Kako je iz propadajočega gradu na Gorenjskem nastala pravljica

"Ko sem odprla vrata, je bilo vse podrto, zapuščeno, objekt je razjedala goba, povsod je bila slama, smrdelo je ... ampak grad je imel vonj. Vonj po starem in zatohlem, seveda. Pa tudi vonj po prijaznosti. In takrat sem rekla: Dobro, pa dajmo!" Tako prvi vtis in odločitev o ponovni obuditvi gradu Dvor pojasnjuje Tanja Šubelj. S partnerjem Florjanom Sušnikom sta javnosti bolj znana kot grof in grofica, ki sta pet let živela na dvorcu Štatenberg pri Makolah. Ker tam niso več našli skupnega jezika, sta ga zapustila in večino svoje razkošne zbirke preselila na Gorenjsko. 

Na dvorišču dolga leta propadajočega dvorca zdaj stojijo vpadljive kočije in avtomobili. Štiri grofice, ki se sprehajajo v grajskih oblačilih, privabljajo poglede obiskovalcev in radovednih mimoidočih. Šubljeva, ki ima zgolj odstotek vida, se pošali, da so ves kič, ki ga imajo, postavili ven, da bi privabili ljudi, sama pa tega zaradi bolezni tako ali tako ne vidi. "Včasih naredimo kaj drastičnega, da nas opazite," doda, ko nas nasmejana sprejme in povabi v grad.

Grad, ki je 20 let propadal, je znova zaživel 

Graščina Dvor, postojanka stiških menihov v srcu Preddvora, je bila dolga leta le žalosten odmev nekdanje rezidence podeželskih plemičev. Prvič je bila omenjena v 12. stoletju, morda najlepše je bila upodobljena v Slavi vojvodine Kranjske, nekoč pa je bila upravno središče kraja, zdravilišče in kasneje vzgojni zavod. Vsaka namembnost je na njej pustila pečat časa – včasih bolj, drugič manj plemenit. Po izselitvi zadnjih najemnikov je objekt ostal prazen in prepuščen usodi. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo propadel do te mere, da ga ne bo več mogoče obnoviti. Zato so bili lastniki – občina, Zavod za turizem in Zavod za varstvo kulturne dediščine – veseli, ko so ga po 20 letih lahko predali v upravljanje dobrim ljudem, ki so mu dali dušo in novo zgodbo.

"Stavba je bila temeljito očiščena, odstranjena je bila lesna goba, ki bi bila lahko v kratkem pogubna za objekt, z apneno tehnologijo so bile obnovljene stene, do določene mere je bil zamenjan tlak. Za del tlakovanja v pritličju so bile na primer uporabljene stare opeke. Pripravljeni so projekti za sanacijo strehe in fasade ter restavriranje oken. In, kar je najpomembnejše, Tanja in Florjan, grof in grofica, sta graščini dala vsebino," našteva konservator Matevž Remškar. 

12-članska ekipa je potrebovala le nekaj mesecev, da je zapuščen grad očistila in ga uredila do te mere, da je lahko napolnila vse spodnje nadstropje in ga julija odprla za obiskovalce. "Grad je bil v zelo slabem stanju, a velikih posegov v samo stavbo pravzaprav nismo delali. Treba je bilo samo odstraniti navlako – odpeljali smo je okoli 50 ton. Arhitekturno smo grad poskušali vrniti v neko življenjsko obdobje, v leto 1921, midva pa vanj prinašava svojo zgodbo, zgodbo grofa in grofice. Najina zbirka, ki obsega milijon dvesto predmetov, je zbirka časovnega stroja. Gre za kupljeno pohištvo, pripeljano s tujih gradov in dvorcev – belgijskih, avstrijskih, nemških, francoskih ... zato je v zbirki tudi več slogov, iz vsakega obdobja zgodovine nekaj. En del sva pustila na Štatenbergu, nekaj pohištva imava tudi na gradu Bukovje, v Preddvor pa smo zvozili za kakih 30 tovornjakov stvari," pojasnjuje grofica in doda, da je njen grof zelo marljiv, saj ničesar ne kupi, pač pa vse naredi sam. Tistega dne, ko smo bili na obisku, ga žal nismo srečali. 

