Hrustljava kraljica v deželi na sončni strani Gorjancev

Belokranjska pogača je zaščitena tradicionalna slovenska jed iz Bele krajine, ki jo domačini ponujajo kot dobrodošlico gostom in jo delijo s prijatelji. Dokazi o izvoru te nacionalne specialitete so predvsem ustni. K nam so jo po vsej verjetnosti prinesli Uskoki, kot živilo pa se v Beli krajini ohranja iz roda v rod.

"Zgodba pravi, da so v preteklosti, v času, ko so družine imele veliko otrok, gospodinje kruh v krušnih pečeh pekle samo enkrat na teden, otroci pa so na peči čakali, kdaj pečen. Mama je potem – da je otrokom zadostila – z roko odtrgala malo testa, ga s prsti potlačila in na hitro spekla na loparju. Temu so rekli pogača", pripoveduje Tanja Jakljevič.

Gospodarica na vinogradniški turistični kmetiji ima certifikat za belokranjsko pogačo, ki mora biti pripravljena po točno določenem postopku. Specifikacije, ki jih je izdelalo Društvo kmečkih žena Metlika, so objavljene na strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Za tradicionalno belokranjsko pogačo je značilno, da je okrogle oblike in ima premer 30 centimetrov. "Narejena je iz kvašenega testa, imeti mora sedem navpičnih in sedem vodoravnih črt, da na njej nastanejo enakomerne kocke, ki jih potem lomimo. Posuta je s kumino in debelo soljo," opiše naša sogovornica, ki za skupine in obiskovalce njihove kmetije pripravlja tudi delavnice peke belokranjske pogače.

Recept za belokranjsko pogačo zajema naslednje sestavine:

- 500 g mehke bele moke,
- 3 dcl mlačne vode,
- 15 g soli,
- 20 g svežega kvasa ali 7 g suhega,
- 2 g kumine,
- 6 g sladkorja,
- 7 g debelo zrnate morske soli,
- 1 jajce (za premaz).

V sodobnih časih, ko se veliko gospodinj poslužuje mešalnikov, Tanja testo še vedno najraje gnete z rokami. "Približno deset minut, ne sme biti pretrdo in ne premehko. Ko oblikujemo hlebček, ga položimo na peki papir, pokrijemo s krpo in pustimo vzhajati," pripoveduje, medtem ko pod njenimi prsti nastaja ta slastna domača mojstrovina.

Koliko pogač je že naredila v svojem življenju, ne more več prešteti. "Neko obdobje sem si celo pisala, zdaj pa si ne več. Že 20 let se ukvarjamo s turizmom in bi rekla, da v povprečju vsaj eno na dan," se smeji. Če bi prešteli v grobem, je to najmanj 7300 belokranjskih pogač!

Po vzhajanju testa mora biti volumen hlebčka vsaj še enkrat večji, nato ga stresemo na pomokano površino in oblikujemo pogačo. "S prsti in dlanmi testo potiskamo od sredine navzven – najbolj pomembno je, da ne izgubimo oblike kroga, saj je sicer ne moremo več dobiti nazaj," nadaljuje z navodili. 

Testo raztegnemo in potlačimo do debeline 1 do 2 cm, proti robu se debelina zmanjšuje. Rob pogače mora biti nižji od sredine. Ko je oblika prava, na testu zarežemo ravne zareze s približno štiri centimetrsko medsebojno razdaljo. "Začnemo na sredini in na vsako stran naredimo še tri črte. Pomembno je, da pri tem ne prerežemo robu. Premažemo z jajčkom, enakomerno posujemo s kumino in debelo soljo, ter pečemo 15-20 minut na 200 stopinj Celzija, oz. odvisno od pečice," še pove Tanja, ki je bila leta 2003 po izboru Kmečkega glasa mlada kmetica leta.

Belokranjska pogača mora biti svetlo rjavo zapečena, enakomerne barve in hrustljava. Najboljša je še topla. "Ko se je lotimo, je nikoli ne režemo, ampak jo lomimo!"

Samo takšna pogača je zaščitena in se lahko imenuje belokranjska, vse ostalo so zgolj njene različice. "Na testo lahko dodamo slanino, sir, ocvirke, bučna semena, sezam, mak ... a to potem ni več belokranjska pogača, ampak ji rečemo hišna pogača, Tanjina pogača ..." našteva.

Certifikat belokranjske pogače imajo predvsem restavracije, hoteli, vrtci, šole in nekaj zasebnih turističnih kmetij, ki jo s tem lažje tržijo, sicer pa si belokranjci pogače pečejo bolj zase. Tako doma kot po svetu. "Kamorkoli gre Belokranjec, verjamem, da tam peče belokranjsko pogačo. Z možem sva bila na obisku pri sorodnikih v Ameriki in seveda sva jo pekla tudi tam," še prikima naša sogovornica.

Posebna komisija vsako leto preveri vse proizvajalce, ki so prejeli certifikat belokranjske pogače, in opravi ocenjevanje. Priprava se točkuje, vsak proizvajalec pa mora zbrati vsaj 50 točk, če želi certifikat obdržati.