Koliko trenutek zadrege stane politika? Robert Golob ni Taylor Swift

Kot lepo zapiše Jadran Krt v svojem slavnem dnevniku davnega leta 1997, ko gleda na televiziji slavje po izvolitvi Tonyja Blaira, in prihodnji laburistični ministri, ko čakajo na prihod para, Tonyja in Cherie, nerodno migajo z boki in tleskajo s prsti ob ritmih pesmi 'Gremo naprej, samo še naprej'.

"Od zadrege so me spreleteli mravljinci."

Ali pa ko je takratna ameriška državna sekretarka Madeleine Albright v času vojne na Balkanu nagovorila Srbe v polomljeni amero srbščini, ker se ji je zdelo oziroma ji je nekdo svetoval, da to lahko naredi. Sigurno jo bodo Srbi prepoznali kot ... Svoje gore list, saj je tako rekoč rojena v teh krajih, majčkeno stran sicer, v Pragi, ampak kdo pa opazi razliko med Čehi in Srbi. Ni se dobro izšlo.

Včasih so velike zadrege nehotene, zame je med bolj radikalnimi prizori, ko je predsednik Bush med državniško večerjo na obisku na Japonskem nenadoma začel bruhati v naročje svojega zgroženega japonskega soseda za mizo. Ni bil sam kriv, to se zgodi.

Tako, kot bi tudi lahko rekli, da kasneje njegov sin na položaju ameriškega predsednika ni bil sam kriv za številne zadrege, ki jih je povzročal zaradi tega, ker je pač bil, kar je bil, po pameti in sposobnostih.

Kam bi umestili zadrego, ki se je zgodila Kanadi pred nekaj dnevi? Ob obisku ukrajinskega predsednika Zelenskega so v kanadski parlament povabili tudi Ukrajinca, za katerega so domnevno šele po tem, ko so mu kot junaku druge svetovne vojne stoje ploskali vsi poslanci in državni vrh s predsednikom vlade Justinom Trudeaujem na čelu, ugotovili, da se je med drugo svetovno vojno boril na strani Hitlerja in nacistov v enoti SS.  

Cringe oziroma zadregarski začetki naših politikov so dobro znani, na primer obrambni minister, ki se je na televiziji spuščal po toboganu v milnico, pa ministrica za zdravje, ki se je prešerno gugala pred na pol zgrajeno otroško bolnišnico s takrat vsemogočnim direktorjem SCT Ivanom Zidarjem.

Seveda, nobeno guganje ni zastonj, to je Zidar dobro vedel, ministrica pa tudi, ampak ji je bilo verjetno vseeno.

Stranka SDS zdaj že verjetno ve, da največ pridobi, kadar je kar tiho.

Ampak spomnimo se zadrege, ko si je verjetno eden cenjenih specialistov za piar in politični marketing malo olajšal delo, ko je naletel na dobrega starega duhovitega Woodyja Allena in potem smo poslušali precej nerodno izvedbo domislice, da je seks odgovor na vsako vprašanje.

Kot bi rekel moj prijatelj, ti vici so še iz stare Juge.

Približno enako je bilo s kartonom, na katerem je bil slogan "Ne jamram, delam". Pa prizor, ko je nekdo, očitno pameten človek, z mimiko, kdo je tukaj postavil to bedarijo, hotel karton vreči stran, premier Cerar pa ga je pograbil in kartonček vrnil pred svoj mikrofon. Bilo je nerodno.

Nekateri seveda kar znajo, imajo v krvi, bi rekli.

Modrosti oziroma metafore premierja Šarca so bile kar smešne, zdaj jih je precej manj, škoda. Ampak že samo dejstvo, da je bil predsednik vlade, je bilo nekako smešno.

Zakaj nekdanjega dolgoletnega predsednika doslej sploh nisem omenila? Ker je bila cringe, zadrega celo njegovo življenje, vsaj tisto, ki smo ga videli. Potem se posamezne stvari znotraj tega kar izgubijo. In ker ga potem tako ali tako nihče ni več jemal resno.

Če govorimo o vsebinskih zadregah, kam bi lahko uvrstili nedavni obisk delegacije ameriškega kongresa v Sloveniji, ki jo je sprejel celotni slovenski vrh politike? In ki je med drugim prišla lobirat za to, da bi nov blok JEK Krško spet gradila ameriška firma.

