Trump brez rokavic, Evropa moralna sila, medtem ko drugi delajo biznis

Obvladovanje trga s kritičnimi surovinami je postalo sestavni del nacionalne varnosti. "To je danes tako pomembno, kakor je pomembno, da imaš sklenjena zavezništva, v arzenalih sodobne oborožitvene sisteme in zagotovljeno prehransko varnost, pitno vodo. Ker če tega nimaš, tvoj potencialni nasprotnik ali aktualni nasprotnik pa to ima, si v slabšem položaju, ker ne boš mogel producirati najbolj sofisticiranih obrambno-vojaških zmogljivosti, električnih avtomobilov, mobilnih telefonov, vetrnih turbin itd. Nekdo drug pa bo, ti pa boš v zaostanku," izpostavlja dr. Rok Zupančič, redni profesor na katedri za obramboslovje ljubljanske FDV.

Kot izpostavlja doc. dr. Gorazd Žibret z Geološkega zavoda Slovenije, si civilizacije, kot jo poznamo danes, brez uporabe surovin ne moremo zamisliti, pa naj si bo to gradnja stavb in infrastrukture, strojegradnja, IT-tehnologija, tehnologije zelenega prehoda, sredstva za proizvajanje, manipulacijo in detekcijo svetlobe (ne samo ekrani, tudi laserji, leče, generatorji rentgenskih žarkov itd.), vse vrste mobilnosti (vključujoč avtomobilsko, letalsko, raketno in drugo industrijo), kemijski izdelki itd. Živimo na planetu Zemlja, ki ima svoje meje, in kjer so določene surovine zelo neenakomerno porazdeljene po njenem površju.

Apetite po Grenlandiji, kjer se drug proti drugemu postavljajo celo zavezniki, pa Venezueli ali Ukrajini lahko razumemo tudi v tej luči. Kritične surovine in energenti so v novi geopolitični realnosti namreč postale nova valuta, za katero se borijo svetovni voditelji. Venezuela ima denimo specifično vrsto nafte, tako imenovano težko nafto, ki jo je zelo draga za predelavo v končne produkte, na primer bencin, ampak za predelavo te vrste nafte so zelo specializirane ameriške rafinerije v Mehiškem zalivu. Tamkajšnjim rafinerijam se to vrsto nafte splača predelovati, saj je dodana vrednost na predelavo zelo velika. Tu sta še Iran in Sudan, ki ga redko omenjamo, pa Demokratična republika Kongo, Mjanmar in številne države, kjer potekajo siloviti konflikti, večini pa je skupno to, da v zemeljski skorji ali pod njo skrivajo velika bogastva, dodaja dr. Zupančič. Nobeno od teh območij ni tako pomembno, da neka velesila brez njega ne bi preživela, a z vsakim območjem, ki ga obvladuješ bodisi vojaško, politično ali pa prek ugodnih ekonomskih razmerij, večaš svoj mozaik, v katerem želiš čim več teh kamenčkov, ponazarja profesor Zupančič.

Geopolitična bitka za nadzor nad kritičnimi surovinami oziroma vsemi točkami te produkcijske verige, saj ne gre le za to, da imaš zagotovoljen dostop do kritične surovine, ampak tudi za njeno predelavo in tako naprej, se bo v prihodnosti še zaostrila, je prepričan. Kot poudarja, trajnih partnerstev v mednarodni politiki ni, tudi v preteklosti zavezništva niso bila trajna: "Mednarodna politika je pač nenehen ples iskanja tistih, s katerimi imaš vzajemno korist: ti od njih, oni pa od tebe."

Od nemotene dobave surovin je danes odvisno skorajda celotno gospodarstvo, nemoten dostop do surovin pomeni danes konkurenčno prednost, odvisnost od dobave iz zunanjih virov pa prinaša gospodarska in finančna tveganja, države so podvržene političnim in tudi drugim pritiskom. Navsezadnje je tudi vojaška industrija vse bolj in bolj odvisna od tehnologij, za izdelavo katerih so potrebne številne surovine, našteva dr. Žibret.

