"Začela sem se resno bati za svoje duševno zdravje. Bila sem na točki, ko sem se čisto resno, brez pretiravanja in dramatiziranja, vprašala: Kdo je tu zdaj nor? Saj moj razum je že lep čas vedel, kako je s tem. Ampak čustva so se upirala, ker je bilo jasno, da ta odnos nima prihodnosti, tega pa nisem hotela sprejeti in se soočiti s posledicami. Toda ko je nasilje postajalo vse izrazitejše, sem končno sprejela dejstvo, da moram nekaj ukreniti in začela sem resneje raziskovati, kaj vse to sploh je. Ker sem bila pozorna predvsem na najhujše čudaškosti (ostalih tipičnih znakov narcizma še sploh nisem niti poznala niti prepoznala pri svojem narcisu), seveda na naših spletnih straneh odgovorov nisem našla, na srečo pa mi je zadevo uspelo "zguglati" v angleščini – in odkrilo se mi je vesolje," je svojo izkušnjo z narcistično zlorabo opisala Aleksandra Kocmut, ki je o tem napisala tudi knjigo V opoju narcisa pod psevdonimom Loti Palmer. Lani pa se je opogumila in javno spregovorila o svojih izkušnjah v toksičnih odnosih ter vsem, kar se je iz njih ter iz strokovne literature naučila. 

Da je ugotovila, da doživlja narcistično zlorabo, je potrebovala več desetletij. "Kdor ima v življenju enega narcisa, lahko stavimo, da jih ima več," pravi. Tudi sama je v življenju imela opravka z več narcisi. "Ko s tem odraščaš – na svoji poti pač ves čas, v vseh fazah življenja, privlačiš narcise in oni tebe – to jemlješ za samoumevno, težave pa pripišeš sebi. Hromi te strah in tako pač ostajaš v tem, prepričan, da je povsod tako." 

'Vsaka narcistična oseba na letni ravni zagreni življenje vsaj petih ljudem'

"Po podatkih raziskav je narcistična osebnostna motnja prisotna pri 0,5 odstotka populacije, kar pomeni, da naj bi imel to motnjo vsak 200. človek. Tri četrtine oseb s to motnjo je moških in ena četrtina žensk. Med posameznimi kulturami in državami naj ne bi bilo razlik. Zato lahko sklepamo, da je tudi v Sloveniji številka podobna," pravi specialistka psihiatrije prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.  

Če te številke držijo, potem lahko v grobem ocenimo, da je v Sloveniji okoli 10.000 ljudi z narcistično osebnostno motnjo. Ljudi, ki so zaradi tega prizadeti, pa je še precej več. "Ocene pogostosti narcistične zlorabe izhajajo iz ocenjene pogostosti oseb z narcistično osebnostno motnjo. Ocenjujemo, da vsaka oseba z narcistično osebnostno motnjo zagreni življenje vsaj petim ljudem na letni ravni in zlorabe navadno trajajo več let," pravi prof. dr. Dernovšek.

Svetovni dan narcistične zlorabe in zavedanja njenih posledic obeležujemo od leta 2015. Pobudnica svetovnega dne je ameriška licencirana psihoterapevtka Bree Bonchay, ki ima bogate izkušnje na področju duševnega zdravja, med drugim je strokovnjakinja na področju okrevanja po zlorabi in travmi. Samo v ZDA ocenjujejo, da narcistično zlorabo doživlja okoli 158 milijonov ljudi.

Kot pravi prof. dr. Dernovšek, je zaradi pogostosti narcistične osebnostne motnje tudi narcističnih zlorab veliko. "Predvsem pa jih je veliko prikritih, tihih. Ljudje se niti ne zavedajo, da gre za težave in se prilagajajo v lastno škodo. Prepoznati nevarnosti in se zaščititi – to je danes najprej stvar posameznika, saj smo individualizirana družba s polno mero pravic in odgovorni smo najprej sami sebi in zase," poudarja. 

Narcizem se nahaja v porah naše današnje družbe, pa dodaja psihoterapevt Luka Agrež. "Postal je nekaj povsem normalnega, celo zaželenega in nagrajenega. Narcistične zlorabe se dogajajo vsakodnevno, vendar se v življenja ljudi prikradejo nepričakovano in v njih puščajo močne sledi. Nemalokrat se zgodi, da žrtve tega niti ne prepoznajo kot vir svojega nezadovoljstva in težav v življenju; in tudi kadar narcistično zlorabo prepoznamo, se je v tovrstnih odnosih težko zaščititi," pravi. 

