17°C
Izpoved nekdanjega pripadnika specialnih sil SV: Smo dobri ljudje, vešči nasilja

Izpoved nekdanjega pripadnika specialnih sil SV: Smo dobri ljudje, vešči nasilja

Luka Zorenč je nekdanji pripadnik specialnih sil Slovenske vojske, ki ima domovino rad približno tako kot življenje. Po odhodu iz vojske išče nove izzive, med drugim je inštruktor za rangerje v Keniji. Izkušnje, ki jih je pridobil v Gani, na Japonskem, v Iraku, Maliju in še marsikje po svetu, se mu poznajo na obraznih črtah, a je kljub temu še vedno skoraj nadležno dobre volje.

Luki v življenju nikoli ni bilo dolgčas. Rojen je bil kot zadnji od sedmih otrok in kot pove, je od nekdaj bil "tak čudak, črna ovca". Iskanje družbe, prijateljev, s katerimi bi se dobro razumel in preživljal najstniška leta, ga je pripeljalo v ljubljansko navijaško skupino Green Dragons. "Štiri ali pet let sem bil del te družbe, ravno takrat, ko je Olimpija šla v peto ligo (smeh)." Kot del te skupine je doživel marsikaj, pogosto so se pretepali, s policijo je pogosto imel stik, a zaradi enega dogodka se je odločil, da tako ne gre več naprej. 

"Zadnjič, ko sem šel z dragonsi, se je med tekmo v Mariboru zgodil množičen pretep. Enega navijača so tako močno udarili, da se je ulila kri,"pove Luka. Zdaj o tem govori precej vsakdanje, a še vedno se vidi, da mu ni vseeno."Drug dan sem preverjal, ali je bil kdo mrtev ali hudo poškodovan, na srečo ni bil. Mislil sem si, ali se mi bo kaj zgodilo ali pa bom pristal v zaporu," opisuje in pove, da je bilo to zadnje poglavje med navijači. 

Nato se je začel spogledovati z vojsko. Najprej je šel v prostovoljno služenje, da bi sploh videl, ali je to zanj. "Dretje, adrenalin, nasilje in domoljubje so bili zame." Ko je prišel v dodeljeni bataljon, je bil tudi tam nekakšna črna ovca: "Počutil sem se kot avtsajder, želel sem nekaj več, želel sem nekaj bolj razburljivega. Privlačila me je romantična nota, da mora biti težko, da moraš trpeti ..."

Prijavil se je na selekcijo za pripadnika specialnih sil Slovenske vojske. To je opravljal dvakrat, saj prvič ni bil še prepričan, ali je to zanj. "V prvi selekciji sem četrti dan šel domov, nisem se dobro počutil, to ni bilo zame." Potem je šel na misijo in zaradi določenega dogodka se je odločil, da bo znova poskusil. "Ko sem bil še na misiji, me je pustila punca. Naslednje leto sem znova poskusil, in ko nimaš več čustvenih in mentalnih zavor, vprašanj, je drugače. A vedno povem, da ni bilo enostavno, sem pa opravil selekcijo."  

Treningi in usposabljanja so del vsakdanjika.
Treningi in usposabljanja so del vsakdanjika.FOTO: Luka Zorenč

Sama selekcija traja 12 dni in velja za eno najhujših čustveno-fizičnih preizkušenj, s katero se človek lahko spopada. Inštruktorji na teh selekcijah iščejo vojake, ki so stabilni tako mentalno kot fizično, morajo biti tudi zelo inteligentni. Skupaj z Luko jih je selekcijo prestalo 12 od 38, samo osnovno usposabljanje, ki sledi po tem, pa jih je zaključilo pet."Na selekciji iščejo potencialno seme, ki lahko vzkali. Selekcijo lahko narediš tudi, če si močan kot traktor, pa tudi pameten kot eden. A na osnovnem usposabljanju postaneta um in inteligenca še bolj pomembna."