Številnih kritičnih surovin EU seveda nima na lastnem ozemlju in je prisiljena v to, da jih kupi. In pri nekaterih od teh redkih zemelj je Evropa v popolnosti odvisna od Kitajske ali pa od ostalega sveta: "Kakor v vsaki zgodbi pa ima prednost tisti, ki ima, kar potrebuješ, zato ima tudi boljšo pogajalsko pozicijo. Kitajska je EU že grozila z vzvodom omejevanja izvoza redkih zemelj in tudi uvedla neke sankcije na uvoz, pa se je Evropska unija potem z njimi vendarle izpogajala. Ampak Kitajci so v primeru redkih zemelj tisti, ki bodo pipico lahko zaprli in so zato v boljši poziciji, zato si je z evropskega vidika diapazon možnih dobaviteljev dobro razširiti, kolikor se le da. Kar pa ni lahko, saj Kitajska obvladuje z naskokom največji delež pridobivanja redkih zemelj," pravi dr. Zupančič.

Zato je boj za kritične surovine tako razgret. Kitajska je ključni partner EU pri dobavi elementov redkih zemelj, magnezija, galija, germanija in volframa, saj zagotavlja več kot 80 % potreb EU po teh surovinah. Vendar so tukaj še druge države, iz katerih EU kupuje kritične surovine, npr. Republika Južna Afrika, Brazilija, Združene države Amerike, Avstralija, Čile, Iran, Kongo itd., pa energentov sploh še omenili nismo, našteva dr. Žibret.

"Evropa je trenutno podvržena velikim gospodarskim negotovostim, ki izhajajo iz hitro spreminjajočih geopolitičnih situacij, protekcionizmov tretjih držav, izvozno-uvoznih kvot itd. Države proizvajalke kritičnih surovin namreč poskušajo to prednost kar najbolje vnovčiti, tako gospodarsko, zunanje politično, žal nemalokrat tudi vojaško. Evropa pri tej igri trenutno igra s slabšimi kartami, žal," pravi. 

A geološka zgradba območji ni edini del enačbe, zakaj je Kitajska trenutno absolutni zmagovalec na tem področju. V njo je treba vključiti še vlaganje v raziskovanje surovin, dostop do prostora, cene energentov, vode, delovne sile, dostop do infrastrukture, in okoljske standarde v posameznih državah, če naštejem le najpomembnejše, poudarja dr. Žibret.

Evropa ni revna s surovinami. Glavne metalogenetske province so Skandinavija, Alpe, Iberski polotok, Balkanski polotok, deli Francije, Nemčije, Anglije, Irska, vzhodna Evropa (Češka, Slovaška, Poljska, Ukrajina). V Evropi imamo številne obratujoče rudnike kovin, ki pa so neenakomerno porazdeljeni. Pridobivamo baker, svinec, cink, zlato, titan, volfram, železo, boksit za aluminij, hafnij, stroncij in številne druge surovine. Žal pa v premajhnih količinah, da bi zagotovili povpraševanje EU gospodarstva.

Samo odkritje geoloških virov in zalog mineralnih surovin ni dovolj. Za uspešno proizvodnjo le-teh je treba zagotoviti še marsikaj drugega, predvsem pa družbeno sprejemljivost za rudarjenje: Kitajska je torej za svoj primat na področju rudarstva pri številnih surovinah morala zagotoviti predvsem ugodne pogoje za delovanje rudarske industrije. In za kaj je Evropa na drugem koncu te palice, oz. predvsem uvoznik, ne bi smela biti pretežka ugotovitev: "Ocenil bi, da so dostop do prostora, cena energije in delovne sile, visoki okoljski standardi ter družbena (ne)sprejemljivost rudarjenja glavni razlogi za veliko odvisnost EU od dobave surovin."

Kot poudarja dr. Zupančič tukaj torej trčimo ob ideologijo zelenega prehoda v EU, ki pa je, kot poudarja, paradoksalna: "Kolikor je ta dobronamerna, dajmo se razogljičiti, za zeleni prehod nujno potrebujemo kritične surovine." Pomembna je torej sklenjena veriga, od rudnika pa do končnega produkta. Ker ko manjka le en delček, si pač odvisen od drugih. Ključno pa je prav relativno nemoteno zagotavljanje teh dobavnih verig po relativno normalni ceni, da lahko konkuriramo:"To je pač posel. Tu vodi osnovna logika, več kot imaš, boš imel tudi nižjo ceno. Če nimaš nič, boš moral plačati visoko ceno ali pa pač ne boš imeli. Eni bi temu rekli izsiljevanje, drugi pa obnašanje po ekonomskih pravilih."