Zato Agrež meni, da je svetovni dan zavedanja narcistične zlorabe dobrodošla priložnost, da o tej problematiki govorimo in pišemo, saj s tem prispevamo k ozaveščanju ter prepoznavanju tovrstnih odnosov v svojem življenju in zavedanju, da je od (ali včasih tudi ob) njih možno okrevati.

V zadnjih letih je sicer o tem kar precej govora in včasih se glede na pogostost izkušenj z narcisi zazdi, kot da je to postala "pandemija". Eden od razlogov, zakaj je več govora o tem, je tudi ta, da v zadnjem času tudi na sploh malo več govorimo o duševnem zdravju. "In potem steče beseda tudi o osebnostih motnjah, kamor spada narcistična osebnostna motnja. S pandemijo duševnih motenj se srečuje ves svet, a o njej ne govorimo na glas. Duševne motnje so stigmatizirane in nerazumljene. Ko govorimo o raku ali virusih, si težko zamislimo, da bi se lahko neka diagnoza rak uporabila kot zmerljivka. Na področju duševnega zdravja pa je žal tako. Zato je treba govoriti o teh vsebinah preudarno in ves čas ponavljati, da ne gre samo za neke namišljene stvari, ki jih lahko premagamo z nekaj več volje. Za posameznimi diagnozami se skrivajo osebne in družinske tragedije, veliko bolečine, sramu in nemoči. Svetle in uspešne zgodbe ne pridejo do širokih množic in primeri, ko nekdo premaga duševne težave, so skriti širokim množicam. Ljudje se ne izpostavijo radi, saj bodo naleteli na nerazumevanje," pravi specialistka psihiatrije.

Narcizem in značilnosti narcistične osebnosti

Ob omembi narcistične motnje večina najprej pomisli na domišljave, vzvišene, arogantne in izredno samozavestne posameznike. Vse to drži, a velja predvsem za t. i. narcistično grandioznost, ki predstavlja močno potrebo po potrjevanju in občudovanju. V resnici pa je narcizem kompleksen pojav z mnogimi različnimi platmi in širokim spektrom. Obstaja namreč tudi t. i. "zdravi" oziroma družbeno sprejemljivi narcizem, za katerega so značilni visoka samozavest, pozitivna samopodoba in aktivno vedenje. Seveda pa vse to v neki zmerni obliki, ki ne prestopa družbeno pričakovanih norm. 

Po drugi strani pa poznamo t. i. destruktivni narcizem, ki se pojavlja v obliki narcistične grandioznosti in narcistične ranljivosti. Slednja se kaže tako, da oseba občuti konstantno praznino, nemoč, sram, negotovost, nizko samospoštovanje, izogibanje medosebnih odnosov in celo samomorilnosti. Pri tako imenovanem "patološkem" narcizmu pa se združujeta grandioznost in ranljivost, kar se lahko kaže na različne načine. 

Narcistična osebnost se odraža v obliki čezmernega občutka lastne pomembnosti, izredno močne potrebe po občudovanju, pomanjkljivem razumevanju čustev drugih in pretirani občutljivosti za kritiko. V psihiatriji je opredeljena kot ena od osebnostnih motenj. Za ljudi z izkušnjo osebnostnih motenj pa je značilno, da ne glede na posledice svojega vedenja ne spremenijo mišljenja, čustvovanja in odnosov. Namesto tega pričakujejo, da se bodo za vsako ceno drugi prilagodili njim.

Ko pa govorimo na splošno o narcizmu, je pomembno, da se zavedamo, da govorimo o spektru in ne absolutnih kategorijah, pravi Agrež. "To pomeni, da so lahko narcistične lastnosti izražene v večji ali manjši meri – v slednji je narcizem celo znak duševnega zdravja. Za tiste, ki imajo bolj izražen narcizem, pa so značilni napihnjena samozavest oziroma pretirano pozitivna samopodoba, pomanjkanje ali celo odsotnost sočutja do drugih ljudi ter nezmožnost sprejeti kritiko," je pojasnil psihoterapevt. 

