Ko je bilo morje 'čudovito', vreme 'sončno' in hrana 'odlična'

Naslove, ki jih nismo poznali na pamet, smo hranili v posebni beležki. Ko smo sedeli na terasah ali v kampu, smo poskušali nagruntati tistih par stavkov, pod katere se bomo podpisali. Morje je bilo "čudovito", vreme "sončno", plaža "mirna", hrana "dobra". Danes so ti vtisi preskromni. A prav v tem je bil ves čar. Dopust smo preživljali v miru, brezskrbno, brez stika z ljudmi, ki smo jih pustili v domačem kraju.

Ko so jih babice prejele v nabiralnike, pogosto šele po našem prihodu domov, so jih hranile kar na mizah ob roži, v vitrini ob knjigah ali na hladilnikih – vse do prihodnjega leta, ko so jih zamenjale z novimi, stare pa so pristale v škatli. Otroški podpisi z velikimi tiskanimi črkami, mamin lep rokopis in očetov sčečkan podpis. Odmev naših počitnic smo podoživljali vedno znova. Imele so težo, spomine smo držali v rokah.

Umetnostna zgodovinarka in muzejska svetnica Duška Žitko iz Pomorskega muzeja v Piranu je prepričana, da imajo stare razglednice zelo veliko dokumentarno vrednost, saj zrcalijo čas, v katerem so nastale. "Pošiljanje razglednic se je množično razširilo po iznajdbi fotografije, razvoju tiskarstva in še posebej komunikacijskih in poštnih povezav. Predhodnice razglednic so bile dopisnice, sledile so ilustrirane dopisnice, tiskane v starih grafičnih tehnikah, na katerih so bili motivi enobarvni, nato pa tudi obarvani oziroma kolorirani," pojasnjuje.

Običaj pošiljanja razglednic je po njenih podatkih zacvetel v začetku 20. stoletja, saj je sledil izboljšanju življenjskih razmer srednjega sloja prebivalstva, ki si je lahko privoščilo dopust na morju, v hribih, začelo je množično potovati, obiskovati kulturne prestolnice in kraje, od koder je pošiljalo na razglednicah zapisana sporočila in pozdrave. Razvoj železniških in cestnih povezav je pospešil razvoj turizma tudi v naših krajih, še dodaja.

"Danes so stare razglednice dragocen vir za razumevanje nekdanjega načina dopustovanja in komunikacije. Ne govorijo le o krajih, ki so jih ljudje obiskovali, ampak predvsem o tem, kako so jih doživljali. Hkrati pa ohranjajo podobe krajev, ki so se skozi desetletja pogosto močno spremenili," so zapisali v Mestnem muzeju Ljubljana. Razglednica nikoli ni bila le kratko sporočilo z dopusta, ampak predmet, ki je vstopil v družinsko življenje in postal del osebnih ter kolektivnih spominov.

Na Pošti Slovenije beležijo trend nezadržnega upadanja količin pisemskih pošiljk, kamor sodijo tudi razglednice. "V Sloveniji po letu 2011 beležimo okoli 65-odstotni upad pisemskih storitev. Trend upadanja klasične pisne korespondence se zaradi e-substitucije nadaljuje s približno 13-odstotnim letnim trendom," so sporočili.

Segment razglednic je med tistimi, ki je najbolj upadel, saj jih danes kot način sporočanja uporablja le še peščica ljudi in je bolj izjema kot pravilo, so še zapisali na Pošti.

Da je običaj pošiljanja razglednic v zatonu, saj se le redki turisti še "potrudijo" kupiti in poslati razglednico, opaža tudi Žitkova. "Na tržišču jih je tudi zato vse manj, čeprav so pred leti nekatere serije dosegale umetniško fotografsko in oblikovalsko vrednost," pravi.

Kljub temu pa na Pošti ocenjujejo, da vseeno ostajajo najbolj priljubljeni motivi krajevnih znamenitosti, naravnih lepot ter prepoznavnih kulturnih znamenitosti.

Kot pojasnjuje Žitkova, je bil včasih izbor motivov zaradi popularnosti navade izjemno pester. Le redki turisti so včasih imeli osebne fotoaparate. "Zato so po lastnem okusu izbirali na razglednicah upodobljene motive od vedut oziroma panoram mest in krajev, pogledov na trge, najznačilnejšo arhitekturo (cerkve, samostane, palače, obzidja, mestna vrata) do fotografij javnih spomenikov, svetilnikov, pristanišč, ribiških motivov, motivov s solin, tradicionalnih dogodkov, praznovanj, običajev in utripa življenja nasploh," našteva.

Se v besedilih razglednic opazijo razlike med različnimi obdobji ali generacijami? "Seveda, besedila so zelo različna, zapisana so v različnih evropskih jezikih, z različnimi pisali (črnilom, svinčnikom, kemičnim peresom), nekateri rokopisi so lažje, drugi težje berljivi, besedila pa so kratka, bodisi skopo sporočilna ali toplo prijateljska, čustveno obarvana, namenjena družinskim članom in ljubljenim osebam," potrjuje Duška Žitko. "Na starejših razglednicah je večinoma zaznati spoštljiv odnos do načina pisanja v tehničnem smislu, starejši rokopisi so izpisani in lepo berljivi, pa tudi izjemno vljudno nagovarjajo naslovnike. Sčasoma pa je omenjenih kvalitet vse manj," še dodaja.

Za zaton pošiljanja razglednic je odgovorna predvsem digitalizacija komunikacije, pravijo na Pošti. "V času množice digitalnih sporočil, ki jih pogosto hitro preberemo in pozabimo, je razglednica nekaj trajnejšega in bolj osebnega. Predstavlja pozornost in trud pošiljatelja, zato ima za mnoge prejemnike posebno sentimentalno vrednost," so zapisali.

"Potovanja z mobilnimi telefoni, opremljenimi s fotoaparati, omogočajo pošiljanje pisnih sporočil, fotografij in videoposnetkov s svetlobno hitrostjo, in ne le osebnim naslovnikom, pač pa tudi širjenje po javnih elektronskih medijih. Vse manj je zasebnosti, načrtno postaja vse javno objavljeno," je kritična Žitkova. Koliko od tega se bo ohranilo za bodoče rodove, pa je odvisno od skrbi za shranjevanje podatkov, dodaja. Ker se elektronika tako hitro razvija, da ji je težko slediti, jo skrbi, da od te množice sporočil in fotografij ne bo ostalo veliko.

Kot opažajo na Pošti, je pošiljanje razglednic tradicionalno še vedno sicer nekoliko bolj priljubljeno med starejšimi generacijami, ki so to navado ohranile še iz časa pred množično uporabo mobilnih telefonov in družbenih omrežij.

Kljub trendom si prizadevajo ohraniti tradicijo pošiljanja razglednic in vsako leto izdajo posebne priložnostne božične in novoletne praznične poštne znamke. Že dve leti zapored pa v sodelovanju s Slovensko smučarsko zvezo izdajajo pet različnih, unikatnih kompletov razglednic in znamk. Vsako leto Pošta Slovenije sodeluje tudi v projektu Mednarodne poštne zveze, ki razpiše mednarodni natečaj za najlepše pismo.