Ni tako velik problem v tem, da bi bilo kritičnih surovin tako malo, kot v tem, da sta produkcija in predelava vsega tega strašno draga. V državi, ki je malo bolj centralno plansko vodena, kot je Kitajska, se to že dolgo dela, V EU pa imamo stroge okoljske standarde, ki takšno pridobivanje upočasnjujejo. Tudi ZDA je začela z večmilijonskimi projekti razvijati programe, da bodo tam začeli tudi predelovati ne le kopati. Vlagajajo v to, da ojačajo proces pridelave doma in da tako zmanjšajo odvisnost od drugih: "Ni vseeno, ali so od drugega odvisen 80 ali 40 odstotkov."

Evropa tu ne more konkurirati. Imamo zelo dobre argumente, zakaj nam kitajski sistem ni všeč: "Ker je avtoritaren. Človekove pravice so tam manj pomembna zadeva kot v Evropski uniji, ki je utemeljena na političnih svoboščinah, ampak učinkoviti pa so, kar je marsikomu celo v Evropski uniji všeč. To se sicer sliši grozno, saj si velika večina Evropejcev uvedbe kitajskega političnega sistema v Evropi ne želimo, ampak smo v globalni tekmi, ko so rokavice snete. Določene države so že pred desetletji ugotovile, da bodo določene kritične surovine, med njimi tudi redke zemlje, ključne za prihodnji razvoj. Evropska unija pa se je medtem ukvarjala s stabilizacijo Balkana, ki je seveda pomemben za EU tudi z varnostnega vidika, ter s širjenjem evropskih idej in vrednot na bližnjo soseščino, na Ukrajino, včasih tudi Kavkaz, severno Afriko, tudi Bližnji vzhod. Drugi akterji pa tem temam niso posvečali veliko pozornosti in so ta čas kovali in uresničevali dolgoročnejše strategije, sklepali zavezništva in se posle. Evropa je zagotovo znana kot promotorka človekovih pravic, kar je sicer lepa in plemenita reč, ampak če to ni več pomembna valuta, ti bolj malo pomaga, če si znan predvsem kot moralna sila. Drugi delajo biznis in tudi tvoja podjetja rabijo njih, da delajo biznis, saj je EU hkrati tudi močen gospodarski akter, še sploh, če deluje usklajeno. Evropska podjetja potrebujejo dotok svežih in razmeroma ugodnih virov, ti so namreč nujni za gospodarski razvoj in tehnološke preboje, kjer EU že precej zaostaja tako za ZDA kot za Kitajsko," poudarja dr. Zupančič.

Podnebni znanstveniki sicer svarijo, da je tudi izguba biodiverzitete eno izmed glavnih globalnih tveganj, ki bi lahko imelo katastrofalne posledice za svet. "Verjetno to skrbi tudi Donalda Trumpa, ampak je to bolj proti koncu na njegovem seznamu prioritet," odgovarja dr. Zupančič.

Evropska komisija se svojega zaostanka sicer zaveda že zadnjih 20 let in sprejema različne ukrepe. Zadnji ukrep je sprejetje Akta o kritičnih mineralnih surovinah, ki nalaga državam članicam večja vlaganja v raziskovanje in pridobivanje kritičnih surovin, zahteve po zbiranju in recikliranju odpadkov, ki vsebujejo kritične surovine, izdelava strateških zalog, zunanjepolitični angažma preko strateških partnerstev EU s tretjimi državami in financiranje strateških projektov na področju kritičnih surovin. Državam članicam tudi nalaga poenostavitve in pohitritve pridobivanja dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin. "Evropska unija je spoznala, da v našem delu sveta predolgo časa trajajo postopki, še preden sploh začnemo kopati, ker imamo k sreči visoke okoljske standarde. To je seveda zelo dobro za okolje in za lokalne skupnosti, malo manj pa za to industrijsko bitko," pravi dr. Zupančič.

"Izvajanje akta o kritičnih surovinah bi lahko situacijo izboljšalo, žal pa učinki ne bodo vidni čez noč. Če začnemo danes vlagati v raziskovanje novih virov surovin, si lahko obetamo dobave iz domačih virov v najbolj optimističnih scenarijih šele čez kakšno desetletje," meni dr. Žibret.