Omenjene lastnosti se lahko izražajo na različne načine. "Tisti, ki odprto uprizarjajo svoj narcizem, radi pokažejo svojo superiornost. Hitro zavzamejo dominantno vlogo v vsakem prostoru, zahtevajo veliko pozornosti in občudovanja od svoje okolice, so zelo tekmovalni in agresivni pri doseganju svojih ciljev. So tudi ljubosumni in z impulzivno jezo premagajo marsikoga, ki jih ovira na njihovi poti," pravi Agrež. 

Na drugi strani pa imamo tiste, ki svoj narcizem prikrivajo in delujejo introvertirano. "Tudi prikriti narcisi imajo zelo visoko mišljenje o sebi, vendar tega ne pokažejo navzven. Zelo spretno se umeščajo v razna družbena okolja in znajo zavzeti tudi podrejeno vlogo. Ljudi ne obvladujejo s svojo očarljivostjo kot odkriti tipi, temveč se predstavljajo kot žrtve, da bi se drugim smilili. V družbi upoštevajo vse družbene norme, v zasebnem okolju pa pokažejo svojo agresijo,"  dodaja psihoterapevt.

Kako prepoznamo, da imamo opravka z narcisom?

Kot pravi Agrež, v intimnih odnosih z narcističnim osebami razvijemo občutek manjvrednosti ali ničvrednosti, nezmožnosti, nepomembnosti. "Slišimo številne laži, grožnje, poniževanja, zbadljivke in smo predmet številnih manipulacij. Vzbujajo občutke krivde in sramu, spreobračajo druge ljudi proti nam, so maščevalni," našteva. 

Ko enkrat prepoznamo t. i. opozorilne znake, ki jih oddajajo, so narcistične osebnosti zelo predvidljive, pa pravi Anja Ibrčič, magistrica psihologije in specializantka transakcijsko-analitične psihoterapije na Inštitutu Ipsa. Zato je ključno prepoznavanje njihovih značilnih vzorcev. 

"Narcistične osebe imajo precej omejen, specifičen vzorec mišljenja, čustvovanja in vedenja v primerjavi z večino ljudi. Funkcionirajo vedno znova na isti način v različnih situacijah in z različnimi ljudmi. Gre za t. i. visoko konfliktno osebnost. Razreševanje oziroma zmanjševanje konfliktov jim ni v interesu, čeprav bodo navzven delovali ali celo dejali, da ravno to počnejo. S svojim vzorcem vedenja namreč povečujejo konflikte v medosebnih odnosih. To včasih vključuje nenadno močno eskalacijo konfliktov (sem sodijo kričanje, fizično nasilje, pobeg itd.); včasih konflikt izvabljajo prikrito preko daljšega časovnega obdobja (meseci, leta), kamor potegnejo še mnogo drugih oseb. Problem, ki se zdi vzrok konflikta, navadno ni dejanski vzrok," pravi Ibrčičeva. 

Naštela je nekaj primarnih karakteristik njihovega visoko konfliktnega vedenjskega vzorca: 

- mišljenje po principu vse ali nič (ne sklepajo kompromisov, niso fleksibilni, vidijo samo svoj pogled na situacijo), 

- zelo močne in neobvladljive emocije (nepričakovano se pojavijo močan strah, jeza, žalost, nespoštovanje; lahko jih tudi dobro prikrivajo dlje časa, navzven delujejo zelo racionalni), 

- ekstremna vedenja ali grožnje (porivanje, udarci, širjenje neresnic in laži, težnja po obsesivnih kontaktih, nadzor, načrtno izogibanje kontaktu, verbalno nasilje, skrivanje osebnih predmetov, drugemu ne pustijo do besede, izražanja, subtilna emocionalna manipulacija; pri drugih ljudeh izzovejo jezo, strah, distres, zmedo), 

- preokupacija s prelaganjem krivde na druge (za vse so krivi drugi, oni pa nikoli in nikdar, spravljajo se na neznance kot tudi na najbližje).

"S svojim nastopom na raznolike načine sporočajo: Jaz sem superioren, ti si ničla. Menijo da so boljši kot vsi drugi in to skušajo ves čas dokazovati, tudi na škodo sočloveka. Sprva so lahko najbolj šarmantni, očarljivi, vse dokler se ne znajdete v podrejenem, ponižanem položaju. Doživljate lahko sabotažo, vas krivijo za svoje napake, samo da si priborijo svoj prestiž in vso možno pozornost. Ko poslušate patološkega narcisa, boste slišali aroganco, manko empatije, prezir do drugih. Uporabljajo besednjak, ki druge omalovažuje, ponižuje ali žali, sočlovek je v njihovih očeh ali zmagovalec ali poraženec. Prepričani so, da jim pripada posebna obravnava in pravila za njih ne veljajo. Narcisi ne zmorejo avtentičnega odnosa, odnos izkoristijo zgolj za svoje potrebe," je še pojasnila Ibrčičeva in navedla še nekaj primerov vedenja, ki jih lahko pričakujemo od patološkega narcisa:

- Ob konstruktivni, dobronamerni kritiki, se odzovejo z besedami, kot so: "Nisi vreden, da živiš!"

