KOMENTAR: Sopranovi v Sloveniji

Vse je nekoliko spomnilo na Sopranove, znamenito televizijsko mafijsko družino iz New Jerseya, ki se je tudi ukvarjala s smetarskimi posli, vsaj uradno, so pa, tako postrani, počeli še vse kaj drugega.

Torej, po zatrjevanju ministra Vizjaka naj bi imeli nekakšno različico Sopranovih tudi v Sloveniji. In ti naj bi zdaj objavili stare prisluhe, da je minister svetoval, kako se izogniti plačilu davkov. Minister Andrej Vizjak je o posnetkih dejal, da dvomi, da je on to rekel? Kaj je pravzaprav mislil s tem, je težko reči, dvomi v kaj? Verjetno veš ali ne veš, če si nekaj rekel ali nisi rekel? Ampak to je že semantika.

Imamo pa morda trk dveh mafij, tiste domnevne smetarske in tiste, nekoliko bolj uglajene, ki pač ne plačuje davkov? Kot so pokazali Pandorini dokumenti, je takih v Sloveniji veliko. In kot je dejal Branko Soban v oddaji Preverjeno: "To ni perverznost kapitalizma, to je kapitalizem, to ni nesprejemljiv obraz kapitalizma, to je kapitalizem."

Premier pa nič, prav tako predsednik države. Kdo ve, morda je še bolje tako, ko se predsednika poziva naj se oglasi, naj vendarle kaj reče, potem včasih to tudi stori, ampak pogosto na način, ki ni niti malo všeč tistim, ki so ga pozivali.

Tako na primer se je sestal z nekako glavno osebo in govorcem na sredinih protestih. Prav gotovo z dobrimi nameni, da bi pomiril situacijo, se pogovarjal, svetoval in tako naprej. Na koncu se ni izšlo najbolje.

Ob tem morda lahko potegnemo primerjavo z gesto predsednika Janeza Drnovška.

Letos za božič bo 15 let od takrat, ko je šel predsednik med 200 razjarjenih domačinov Ambrusa, ki so se tudi z zastoji na cesti, z barikadami branili, da bi v bližino vasi naselili romsko družino Strojan. Drnovšek  se je z njimi pogovarjal, jih rotil, skušal prepričati, da so tudi Strojanovi ljudje, da naj ne pustijo, da bi bili za božič na cesti, skušal jih je prepričati  s Kristusovimi besedami in tako naprej. Kaj dosti uspeha tudi takrat ni bilo, je pa to bila gesta povsem drugačne teže in konteksta.

Oboje spominja nekoliko na eno izmed zgodb, ki jih je na fronti pripovedoval dobri vojak Švejk.

Manjši češki kraj naj bi obiskal sam presvetli cesar Franc Jožef. Župan je postavil slavolok, hotel pa ga je počastiti s posebnim napisom. Zaprl se je v sobo, ko pa je prišel cesar je razgrnil napis: "Hvaljen bodi Jezus Kristus, k nam se pelje Josef Franciscus!" Cesar je bil zelo zadovoljen, župan pa je dobil zlato uro. Ko se je čez nekaj let župan upokojil in ga je zamenjal njegov sin, znova obvestilo, da prihaja na obisk sam cesar. Mladi bi tudi rad počastil presvetlega. Zapre se v sobo, grunta in razmišlja, zjutraj pa razgrne napis: "Jezus, Marija, Sveti Jožef, k nam se pelje Franc Jožef." Zlate ure ni dobil, zato pa štiri mesece zapora za žalitev cesarskega doma. Pa je tudi on imel dobre namene.

Glavne zgodbe se kot vedno pletejo bolj v ozadju. Nekaj sta o tem govorila ta teden tudi Slavoj Žižek in nekdanji grški minister Janis Varufakis.

Ko je že tako ali tako povsod vse pomešano, nekdo svetuje pri  izogibu davkom, drugi o tem poroča,  je tako tudi pri Varufakisu. Sebe označuje za liberalnega marksista, ki pa se je drugim marksistom in levičarjem zameril, ko je za foto reportažo odprl vrata svojega prekrasnega stanovanja z neposrednim razgledom na Akropolo francoski reviji Paris Match. Je pač poročen z izjemno bogato žensko. Sicer pa to ni nič novega, kdo pa si sicer  lahko privošči, da je marskist, razen zelo bogatih ljudje. Ki se potem včasih trudijo biti common people, običajni ljudje, kot  poje Jarvis Cocker. V mladosti je v Londonu menda spoznal takrat še bodočo ženo Varufakisa, ki je prišla malo pogledat v klub, iz radovednosti in dolgega časa, da bi se podružila in iz prve roke doživela življenje običajnih ljudi. V legendarni pesmi pravi Cocker med drugim:

Nikoli ne boš razumela,

kako je, če živiš svoje življenje

brez smisla ali nadzora

in nimaš več kam.

Varufakis, ki sicer pravi, da se je kapitalizem že sesul, zdaj predlaga nekakšen svetovni model delnic, kjer bi vsi participirali pri bogastvu. Šlo naj bi za spremembo korporativnega delovanja, lastniki delnic bi bili lahko samo zaposleni v podjetjih.

Medtem pa gre eden izmed največjih, Mark Zuckerberg že hitro naprej. Napoveduje ustanovitev vzporednega  sveta, poimenovanega metaverse ali metasvet oziroma meta vesolje.

Targetira Evropo, zaposlil bo menda več kot 10 tisoč ljudi in ustvaril nov,  povsem drugačen internet, kjer naj bi ljudje počeli prav vse, kupovali, se družili, skratka virtualno živeli

On pa bo kopičil in kopičil nove milijarde

Lahko to dogajanje kaj ustavi, obrne?

Pandorini dokumenti so nekako izzveneli v nekaj dneh, izjemno pomembno pričanje žvižgačice iz Facebooka, da naprimer Zukcerberg prav dobro ve, kako toksičen je lahko Instagram, posebej za odraščajoče, pa ne stori prav ničesar, tudi to očitno ne bo spremenilo veliko.

Kolumnist Boris Dežulović je v eni izmed kolumn za Objektiv pisal o svojem mestu Splitu, izpred vojne, ko so vanj že prihajali bogataši in jahte, pa splitski človek niti slučajno ni bil fasciniran nad njihovim bogastvom, upirali so se, zahtevali pravice za delavce. Danes pa, ko se tam ustavljajo ogromne jahte, Splitčani  ponižno pridejo iz svojih skromnih stanovanjc, da bi ujeli vsaj en pogled na bogate in močne in bi jim to zapolnilo dan in jim naredilo veselje.

Kot je še rekel Branko Soban: "Vsi bi to radi počeli, zato ljudje to podpirajo vsi bi bili radi Berlusconi, vsi bi bili radi Trumpi, vsi bi bili Babiši, zato se to tolerira."

In kot bi dejal nesmrtni mislec Bob Rock: "Bolje je živeti 100 let v bogastvu, kot 7 dni v revščini."

Očitno so Alana Forda prebirali tudi naši ministri in drugi junaki zgodb prisluhov in smeti in mafije, pa davčnih oaz in davčnih optimizacij, nakupov in prodaj pod roko, pa milijonov kar v žepe in ....