Senator Bob Menendez iz New Jerseyja (dom Sopranovih!) je bil samo nekaj dni po obisku pri nas osumljen hudih koruptivnih dejanj, v njegovi hiši so našli ogromno gotovine, tudi zlate palice. Vse to naj bi bilo plačilo, ker je lobiral za egiptovsko vlado.

Ob tem izpade nedavni posneti pogovor med premierjem Golobom in imetnico treh Michelinovih zvezdic Ano Roš Stojan v resnici prava malenkost. Je pa vseeno povzročil nekaj zadrege in tudi vprašanj, od kod sploh ideja, ki si jo zdaj kot vroč kostanj podajajo Ukom in predsednikov kabinet.

Je to delo nove piar moči pri premierju, ki je hkrati dolgoletna svetovalka pri Ani Roš Stojan? In tudi članica in koordinatorka organizacije, ki nastopa pod kratico IPO. Pomeni Internacionalna policijska organizacija, čeprav nima zveze s Policijo. V Srbiji naj bi bila po pisanju več medijev blizu krogom predsednika Vučiča in srbske  skrajne desnice. Od septembra lani je registrirana tudi pri nas, podpirata jo Tina Gaber in nekdanji predsednik Borut Pahor. IPO se na primer zdaj zelo angažira pri pomoči po poplavah.

Glavna težava, ki je zmotila pri pogovoru: vse je bilo videti preveč narejeno.

Ko gre za družbena omrežja, Tik tok, je zdaj to že največji greh. Beseda, ki trenutno najbolj določa, kaj je dobra objava, je avtentičnost. Mladi uporabniki v hipu prepoznajo, ali je video pristen ali pa so se politiki naslonili na svoje svetovalce za napotke.

Zakaj pameten človek, za kar imam sedanjega predsednika vlade, pristaja na takšne stvari, ne vem.

Avtoriteta na področju protokola Ksenija Benedetti pravi, da je pomembno, da ne usmerjaš pozornosti nase. Morda je sicer ravno to kleč, da politiki včasih želijo s trivialnimi stvarmi preusmerjati pozornost z usodnejših zadev, ki jih premierju te dni ne manjka. Na koncu, še pravi Benedetti, je sicer najbolj pomembno, kaj kdo naredi za dobrobit ljudi.

Sploh ni seveda nujno, da je politika zategla.

Kar zadeva mene, bi lahko vsako stvar pospremili s citati iz Alana Forda, ampak zdaj je čas memov, a verjetno ni namen, da sam postaneš mem?

Postaja protokol nasploh anahronizem?

Spomnimo se nedavnega nagovora predsednice Evropske komisije, med katerim sta dve močni in vplivni komisarki pletli. Nekateri so ocenili, da sta se pač na smrt dolgočasili. Po drugi strani, kot pravita tudi sami, je pletenje izvrstna telovadba za možgane.  

In pravijo, da je v Los Angelesu že leta to prava moda in da imaš pletilske kafiče, kamor pridejo tudi zvezde, kot je Julia Roberts.

Zanimivih možnosti, da zbudiš pozornost, če to želiš, in pred volitvami v Evropski parlament bo to zagotovo hotel marsikdo, je torej veliko.

Lažje je seveda, če si Taylor Swift. Ko jo je pred dnevi nekdo ujel vsega za nekaj sekund, ko je odhajala s tekme s svojim domnevno novim fantom, je to v hipu postalo senzacija. Posnetek ima na milijone in milijone ogledov, prodaja majic kluba njenega fanta je zrasla za 400 odstotkov, ljubitelji TS pa si izmenjujejo informacije, kako razumeti ameriški nogomet. Ampak to lahko zares razumemo samo, če vemo, da Taylor Swift že leta trdo dela, njena besedila so postala za mnoge svetilnik in opora, torej za vsem je ogromno vsebine.

To bi morali razumeti tudi politiki: vsebina in strast in avtentičnost.

Kot je dejal kralj komedije in vsakršnega humorja Ricky Gervais, lahko delaš kar koli, vse je dovoljeno, vendar pa v takem primeru ... "It better be good". Torej ... Biti mora res dobro!

Ker če hočeš zmagati, ne smeš izgubiti! To pa je Alan Ford.