- Namerno skušajo uničevati življenje tistih, ki o njih povejo resnico.

- Predlagajo, da bi postala par takoj po prvem srečanju z drugo osebo.

- Ko jih nekdo prosi za uslugo v zameno, reagirajo s krutim komentarjem in prekinejo odnos.

"Blažja oblika narcisa vam verjetno ne bo hotela uničiti življenja, bodo pa recimo zelo težavni, saj se bo ves čas vse vrtelo okoli njih in bodo verjetno precej arogantni. Intenzivnejše patološka oblika narcisa pa se bo zelo potrudila, da vas uniči. Verjetno pa je, da se ne bo zavedala resnične škode, ki jo žrtvi počne," še pravi Ibrčičeva.

Ibrčičeva pravi, da njeni klienti pogosto poročajo o toksičnih odnosih, kjer doživljajo manipulacije, zavračanje, posmeh, dvojna merila, so deležni precej čustvenih zlorab, tudi fizičnih in spolnih. "Prisotni so močni in zakoreninjeni boleči občutki, da niso v redu, da niso vredni, da so nemočni, nesposobni slediti svojim ciljem. Pojavi se dvom, kaj je sploh še normalno. Zlasti, če govorimo o otrocih narcističnih staršev. Pogosto ti klienti razvijejo najrazličnejše duševne motnje, pogoste so motnje razpoloženja, motnje hranjenja, odvisnosti, psihosomatska obolenja in podobno, kot nekakšen obrambni mehanizem, ki jim pomaga ohranjati njihove zdrave dele. Enostavno ne znajo poskrbeti zase, imajo nizko samozaupanje, samospoštovanje, težave na področju lastne identitete, izgubljajo pristnega sebe. In zelo pomembno, niso opremljeni za učinkovito spoprijemanje, strah jih je sprememb v njihovo korist. Torej, prisotni so ena velika zmeda, strah, občutek krivde in sram. In seveda še mnogo drugih neprijetnih močnih občutkov. Pogosto najprej težko povežejo njihove pridružene duševne stiske s "kronično" narcistično zlorabo, ki jo doživljajo. Osebe, ki jih ta zloraba najbolj prizadene, so ponavadi zlasti tisti, ki imajo v sebi močno gonilo ustrezati drugim in kjer beseda "ne" v smislu postavljanja meja sebi, ne obstaja. V procesu psihoterapije se nato na dolgi rok učijo poskrbeti zase," pojasnjuje.

Kocmutova pa opozarja, da je težava v tem, da takrat, ko nam narcis dvori (ni pomembno, za katere vrste odnos gre), vsega tega ne moremo videti. "In če smo povrhu še zaljubljeni, še toliko manj! Zato velja kot opozorilni znak tudi to: če je predobro, da bi bilo res – potem ni resnično! Če imamo občutek, da smo v pravljici, da je vse popolno, da nam partner bere želje iz oči, da sva ves čas "na isti frekvenci", da je najbolj pozoren in ljubeč in skrben človek na svetu, in da imamo z njim odnos, kakršnega še nikoli nismo imeli z nikomer – je to lahko znak, da doživljamo narcisovo fazo dvorjenja, ki je v resnici primerljiva samo z osladnimi filmi in knjižnimi romancami, v realnem življenju pa kaj takega ne obstaja! Kar se v kakem letu dni tudi izkaže, takrat pa smo že tako ujeti, da krivdo za vse slabši odnos pripisujemo sebi ali zunanjim okoliščinam," pravi. 

Kakšne so posledice narcistične zlorabe?