Zaenkrat se navadni državljani odvisnosti od uvoza kritičnih surovin niti ne zavedamo, razen morda posredno preko naših denarnic, saj lahko izvozne kvote in drugi zaščitni ukrepi cene surovin, posledično pa tudi izdelkov, potisnejo v nebo. Zadnja takšna primera sta zlato in srebro, ki podirate vse cenovne rekorde. Tudi nekatere druge surovine se nenehno dražijo, npr. baker, kositer, indij, telurij, uran itd. Pri številnih drugih surovinah pa je nemalokrat problematična velika fluktuacija cen na svetovnih borzah, kar otežuje srednje in dolgoročno načrtovanje pri številnih podjetjih in prinaša negotovosti. Zato sem mnenja, da se te odvisnosti precej dobro zavedajo gospodarstveniki, in pa morebiti tudi nekateri politiki, katerih pomembna naloga je, da med drugim zagotovijo tudi ugodno in stabilno okolje za delovanje gospodarstva, poudarja tudi dr. Žibert.

Čisto drugačna slika pa bi bila, če bi prišlo do resnih motenj EU glede oskrbe s kritičnimi surovinami, opozarja. V tem primeru bi lahko prišlo do izgube velikega števila delovnih mest in ogromne gospodarske škode. Žal tudi Slovenija tukaj ni izjema. Imamo številna podjetja, ki so odvisna od nemotene dobave kritičnih surovin, od proizvodnje ultralahkih letal, športne opreme, avtomobilov in avtomobilskih delov, jekel, izdelkov iz aluminija, bele tehnike, strojev, kemijske in nenazadnje tudi farmacevtske industrije. Celo slednja potrebuje določene surovine s seznama kritičnih surovin pri proizvodnji zdravil, bodisi kot polnila ali pa kot katalizatorje kemijskih reakcij, opozarja.

Do kam je Donald Trump torej pripravljen iti v boju za nova naravna bogastva, sploh v luči dogajanja okoli Grenlandije? Kot odgovarja dr. Zupančič: "Če sklepamo po zadnjem letu njegovega mandata mislim, da je tukaj pripravljeni iti zelo zelo daleč. Hkrati se ZDA zaveda tudi, da so še kako odvisni od Kitajske prav zaradi teh redkih zemelj. Jaz mislim, da bo tukaj na delu politika elastike, ki se nenehno razteguje in sprošča. Nekaj oznaniš, potem vidiš, da druga stran burno reagira in uvede ukrepe, pa potem malo popustiš. Trumpa v izjavah vodi njegova nekonsistentnost. Danes ti napove 200 % carine, čez tri dni pa pravi, da iz tega ne bo nič."

Kot poudarja dr. Zupančič, je s Kitajsko treba najti nek modus vivendi, od katerega bosta tako Evropa kot Kitajska imeli korist: "Mislim, da je kitajska grandstrategija dovolj premišljena in pragmatična, da skuša Evropo navezati nase v okviru globalnih produkcijskih tokov in jo hkrati povleči tudi nekoliko stran od ZDA. Tu poteka nenehen pingpong." Kot poudarja, je treba paziti, da politika elastike ne poči. Treba se je zavedati, da niti Kitajcem ne bi bilo v interesu, da ta poči, saj so tudi odvisni od tega, da plasirajo svoje izdelke k nam – že dolgo ne zgolj poceni izdelke, ampak v zadnjih letih visokotehnološke, ki že prekašajo nekatere zahodne produkte. Gre za vzajemno soodvisnost, ne smemo pozabiti, da Evropska unija nikakor ni le nebogljen člen, ampak 450-milijonski trg in da ima tu tudi EU nekaj vzvoda, da se obnaša kot strateški partner na geopolitični šahovnici. Vendar pa se tako, kot velik igralec torej, mora tudi obnašati, kar pa je problem, saj EU pri marsičem – tudi pri zunanjih odnosih - ni enotna: "Če bomo že mi med sabo globoko skregani, in če imajo države članice v temelju drugačne ideje, potem pa nismo enoten akter proti velikemu igralcu. Njim je seveda v interesu poslovanje z malimi partnericami po načelu 'deli in vladaj', saj tako lahko veliko več dosežejo, ena in ena v tej igri ni dve, pač pa manj kot dve, če države delujejo razdrobljeno. Če pa je na drugi strani enoten blok skoraj pol milijarde ljudi, pa je razmerje drugačno."