Nostalgija, princeske, čarovnice, vinska klet in grajska tiskarna 

Obiskovalci lahko tako v gradu obiščejo staro trgovino z blagovnimi znamkami, ki jih na trgovskih policah ne najdemo več, nas pa nostalgično vrnejo v obdobje svoje mladosti. Tam so tudi različni pripomočki – kangle za mleko, posode za petrolej, začimbe, pa starinska blagajna, v kateri je še vedno denar, ki smo ga včasih uporabljali. Na stropu in še marsikje drugje po gradu je mogoče opaziti rožo življenja, pod katero je treba stopiti in se rokovati, ko se sklepajo kupčije. V mračni in mistični čarovniški sobi najmlajše pričaka prijazna čarovnica Priletičnica, ki jim včasih skuha čarovniški napoj ali pa pajkovo juho. V stari lekarni si lahko obiskovalci sami trejo zelišča, na ogled pa sta tudi zdravstvena in zobozdravstvena oprema ter laboratorij. Dekletom je zagotovo najljubša soba, v kateri se lahko oblečejo v ekstravagantne poročne obleke, si nadenejo lasulje in se za en dan spremenijo v princeske. S pahljačami v rokah se lahko nato sprehajajo po dvorcu in se fotografirajo. V salonu, od koder seže pogled do Krvavca, bo kmalu zaživela kavarna, v kateri bodo lahko obiskovalci med drugim popili kavo vseh štirih grofic (Antoniette, Josephine, Karoline in Emilije) iz prav posebnih starinskih skodelic. V gradu najdete tudi županovo sobo, ki je namenjena druženju, sestankovanju in gledanju starinskih filmov, župan pa v njej skriva celo svoj zaklad, ki ga varuje zlata kača! 

Grof in grofica imata v Vipavski dolini vinograde, ki jih negujejo Vina Dornberg. V vinski kleti na gradu Dvor se tako lahko turisti za kratek čas spremenijo v kletarje in sami stekleničijo vino, za kar dobijo tudi ustrezen certifikat, lahko degustirajo od pet do sedem različnih vrst vina in se družijo ob pogostitvi, na porokah pa jim steklenico vina Adam in Eva odprejo kar z mečem. Če jih dobrote ne premamijo in jim uspe priti še do grajske tiskarne, pa tam izvejo vse o tem, kako je bila k nam pretihotapljena prva slovenska knjiga, kdo in zakaj je prečrtal Zdravljico ter zakaj to pravzaprav sploh ni slovenska himna. O vsem tem, pa tudi o rokopisih in kaligrafiji obiskovalce pouči Janez Rozman, čigar tiskarne najdete tudi na Blejskem in Celjskem gradu, na Ptuju, v Motovunu in celo v Ohridu. 

V zgornjem nadstropju gradu, ki sicer še ni odprto za obiskovalce, nastaja poročna dvorana s čudovitim originalnim stropom. Z ene strani jo obdaja ženska, z druge pa moška oziroma lovska soba. Še eno nadstropje višje pa se bo v prihodnje spremenilo v razkošen apartma. Tega krasi tudi romantičen balkon, ki nudi pogled na ves vrt in ga bo mogoče izkoristiti za zaroke. Posebnost, kakršnih v Sloveniji ni veliko, je ohranjen prehod, ki je dvorec nekoč povezoval s cerkvijo. Čeprav je za zdaj še zazidan, ga nameravajo znova odpreti. Ko bodo restavrirali in obiskovalcem pokazali še freske na stropu zgornjih nadstropij, bo to postal eden najlepših dvorcev na Slovenskem, je prepričana grofica.

Vrt prijateljstva – zgled neverjetnega sodelovanja

Graščaki so včasih dajali velik poudarek vrtu – to je bil namreč statusni simbol, zato je bila vrtnarki Veri Borlak in njeni ekipi zaupana pomembna naloga. "Ko sem prišla v začetku februarja, tukaj ni bilo ničesar, niti enega cveta.  Vse je bilo zanemarjeno, 20 let se vrtu ni nihče posvečal. Najprej je bilo treba vse počistiti, šele nato smo lahko začeli urejati gredice," pojasnjuje. Zdaj je na vrtu posajenih 120 vrtnic, imajo tudi nasad zdravilnih zelišč, ki so ga dobili v dar, pa različne grede, poimenovane po različnih ljudeh, lonce in kipe. Ob odprtju so posadili tudi potomko najstarejše trte na svetu iz Maribora, ki pa so jo sedaj umaknili, da je med urejanjem fasade prihodnje leto ne bi poškodovali. 

Borlakova je še sama presenečena, da jim je v tako kratkem času uspelo skoraj nemogoče. Vrt je poimenovala Vrt prijateljstva, ker je pri njegovem nastanku sodelovalo ogromno ljudi iz vse Slovenije, vsaka cvetlica pa ima svoj pomen. "Takšnega sodelovanja ljudi, od dijakov do upokojencev, ki so nam prinašali material, podarjali zelišča in rastline ter pomagali delati, nisem videla še nikjer," je ganjena. Ob vrtu se sicer razprostira še park, v katerega pa Borlakova ne posega, saj ga bo s pomočjo krajinske arhitektke uredila občina. 