Izkušnja z narcisi je taka, kot da si izročil celotnega sebe – telo, čustva, dušo, razum – drugi osebi. "Ta pa potem dela s tabo, kakor se ji zahoče, medtem ko jo ti pri sebi opravičuješ, ker tako bolestno želiš verjeti, da te ima rada. Ne ena ne druga stran torej ne ravna zdravo, zato tudi odnos ne more biti zdrav. Zame je bilo tipično, da sem se podrejala, se čutila odgovorno za čustva in počutje drugih, bila pripravljena odpustiti čisto vse, samo da človeka ne bi "izgubila", čutila sem tudi strah, da brez tega človeka ne bom zmogla, in si zatiskala oči pred vsemi krivicami, ki mi jih je storil, lažmi, ki mi jih je govoril," opisuje Aleksandra. 

Ker je, kot pravi, verjela besedam, ne dejanjem, je potrebovala dolga leta, da je dojela, da druga oseba "nima niti kančka empatije". Izkušnjo na kratko povzame: "Oseba te zbrca, ko si na tleh, in ti reče: "To delam zato, ker te imam rad in ti hočem samo dobro" – in ti verjameš." 

Agrež pravi, da se znaki narcistične zlorabe pokažejo v odnosu, kjer se nekdo "hrani" z energijo druge osebe in se zažira v vse pore njenega življenja: v misli, občutke, vedenje, telo, družbo, službo, hobije, finance ... "Druga oseba pa se v tem odnosu ujame v nudenje vsega, kar si ta od nje vzame. Skupek tovrstnih izkušenj oblikuje travmo, ki povzroča ljudem, da v odnosih ohromijo, bežijo, se zapirajo vase, krivijo sebe, se omamljajo, samopoškodujejo ... Lahko pa začnejo tudi sami na podoben način zlorabljati druge ljudi v svojem življenju," pravi psihoterapevt.

Takoj, ko prepoznamo, da smo se znašli v takšnem odnosu, je treba poiskati pomoč. "Če prepoznamo, da je žrtev narcistične zlorabe kdo drug, ga spodbudimo, da se o tej temi pozanima in če se v njej prepozna, da si poišče pomoč," še svetuje Agrež.

Narcistična zloraba, ki traja več let, namreč lahko pusti hude posledice na duševnem zdravju "žrtve". "Kako se žrtev takšne zlorabe počuti se razlikuje med posamezniki. V splošnem pa velja, da narcistična zloraba človeku pusti kronično čustveno bolečino, čustvene rane, zmedo, distres, depresijo, nizko samospoštovanje, osamljenost, izolacijo, finančno izgubo, paranojo in globoko zamero tako sebi kot t. i. čustvenemu vampirju. Oseba se v svojem življenju izgubi, porušijo se njene sanje, lahko izgubi svoje prijatelje. Oseba si lahko zelo zameri, ker manipulacij in izkoriščanja ni opazila prej. Ker narcis žrtev zasuje z ljubeznijo in jo nato popolnoma razvrednoti, kar navadno počne več mesecev ali let, postane žrtev popolnoma čustveno nestabilna," dinamiko zlorabe opiše Ibrčičeva.

Tudi pri Aleksandri se je narcistična zloraba kazala v izjemno nizki samopodobi, občutku manjvrednosti in krivde, težnji po (samo)kaznovanju, potlačeni jezi, občutku nemoči, strahu, nezaupanju vase in v svet. V začetku dvajsetih let je zaradi tega padla v depresijo. 

A ko je ugotovila, za kaj gre, je bila najprej nekaj let na psihoterapiji. Nato pa je sama gradila naprej. "Naučila sem se, da smo kot odrasli odgovorni in sposobni, da te stvari v sebi zacelimo in končno zaživimo tako, kot nam je zares namenjeno in kot nas izpopolnjuje, ne pa da še naprej igramo lutko v teatru groze. Predvsem pa sem spoznala, kako silno pomembno je, kakšen je naš odnos do življenja, saj lahko čisto vsak človek na svetu nase gleda kot na žrtev – ali pa kot na zmagovalca. Zunanjih razlogov za eno in drugo bo vedno dovolj, sploh ker vidimo samo tisto, kar hočemo videti, tudi če je to za nas slabo. Psiha je neverjetno zanimiva reč," je zaključila. 

Kdaj poiskati pomoč?

Kot pravi Dernovškova, je najprej pomembno, da se človek zaveda, v kakšen odnosu se je znašel. "Nato mora dobro načrtovati, kako se iz takšnega odnosa izviti s kar najmanj bolečine in poškodbami. Vedno pa bolečina bo. Tudi maščevanje lahko pričakujemo, pa različne povračilne ukrepe, saj narcistična oseba ne bo zadovoljna, da žrtev odhaja na svoje. Narcistična oseba meni, da je samo ona tista, ki lahko določa odnos in tudi konec odnosa," pravi psihiatrinja. 

