'Komuna je za vse, a ni vsak za komuno'

Po ozki cesti iz Tolmina, preko Hudičevega mostu nad koriti reke Tolminke, mimo Dantejeve jame in skozi vas Čadrg pridemo na dvorišče hiše, nekdanje vaške šole, kjer poležava psička Jenny, za katero skrbijo člani komune. Med njimi je tudi 30-letni Nejc, ki v komuni preživlja zadnje dni. Njegova pot v komuni se po več kot 26 mesecih zaključuje, pred Čadrgom je bil še v komuni okolici Divače. Odločil se je, da bo zadnje dneve preživel v odmaknjenem Čadrgu. 

V komuni je trenutno pet moških, vsak s svojo zgodbo, a z istim ciljem. Najprej, da delajo na sebi, in drugo, da tudi fizično vzpostavijo popolnoma drugačen način življenja, v katerem so odgovorni za delo in odnose, pove Zvone, eden izmed strokovnih sodelavcev v komuni, ki fante obiščejo nekajkrat tedensko. Ostale dni so člani komune sami. Tako se tudi razlikujejo od terapevtskih skupnosti, kjer so strokovni sodelavci vedno prisotni. 

Najprej se sprehodimo za hišo, kjer stoji najnovejša pridobitev: nadstrešek za perilo. Prejšnji je zamakal, pojasnijo. Nekaj metrov stran je kokošnjak. "Imamo osem kokoši in pri hrani stremimo k temu, da smo čim bolj samooskrbni," povedo in pokažejo še na vrt, kjer so posadili krompir, čebulo, paradižnik, solato, bučke in ostalo zelenjavo. "Na začetku mi ni bilo prijetno delati na vrtu, a potem se navadiš in to sprejmeš kot nalogo. Veš, da si odgovoren za to, kar bo na krožniku," prizna eden izmed članov. 

Pod hišo na travniku je še pet koz, za katere je vsak dan zadolžen nekdo drug. V komuni določijo tudi vodjo, ki postane nekdo, ki je v zavodu že dlje časa. Njegova naloga je, da vsak dan določi zadolžitve ter spodbuja in nadzira delo. Na dan obiska so dopoldne že opravili hišna opravila, poskrbeli za živali, urejali okolico, eden je bil zadolžen za kuhinjo.

"Diplomiral sem iz bežanja od težav"

Vsak dan vstajajo ob pol sedmih, sledi zajtrk, delo se prične ob osmi uri. Delajo do kosila, ki je ob pol enih, nato sledi počitek in popoldansko delo. "Nekateri med počitkom zaspijo, jaz ne, ker potem zvečer ne morem zaspati," pove Nejc, ki je v odvisnost zapadel pri 25 letih. Imel je že službo, svoj denar in prijatelje. "Jaz sem takrat diplomiral iz bežanja od težav. Ni jih bilo. Svojih občutkov nisem znal izraziti, ne biti jezen, ne žalosten. Želel sem biti vedno nasmejan. S časom postaneš nezanimiv, ker nimaš svojega mnenja. Verjameš, da ti vsi hočejo dobro, tudi prijatelji, ki ti ponudijo drogo," pripoveduje Nejc, ki je bil odvisnik dve leti, med vikendi, doda, med tednom je veliko delal. Nato je pustil službo in zamenjal družbo. Živel je v prepričanju in zanikanju, da z odvisnostjo nima težav. Po prepirih s starši mu je mama predlagala, naj se za nekaj časa umakne v komuno, da si zbistri misli. 

V skupnost Srečanje prihajajo odvisniki od psihoaktivnih snovi, ki so zlorabljali zdravila, droge, alkohol, kot tudi tisti z nekemičnimi odvisnosti: igre na srečo, računalniške igre, odvisnost od internetnih vsebin in interneta samega. "Zadnje čase pa je vse več takih, ki imajo težave pri socialnih veščinah. Ne znajo pristopiti do ljudi, imajo v sebi zavore in nizko samopodobo. A vedenjski vzorci so podobni, saj ni vzpostavljenega ravnovesja," pojasni terapevt Zvone. Naloga terapevtov je, da vodijo pogovore s člani, njihovimi ožjimi družinskimi svojci in spremljajo napredek v komuni. Posredujejo tudi pri zadevah, ki jih člani ne morejo razrešiti sami med seboj, a si prizadevajo, da je tega čim manj, saj je smisel komune, da si med seboj pomagajo sami. 

Ob ponedeljkih so delovni sestanki, kjer analiziramo, kaj si naredil, kako si se obnašal pri delu, kaj boš izboljšal med tednom. "Dogovorimo se na primer, kdaj bomo šli kosit travo, ali imamo kosilnico pripravljeno, je dovolj goriva? Fantje se naučijo načrtovanja. Pomembne so omejitve, ki, če se jih ne držimo, vodijo v prepir, nezaupanje. Namen pravil tukaj ni v omejitvah, ampak v spoznanju, da omejitve morajo biti," pojasni Zvone.