Na vrtu bodo postavili prireditveni prostor, kjer bodo potekale poroke, kot že omenjeno, načrtujejo menjavo oken, novo fasado in ureditev dvorišča, ki ga bo predvidoma krasila fontana. Grof in grofica napovedujeta, da bodo dela končana do poletja 2022. Veliko načrtov in veliko dela – tega se grof in grofica dobro zavedata, a sta prepričana, da jima bo uspelo, saj imata podporo lokalne skupnosti, stroke, Zavoda za turizem in župana. Povrh vsega pa ekipo, ki jima pomaga in verjame vanju. 

'Želimo, da obiskovalci začutijo našo zgodbo'

Obiskovalci že zdaj množično prihajajo, a to je šele začetek doživetja, ki jim ga bomo ponujali, pravi grofica. "Pripravljamo prireditveni prostor za literarne in glasbene večere, septembra bodo tu potekali kulturni in literarni dogodki. Imeli bomo dvorne dneve, pa plese v maskah, 9. oktobra bomo imeli prvo poroko, odprli bomo kavarno ... na tak način bomo ljudi poskušali spet združiti," napoveduje. 

Kot še pravi, želijo, da obiskovalci začutijo njihovo zgodbo, pomemben pa jim je prav vsak posameznik. Ta bo namreč razširil dober glas. "Poskušamo privabiti nekdanje učence vzgojnega zavoda, da vidijo, da je to njihov dom. Otroci se lahko pri nas vsega dotaknejo, se usedejo, pogledajo, nič ni prepovedano. Lahko sodelujejo, obiščejo čarovniško sobo, punčke lahko postanejo princeske. Sanje vsake deklice so biti princeska! Zaživeli bosta trgovina in lekarna, v njiju bo mogoče kupiti izdelke, na gradu bo gostovala znana zeliščarka in fitoterapevtka ... za vsakogar se bo kaj našlo." 

"Tanja tega ne pove, ker je skromna, a razlog, zakaj je toliko zanimanja, kamor koli prideta z grofom, je prav ona – njena energija," na tem mestu pripomni vrtnarka Vera. "Ona je kraljica zgodbe. S svojim stanjem, težavami z vidom, s svojo življenjsko zgodbo. Ko ljudje preberejo knjigo o njej, jo hočejo spoznati. V grad po navadi vstopijo zadržani, ven pa pridejo povsem evforični. To jim da njena energija in to je smisel vsega, kar delamo!"

'Kič je najino življenje, midva sva kič'

Za konec grofica kar sama načne temo, da jima marsikdo očita, da razkazujeta kič. "Midva sva kič, to je najino življenje! S kičem ni nič narobe. Barok je bil najlepši, takrat so se delale glasba, kultura, umetnost, arhitektura ... Kje pa piše, da bi morala imeti v gradu samo kmečko orodje, če pa je imel vsak grof to pospravljeno v pristavi. In zakaj bi morali biti v gradovih samo panoji z napisi o zgodovini? Prepričana sem, da bi graščak, če bi bil še živ, naredil prostor za helikopter in ferrarija! Veste, Slovenci smo zelo trdi. A tudi cerkve so dobile elektriko, ki je prej niso imele. Sčasoma smo šli naprej." 

Strinja se tudi Remškar, ki se mu zdi najpomembnejše, da je grad spet zaživel. "Gradovi, graščine in dvorci so mojstrovine, ki so nastajale stoletja. So bogata dediščina naših prednikov in naša dolžnost je, da to predamo svojim otrokom. Še lani bi rekli, da je graščina zapuščena, danes pa lahko govorim o kulturnem programu, imamo kavarno, prostor za druženje in dogodke."  

V zakup smo vzeli opremo, ki je z vidika dediščinske stroke daleč od ideala. Gre za poskus oživljanja graščine, ki je bila praktično obsojena na propad, vsa materialna substanca spomenika je ostala nedotaknjena oziroma je bila zgledno obnovljena, sam program pa je bil prepuščen najemnikoma, dodaja. "Lepo je, kadar so te mojstrovine tudi žive zgodbe. Graščina, vključno s parkom, bo občanom nudila kakovostnejše življenjsko okolje, s pridano primerno namembnostjo pa ima velik razvojni potencial. Zato hvala vsem, ki ste prispevali k oživitvi dediščine in s tem poskrbeli, da v mozaiku slovenske kulture ne bo kamenčka manj."