Ko pripadnik konča osnovno usposabljanje, mora opraviti še specializacijo.
Ko pripadnik konča osnovno usposabljanje, mora opraviti še specializacijo.FOTO: Luka Zorenč

Kot pravi, je preverjanje mentalnih sposobnostih močan dejavnik za opravljanje usposabljanja. "Če samo eno noč ne spiš, imaš že opazen padec IQ. Če se to zgodi nekaj dni zaporedoma, se zelo pozna, in predstavljaj si, da če nimaš ničesar v glavi, kaj se potem zgodi (smeh)."

Izobraževanja za pripadnika specialnih sil Slovenske vojske potekajo po vsem svetu in na vseh "terenih".
Izobraževanja za pripadnika specialnih sil Slovenske vojske potekajo po vsem svetu in na vseh "terenih".FOTO: Luka Zorenč

Selekcijo opisuje kot nekakšen šprint, osnovno usposabljanje pa kot maraton. "Selekcijo bi šel še enkrat naredit, osnovnega pa nikoli več. Tam se moraš vsak dan dokazovati, zakaj si prišel."Po pol leta težkega treninga in vsakodnevnega dokazovanja mora potencialni pripadnik specialnih sil še vedno dokazati, da je sposoben zadrževati izbruhe, držati pod kontrolo čustva in ne popustiti."In to v težkih časih, dan za dnem. Ni slabega dne. Gre tudi za vzgojo, saj gre za drugačen način razmišljanja in spoznavanje sebe v slabi luči. Inštruktorji iščejo potencialne sodelavce, zato so zelo natančni pri preverjanju."Gre za nekakšen pogled v dušo, če človek lahko zdrži vse pritiske in demone, s katerimi bi se lahko na bojišču soočal. 

"Po pregledu opreme je sledil zajtrk. To bo prava poslastica! sem zavzdihnil, ko sem videl, kaj je na meniju. Kranjska klobasa, gorčica, dva kosa kruha, mleko in polovica velike čebule. Nisem najboljši kuhar na svetu, ampak dvomim, da bi tole poželo odobravanje Gordona Ramsayja. Mogoče bi obogatilo njegov besedni zaklad. Nekateri so se davili, vsi smo jokali. Svojo čebulo sem skušal čim hitreje pogoltniti. 

"Tale kandidat je še vedno lačen," je inštruktor Lepotec rekel svojemu sodelavcu in pomignil proti meni. Jokajoč sem ju gledal kot tele v nova vrata. "Da, inštruktor, vsi imajo še pol čebule, tale je pa že vse pojedel." Inštruktor Lepotec se je obrnil proti meni. "Bi še eno čebulo, kandidat številka 29?" Obupano sem pogledal z jokavimi očmi. Kaj pa naj …"Am … Da, gospod inštruktor!"

Nasmehnil se mi je in mi vrgel čebulo v velikosti tistih, ki jih moja mama nareže za golaž. "Tukaj imate, kandidat! Vidite, kako smo prijazni!" "Hvala, gospod inštruktor!" Začel sem glodati dodatno čebulo, jokati in se smiliti samemu sebi. Ne izplača se biti debel! sem si ponavljal, medtem ko sem se nesrečno zjokal ob dodatni čebuli."

 

Odlomek iz prihajajoče knjige Ris

Ko pripadnik konča osnovno usposabljanje, mora še opraviti specializacijo, kajti vsak član enote je za nekaj strokovnjak (komunikacija, eksplozivi, medicina …). "Mene so izbrali za eno najtežjih specializacij na svetu – medicinca, ki se odpravlja v ZDA. Tam nas je od 55 naredilo šest, bil pa sem edini Slovenec." Ta del specializacije je tečaj, kot ga opravljajo v ZDA Zelene baretke, in Luka je bil 11 mesecev član te skupine učencev, ki preživi pred knjigo toliko časa kot na terenu. Na koncu specializacije je opravljal tudi pettedenske klinične rotacije: "Bil sem v bolnišnici na Floridi v Tampi. Tam delaš na urgenci, pediatriji, v porodnišnici, intenzivni … delaš vse enako kot reševalci." 

Delo je naporno in takoj te vržejo v ogenj, a trening je za bodočega medicinca v specialnih silah Slovenske vojske nujno potreben. In koristen. Zdravniki v bolnišnicah se z nesojenimi praktikanti specialci potrudijo, saj vedo, da bodo pogosto oni tisti, ki bodo ključni za reševanje življenj na terenu in bojiščih.