Pravila so tudi v delavnici. Na robu delovnega pulta je beležka, v katero vsak vpiše, katero orodje si je izposodil. S tem vodijo evidenco in imajo pregled tudi na tem, če kdo stvari ne vrne ali ne pospravi. Skupaj imajo en telefon na tipke, v dolino pa se zapeljejo le za najnujnejše opravke, kot je obisk zdravnika in zobozdravnika. 

"Imamo deset cigaret na dan, kavo enkrat tedensko, film trikrat. In potem to veliko bolj ceniš, tudi pico, ki jo imamo na štirinajst dni. Vrh kulinarike pa je karbonara, ki je na meniju ob sredah," v shrambi pove Nejc, kjer je shranjena vsa hrana in pridelki. 

Hrano do grama stehtajo in porazdelijo. "Je pa treba vse pojesti, kot v vojski. Jaz na primer nisem pil kisa. Pa sem z Dolenjske in sem navajen na cviček, kis pa ... groza. To je politika praznega krožnika. Če ti je problem spiti kis, kje si šele ti s svojo odvisnostjo, če ti kis povzroča težave," se pošalijo, medtem ko opozorijo, da je do kosila natanko 13 minut. 

Pravil se morajo držati vsi, saj so pokazatelji, kje imaš glavo, pred kosilom povejo člani zavoda. Vsak dan je nekdo zadolžen tudi za zvonček, pred vhodom v hišo. Pozvonijo zjutraj, ko vstanejo, ob kosilu in nato še zvečer. "Zvonček ti da neko točnost. Si točen v službo, na kosilo, na vlak. In doslednost, ki je tudi zelo pomembna. Na primer, ko gremo v komuni na stranišče, po uporabi najprej s čistilom poškropiš rob školjke,in ga obrišeš s papirjem. Nato si umiješ roke z milom, zapreš pipo in vzameš krpo, pobrišeš lijak na suho, tudi spodaj, ožameš krpo in jo poravnaš. Vzameš krpo za tla in za sabo pobrišeš. Zakaj? Ne zaradi sebe, temveč zaradi drugih. Postaneš iskren, predvsem do sebe," pove Nejc, ko ga vprašamo, katera pravila se mu zdijo največja šola tudi za zunanji svet. 

"Najtežje je bilo po šestih mesecih"

Program traja okoli dve leti, a je časovnica odvisna od napredka posameznika. Po enem letu ima posameznik prvo verifikacijo v obliki šestdnevnega izhoda, po drugem letu je izhod 12-dnevni, nato se zopet vrne v komuno. V skupnosti se zavzemajo, da se po končanem programu posameznik čim bolj integrira v družbo, pomagajo in spodbujajo tudi pri razgovorih in iskanju službe. "Komuna je za vsakega, a ni vsak za komuno. Zakaj je tako, je odvisno od vsakega posameznika. Velikokrat ugotovijo, da je res treba veliko delati na sebi," pove Zvone, ki doda, da imajo nekateri ob vstopu v komuno težave že z osnovnimi stvarmi, kot je vsakodnevno tuširanje. 

Upoštevanje pravil, ki jih odvisniki prej sploh niso imeli, ter odpoved svojemu prepričanju in podreditev skupini so eni izmed glavnih vzrokov za prepire med fanti. "Fantom je najtežje sprejeti komuno tako, kot je. Tisti, ki so tu dlje časa, so že ponotranjili, da ti večji zrezek ali boljši sok ne bo polepšal dneva. Eni pa se uprejo in nastane prepir," pove Nejc in prizna, da se največkrat sporečejo zaradi malenkosti, kot so "zakaj danes jemo take testenine in zakaj si slabo pometel stopnice."

Veliko jih programa ne konča, nekateri obupajo že takoj na začetku, drugi kasneje. In kdaj je bilo najtežje? "Po šestih mesecih. Najprej je vse zanimivo in novo, nato pa ti dan postane rutina in dolgčas. Ko osvojiš pravila in spoznaš ljudi, se moraš začeti ukvarjati s sabo. Postaviti si moraš vprašanje, zakaj sem v komuni, ko sem na višku svoje življenjske moči? Moralni maček, kaj sem izrekel, koga sem prizadel, oprostiti sebi in prositi druge za odpuščanje. Takrat je bilo naporno, a čez to moraš iti, to je komuna. Najtežje je biti sam s sabo. To je trajalo kar par mesecev," prizna Nejc, ki je moral sam sebe večkrat prepričati, da je potrebno v kriznih trenutkih vztrajati, saj se takrat naučiš največ. 

Po več kot dveh letih se njegova zgodba v komuni zaključuje. In kakšni so cilji za naprej? "Cilji so, hm ... Strah me je, realen strah. Po 26 mesecih oditi ven, jaz ne vem, kaj je kovid, masko sem nosil dvakrat, ko sem bil pri zobozdravniku, baje je vojna v Ukrajini," zaključi Nejc, ki ve, da ga zunaj čaka še veliko dela, a se tega zelo veseli. "Tu ne gre le za odvisnost, saj se veliko ljudi znajde v stiski tudi brez nje. Ko posameznik ne ve, kaj bi počel in kje najti smisel."  Drugim pa želi sporočiti, da pomoč in rešitve obstajajo.