Kot meni, mora zato Evropska unija absolutno najti pameten dogovor s Kitajsko na vrsti področij, hkrati pa tudi ne porušiti mostov s tradicionalnimi zavezniki, kot so ZDA, ampak jih skušati ohranjati, če je le mogoče: "To se ne sliši ravno lepo, ampak najverjetneje bo morala Evropska unija, če bo želela postati partner in pridobiti na geopolitični teži, tudi zamižati na eno oko glede vprašanja vrednot, ki jih zagovarja, ali pa ga vsaj odložiti za kakšne boljše čase, če bo hotela parirati v geopolitični tekmi. Verjetno ne bo pametno, da evropski politiki hodijo v Peking pridigat o demokraciji, človekovih pravicah in tako naprej, če želijo v tekmi daj-dam tudi kaj dobiti. To so pomembne teme in dosti bolje za svet bi bilo, da ne bi imeli teh težav, ampak Kitajci so se že zdavnaj odločili."

Evropska unija gre s sprejemom Akta o kritičnih surovinah v pravo smer, je sicer optimističen in sklene: "Kakor za Kitajsko smo iz istega razloga pomembni tudi za ZDA, saj je v vsakem primeru bolje imeti relativno relativno spodobne odnose s skoraj 500-milijonskim trgom, kot pa jih ne imeti, saj jih bo drugače imel kdo drug."

Evropa je geološko zelo pestra. Kot pojasnjuje dr. Žibret, je evropa geološko izjemno raznolika. Nahajajo se najstarejše kamne v starih kontinentalnih ščitih (npr. Baltski ščit, Ukrajinski ščit), kamnine starih kaledonskih in Variscičnih gorstev, kamnine novega Alpidskega gorstva (Alpe, Dinaridi, Karpati), kamnine globokomorskih bazenov ter plitvomorskih šelfov ter platform, kamnine, ki so nastale znotraj aktivnih in ugaslih vulkanskih con ter tudi prostrane aluvialne in glacialne nanose. Ne smemo pa pozabiti tudi na obsežen kontinentalni šelf ob Severnem morju in Atlantskem oceanu. Vse te geološke strukture imajo potencial, da vsebujejo celo paleto različnih surovin, v bistvu skorajda vse, kar bi potrebovali, morebiti le z izjemo diamantov in kovin platinove skupine (rutenij, rodij, paladij, osmij, iridij in platina).

Tudi Slovenija je bogata s surovinami, pojasnjuje dr. Žibret. Imamo svetovno pomembno rudišče živega srebra v Idriji, pa svinec in cink v Mežici, uran v Žirovskem vrhu, železo, baker, antimon, srebro, boksit, zlato, barit itd., če naštejem le nekatere. Obstajajo pa geološki potenciali za odkritje nahajališč številnih drugih surovin, ki se pojavljajo bodisi kot primesi v glavnih rudnih mineralih, ali kot akcesorni minerali v znanih rudiščih. Nekaterih surovin, predvsem novodobnih, vključujoč litij in elemente redkih zemelj, pa sploh še raziskali nismo. Vlaganja v raziskave surovin na območju Slovenije so namreč skoraj povsem zamrla konec osemdesetih let, zato smo na tem področju v velikem zaostanku. Geološki zavod Slovenije je vladi Republike Slovenije, skladno z Evropskim aktom o kritičnih surovinah, v letu 2025 izdelal predlog programa raziskav, s katerim bi ta zaostanek lahko nadoknadili.

V Sloveniji rudarstvo zagotavlja pomembno surovinsko bazo za gradbeništvo in proizvodnjo gradbenih materialov. Kljub njegovemu velikemu pomenu za gradnjo infrastrukture, ki jo Slovenija potrebuje, je delež v BDP zelo nizek. Če bi v Sloveniji dosegli širši družbeni konsenz za pridobivanje kovin, bi potrebovali predvsem boljšo dostopnost do prostora, krajše in enostavnejše postopke pridobivanja dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje, cenejšo energija, v prvi vrsti pa vlaganje v geološke raziskave in kasneje tudi v rudarske in socio-ekonomske študije primernosti pridobivanja. Potrebno je tudi zagotoviti primerno domačo bogatitev in predelavo surovin, saj z izvozom koncentrata izven EU naših naravnih danosti ne bi najbolje izkoristili. Dobro je, da se tudi gospodarstvo bolj naslanja na domačo surovinsko bazo. Osnove za to v Sloveniji so. Imamo dobre geološke pogoje, da najdemo kakšno novo nahajališče surovin, predvsem v globinah pod 300 m, o katerih ne vemo dobesedno skoraj nič, imamo tudi domačo rudarsko znanje, ter industrijo, ki bi bila zmožna te surovine tudi predelati, npr. Talum, Impol, SIJ, Cinkarna Celje itd.