Vrtel je skalpel med prsti, "kot svinčnik, to je umetnost, ki se riše v kožo". Obrnil je skalpel in ga potisnil meni pod nos. Roke sem držal sklenjene nekje v višini prsnega koša in samo čudno gledal, ko mi je rekel: "No, primi, to boš moral delati nekje v kakšni afriški vasi, tako da se tukaj dobro nauči."

 

Vzel sem skalpel in začel z rezom, ki me je presenetil – koža je bila bolj trpežna, kot sem si mislil. Naredil sem dolg rez mimo popka in prodiral še globlje, da sem videl lineo albo in ugotovil, zakaj je dobila tako ime – dejansko je bila videti kot bela črta. 

 

Zdravnik je prevzel, ker je bilo tukaj treba biti previden, da ne bi predrli črevesja in s tem povzročili dodatne težave. Odprl je meso, da se je pokazalo črevesje. Na kirurško rano smo pritrdili nekakšne zajemalke, ki so rano držale odprto. Vidno polje se nam je povečalo in že smo dobili naloge od držanja črevesja, kataterizacije manjših žilic do sesanja krvi. Nismo našli izvora krvavitev."

 

Odlomek iz prihajajoče knjige Ris

V Enoti za specialna delovanja je Luka, potem ko se je vrnil v Slovenijo, preživel osem let. Leta 2020 je vojsko tudi zapustil in se odločil, da bo o vseh dogodkih, tudi neprijetnih in slabih, pisal knjigo. Ta gre zdaj že h koncu, nekaj citatov je tudi delil z nami, lahko jih lahko preberete skozi članek. 

Namen knjige je, da tudi več ljudi spravimo v vojsko. To ni knjiga, ki opisuje, da je v vojski vse lepo,  v njej je tudi nekaj smrti. 
Luka Zorenč

Kot pravi, razlika med "specialcem" in navadnim vojakom ni velika. "Biti specialec ne pomeni, da ne delaš nevsakdanjih reči. To pomeni, da delaš vsakdanje reči zelo dobro ... ko je sneg, ko je dež, ko te zebe, si lačen ... Opraviš svojo dolžnost še vedno izredno dobro."Večkrat opisuje, da je glavna lastnost pripadnika specialnih sil ravno to, da so vsakdanji, morajo se naučiti in uporabljati tri najmočnejše besede: pozdravljen, prosim, hvala. "Vsak je lahko specialec v svojem delu. Ti, natakar ali pa še kdo drug. Da opravimo svoje delo profesionalno, razumemo in spoštujemo druge. Ko delo opravimo takrat, ko se nam najmanj da in ko so okoliščine proti nam. To je pomembno," še doda Luka.

Promocijski video o delu vojaškega medicinca, kjer je Luka Zorenč v 'glavni vlogi'

Za ogled vsebine z družbenih omrežij omogoči piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke

Po odhodu iz vojske je pogosto pomagal živalim, saj je poleg izobraževanja, ki ga je dobil v vojski, končal šolo za veterinarskega tehnika. Danes ogromno energije, denarja in volje porabi za pomoč in delo v različnih veterinarskih ambulantah, poučuje veščine, ki jih je dobil v vojski, letos je bil tudi v Keniji. Tam je delal kot inštruktor, podobno delo je v času kot član specialnih sil delal po številnih državah:"Vedno učim in bom lokalne bodoče rangerje učil veščin, ki jih bodo potrebovali za svoje delo." 

Pogovor je Luka zaključil s številnimi mislimi, ki jih je doživel in predal naprej. Gre za mladega človeka, ki je iz huligana napredoval v odraslo osebo v službi domovine, ki pomaga drugim, tako živalim kot ljudem. Svoje misli in doživetja je zapisal v knjigi Ris, ki bo izšla v kratkem, si pa lahko preberete še kakšne citate in doživetja tudi na njegovem profilu Facebookaali Instagrama

Za ogled vsebine z družbenih omrežij omogoči piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke