Miro Majcen obiskal ljudi, ki so mu rešili življenje: To so moji heroji

V resnici smo vsi vedeli, da bo šel. Tisti, ki ga poznamo, pa tudi tisti, ki ga ne, saj je Miro Majcen v praktično vsakem intervjuju, ki ga je dal po letalski nesreči, povedal, da si želi izvedeti, kaj se je zgodilo in kako. Od trenutka, ko se je odločil, da bo njegov fokus na rehabilitaciji, je bral, spraševal, raziskoval, zbiral informacije in komaj čakal na trenutek, ko ga ne bodo več omejevali voziček ali bergle in bo lahko sedel za volan. Ali na letalo, verjeli ali ne. 

"Tega nisem hotel storiti točno na obletnico nesreče, ampak prej. Začutil sem, da je zdaj pravi čas, da obiščem češke prijatelje, ki so mi tako ali drugače rešili življenje – ljudi iz vasi Jickovice, ki so takoj po nesreči prihiteli na kraj dogodka, me oskrbeli in počakali, da so prišli reševalci, pa tudi zdravnike, ki so sestavili razbitine – tistega razmesarjenega človeka nazaj v mene," pripoveduje, ko sedi zraven mene s kapico Flying Bullsov na glavi in srka kapučino.

Gib desne roke, ki je bil še pred nekaj meseci zanj nepredstavljiv, mu zdaj ne dela več težav, nasploh se mu je gibljivost v rokah, odkar sva se nazadnje videla, zelo izboljšala. Pred kratkim je prestal operacijo prsta, vsega skupaj jih je bilo že več kot 20. Sname kompresijsko prevezo in pokaže, kako lepo se pod njo celijo brazgotine. Na hrbtu, kjer so mu vzeli kožo za presaditev, se komaj kaj pozna. V enem trenutku se smejeva temu, kako rešuje težave z zavezovanjem desnega čevlja, ker ne more počepniti, v naslednjem mi kaže krvave fotografije iz bolnišnice takoj po nesreči, na katerih je komaj prepoznaven. Neverjetno, kako daleč je  zaradi svoje vztrajnosti in volje ter ob pomoči zdravniškega osebja in terapevtov prišel v enem letu. O tem, kako zelo hvaležen je, priča njegova izpoved. 

'Hočeš odgovore, ker se ti zdi, da je tam nekaj nedokončanega' 

Miro se je na Češko odpravil z dobrim prijateljem Miho Kačičem pretekli konec tedna. "Zanimal me je tehnični vidik nesreče – zakaj, kje, kako se je zgodilo. Hočeš odgovore, hočeš iti tja, ker se ti zdi, da je tam nekaj nedokončanega. Ključno pa je bilo to, da sem hotel reči hvala ljudem, ki so dali vse od sebe, da so me rešili. Prepričan sem, da bi to storil vsak, ampak oni so bili takrat tam in moja dolžnost je, da se jim zahvalim, da jih objamem, da vidim obraze, ki jih takrat nisem," pojasnjuje svojo odločitev. 

Ko je letalo strmoglavilo, je bil prvi pri njem domačin Vaclav, s katerim sta stkala posebno vez. Ves čas sta bila v stikih, veselila sta se ponovnega snidenja. Objela sta se, njegova žena jim je skuhala kosilo, Vaclav pa je Miru dal časopis, ki ga je shranil in v katerem so Čehi poročali o nesreči. Nato ga je odpeljal na kraj dogodka. "Danes je tam zelo idilično – žitna polja, do pasu visoka trava, lepo modro nebo, beli oblački in ožgana drevesa. Vidiš, da se je nekaj zgodilo, saj so drevesa črna in posušena."

'Usedel sem se k Rainerjevemu grobu in se pogovoril z njim' 

Na mestu, kjer je umrl pilot Rainer Steinberger, je njegova družina postavila spominski križ, ob katerem je tudi nekaj kosov letala. Tam sta se Miru, Mihi in Vaclavu pridružila še starejši gospod in mlajši fant, ki sta bila prav tako med prvimi na kraju dogodka. "Pogovarjali smo se, razgledoval sem se naokoli, poslušal zvoke, premišljeval, analiziral, si vizualiziral. Usedel sem se k Rainerjevemu grobu, prižgal svečko in se pogovoril z njim. Seveda se sprašuješ, zakaj. Ogromno vprašanj imaš."

Potem je Miro hotel videti še, kje so našli njega in Vaclav ga je odpeljal na travnik pod hribom. "Še danes ni nikomur jasno, kako sem iz razbitine prišel tja dol. Zaradi strmega terena sva se z avtomobilom odpeljala naokoli in šla od spodaj. Morala sva malo plezati, pomagal mi je čez potok. Šele takrat sem videl, kako naporno je bilo za reševalce, da so me s hriba nesli čez potok, ko so štele minute. Vaclav mi je razlagal, kako je držal mojo glavo v rokah in mi z vodo iz plastenk, ki sta še vedno ležali tam, umival obraz, kako so bila moja kolena odprta in koža zavihana do kosti. Tega nisem vedel. Povedal mi je, da sem spraševal po pilotu. Očitno sem se nečesa zavedal, pa čeprav se danes tega ne spominjam. Tudi njemu je bilo zelo hudo to podoživljati."

Miro je prazni plastenki pobral in ju odnesel domov za spomin. Pozneje so mu zdravniki povedali, da je Vaclav s tem dejansko pripomogel, da poškodbe na njegovem obrazu niso bile hujše.

'Ko sem odhajal, sem bil pomirjen'

Sam se nesreče ne spominja, njegov zadnji spomin je letenje v formaciji. Na vprašanje, ali so se mu na licu mesta morda vrnili kakšni spomini, odkima. "Poskušal sem, a se ni zgodilo nič." Kaj pa občutki? "Počutil sem se nenavadno, ker vem, da sem tam skoraj umrl. Po eni strani sem bil vesel, da sem odkorakal od tam in zdaj prikorakal nazaj, po drugi strani mi je bilo hudo za kolega, ki je tam umrl in ni imel te sreče. Krmariš med enim in drugim, hkrati pa se zavedaš, da tega ne moreš spremeniti, da moraš izkoristiti novo priložnost v življenju, ki ti je bila dana, in kakšno stvar v življenju spremeniti."

Ko poslušaš te ljudi, čutiš hvaležnost, še doda Miro. "Jaz jim pravim moji heroji. In res sem jim hvaležen." Tudi oni so bili veseli, da so ga videli. Povabili so ga celo, naj gre z njimi letet, kar pa je Miro zaradi nevihtnega vremena odklonil. Bi v nasprotnem primeru šel? "Seveda, če bi bilo vreme lepo, bi šel! Ker je krasno, tam je Vltava, gradovi, vse je zeleno, to je fantastično videti iz zraka!" je navdušen, medtem ko jaz odkimavam z glavo.

Pa bi rekel, da je zdaj po vsem tem dobil zaključek, ki ga je iskal? "Ne še. Je pa zaključeno eno poglavje. Lep dogodek je bil. Težko opišem občutke. Vse sem čutil razen jeze in besa. Te stvari sem že prej počistil. Ko sem odhajal, sem bil pomirjen in srečen."

'Videl sem že marsikaj, a ko vidiš sebe z razbito glavo, te zvije' 

Z Miho sta nato nadaljevala pot v Prago, kjer sta se na Univerzitetni kliniki Vinohrady srečala še z drugimi junaki te zgodbe – zdravniki. "Najprej sem obiskal intenzivno enoto, kjer so mi rešili življenje – oskrbeli so mi notranje poškodbe in zlome, tam sem bil prvih osem dni, ki so bili kritični. Ko sem vkorakal notri, dr. Bohumil Bakalar ni mogel verjeti, da hodim, vprašal me je, kje imam voziček ali bergle. Pokazal mi je mojo posteljo in mi povedal, da je bila moja možnost za preživetje po njihovih izračunih štiri- oz. petodstotna."

Nato se je na kliniki za opekline, kjer je preživel preostali čas, srečal z zdravnico, ki je bila del ekipe, ki ga je takrat operirala. "Vprašala me je, ali hočem videti fotografije in seveda sem bil za. Pokazala mi je, kakšen sem bil takoj po nesreči, moje operacije, kako so me sestavljali, mi vzeli kožo s hrbta ... In takrat je prišel 'reality check'. Slike so zelo grafične, zelo brutalne. Sem fotograf, videl sem že marsikaj, ampak takrat ne gre zate, objektiv predstavlja bariero, tukaj pa me je zvilo, ko sem videl sebe z odprtimi koleni, razbito in otečeno glavo, odstopajočo kožo ... Kaj takega normalni ljudje vidijo samo v filmih," opisuje. 

Češki zdravniki navdušeni nad njegovim napredkom 

Obiskal je tudi sobo številka štiri, v kateri je bil dober mesec. "Od tam sem videl tablo sobe številka šest, ki se je spominjam. Zdaj sem sestram in zdravnikom pripovedoval svoje halucinacije iz kome – o profesorju in italijanski mafiji, ki me je ugrabila ... Smejali so se mi in doktor je rekel, da je to povsem normalno. Lepo se je bilo srečati z njimi, objeti te ljudi in jim reči hvala iz srca! Povedali so mi, da večina ljudi tega ne stori."

Ob tem Miro izpostavi, da so vsi, ko so videli njegov napredek, pohvalili ljubljanski UKC in terapevte v rehabilitacijskem centru Soča, čeprav jih ne poznajo. "Rekli so, da je neverjetno, da so v tem enem letu naredili vrhunsko delo ... Navdušeni so bili!"

Mirov obisk sicer ni trajal dolgo, saj je zdravniško osebje moralo nadaljevati s svojim delom in pomagati drugim. "Poslikali smo se in podaril sem jim svojo sliko Micka Jaggerja z iztegnjenim kazalcem – poleg tega, da je meni pomembna, je v njej tudi neka simbolika. Povedali so mi, da jih lahko pokličem kadar koli, jaz pa sem jih povabil v Slovenijo."

Vrnitev k dvema ljubeznima – koncertom in letenju

Miro zdaj nadaljuje z rehabilitacijo na URI Soča, nekajkrat tedensko ima delovno in fizioterapijo. Tam pridobiva mišično moč, kondicijo, raztegujejo in masirajo mu opekline. Čim več stvari poskuša narediti sam. Koliko časa bo še trajalo, ne ve. Dokler bo treba.

In kljub temu, da smo ga s fotoaparatom v rokah že lahko opazili na nekaj koncertih, pravi, da še ni pripravljen na vrnitev na delo. "Big Foot Mama so me povabili na 30. obletnico v Stožicah, ker smo že dolgo prijatelji. Vzel sem star, majhen aparat, tu in tam naredil kakšno fotko. Ampak to je vse del terapije – terapevtke so mi rekle, naj grem in povem, kako je, kaj moramo še izpopolniti. Užival sem v tem, da sem spet tam in doživljam to energijo. Glasba predstavlja velik del moje terapije. Če si 150-krat letno na koncertu in je to del tvojega posla, se ti zmeša, ko se to neha. Nisem pa še nazaj, nisem dovolj močen, da bi fizično zdržal. Potrebujem še malo časa, da se sestavim."

Enako je, seveda, tudi že letel. Ekipa Flying Bullsov ga je peljala na izlet in tudi njegova druga strast se je izkazala za terapevtsko. "Tudi zame je bil to en test, nisem vedel, ali me bo kaj strah in ali se mi bo morda vrtelo. Ne veš, kakšne posledice ti takšna nesreča lahko pusti. Ampak ne, rekel sem jim samo: "A lahko še?!""

Svojo pozitivno energijo želi deliti: Ker če daš, nekdo ima 

Na vprašanje, ali ga je ta izkušnja morda naučila česa o sebi, odgovori, da se zdaj še bolj zaveda, kako kratko je življenje. "Moraš uživati, delati to, kar te veseli, se manj obremenjevati z nepomembnimi stvarmi in včasih tudi reči ne. Izkoristiti moraš novo priložnost, ki si jo dobil. Spremenijo se ti prioritete. Jaz imam cilje, zastavil sem si jih, ampak so trenutno na čakanju." Kakšni so, ne želi razkriti, a verjetno ni treba posebej omenjati, da so povezani z letenjem. 

Še vedno si tudi dela zapiske o vsem, ker bo morda nekoč napisal knjigo. Razmišlja o tem, kako bi lahko s svojo izkušnjo pomagal drugim. "Za vsakega je njegova poškodba najhujša. Moja težava v primerjavi z nekom, ki ima raka, ni nič. Za nekoga, ki ima zlomljen gleženj, pa je to najhuje. Ljudje, ki sem jih srečal na terapiji, se prav tako borijo. Naučiš se jih razumeti. Ogromno ljudi mi je pisalo, da imam pozitiven odnos do vsega. Tisti, ki me poznajo, vedo, da tak sem. Lepo je slišati, da sem jim bil motivacija. Vedno rečem, naj me, če kdo potrebuje, pokliče za pogovor. Mogoče to nekoga motivira, mogoče lahko na tak način nekomu pomagam. Čutim, da moram to pozitivno energijo dajati naprej. Ko se razmere v bolnicah umirijo, si želim vrniti v Sočo k ljudem, ki so na daljši rehabilitaciji in z njimi preživljati čas, se pogovarjati, jim delati družbo, igrati šah ... Želim dati malo nazaj. Moraš dati. Nekdo je tebi nekaj podaril in ti moraš to dati nazaj. Kot bi rekel Hamo: "Ker če daš, nekdo ima." Pa smo nazaj pri rokenrolu."