Vrsta pomoči pa je odvisna predvsem od težav, ki jih žrtev ima. "Če ima depresijo, anksiozno motnjo, je izgorela – se obravnava tudi te težave. Zelo priporočljiva je psihoterapevtska obravnava – najbolje v skupini ljudi s podobnimi težavami," svetuje specialistka psihiatrije.

Takšne skupinske delavnice nudijo tudi v okviru programa OMRA, v katerem aktivno sodeluje tudi psihoterapevtka Ibrčičeva. Program je namenjen opismenjevanju javnosti o duševnem zdravju in med drugim naslavlja vsebine osebnostnih motenj. Pri svojem psihoterapevtskem in svetovalnem delu se s tematiko narcistične zlorabe precej pogosto srečuje. Dela predvsem s svojci, bližnjimi, ki imajo enega ali pa tudi več toksičnih odnosov z narcisom oziroma več njimi. "Lahko rečem, da ima večina klientov to izkušnjo bodisi v družini bodisi na delovnem mestu, prav tako v prijateljskih odnosih ipd. Nekateri so svojo situacijo narcistične zlorabe s pomočjo psihoterapije ozavestili in skušajo delati na tem, da ohranjajo sebe, nekateri pa do tega uvida še niso prišli," pravi.

Ljudje namreč pogosto več let in desetletij ne ugotovijo, da živijo z osebo, ki jih prikrito ali pa tudi odkrito zlorablja. Še posebej, če gre za najbližje odnose. "Navadno ljudje prihajajo zaradi težav v odnosih, ker bi jih radi reševali, nato pa se izkaže, da je zanje najbolj zdravo in varno, da se počasi umikajo oziroma postavijo meje sebi. In predvsem se naučijo to, da ni z njimi nič narobe, da so v redu, vredni spoštovanja, ljubezni in miru ter da imajo pravico in zmožnost zaživeti kvalitetnejše življenje," pravi Ibrčičeva.

Slika se začne sestavljati šele, ko dojameš, v kaj si zapleten, pravi Kocmutova, ki je sama po več letih začela iskati pomoč. "Začneš to raziskovati in ozaveščati, pogledaš tudi vase, s čim in kako si sam prispeval k poganjanju začaranega toksičnega kroga ... Prej pa samo dvomiš o sebi, misliš, da je nekaj zelo narobe s tabo, si ves preplašen, ponižan in ponižen, želiš si samo ugajati in biti sprejet in ljubljen. Vse to pa iščeš pri napačnih osebah, ker si se tako naučil v otroštvu," pravi.

Agrež je na kratko pojasnil, kako poteka terapija po narcistični zlorabi: "Med terapijo zlorabljene osebe pripovedujejo o bolečih izkušnjah narcistične zlorabe ter so običajno prvič zares slišane in opažene v vsej grozi, ki so jo do takrat morale zdržati v odnosu z narcistično osebo. Nekatere izkušnje običajno šele v terapiji prepoznajo kot škodljive in se jih učijo sprejeti kot del svoje preteklosti. Ključnega pomena je, da zmorejo zlorabljene osebe opustiti iluzorno, idealizirano podobo narcistične osebe, ki jih zlorablja, in jo uvidijo v realni luči njenih toksičnih vedenj, mišljenj in čustvovanj. Tako se jim počasi začne vračati ali pa razvijati občutek za svoje lastne meje, ki so bile v odnosu z narcisom vedno znova prezrte, zanemarjene, uničene. V stik pridejo s svojimi interesi in željami, ter s časom, v spoštljivem in zaupnem terapevtskem odnosu, začutijo svojo lastno vrednost, na podlagi katere lahko začnejo prevzemati kontrolo nad svojim življenjem."

Vse našteto pa, kot pravi, ne ugaja narcisom, ki te osebe zlorabljajo. "Zato postorijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ta proces prekinili, zatrli, izničili in jih obdržali v svojem življenju kot objekte, ki jim pridejo prav pri uresničevanju svojih ciljev. Za uspešno okrevanje je torej nujno, da se odnos med narcisom in žrtvijo prekine ali vsaj oddalji. Vendar je to zahteven, večplasten proces, ki lahko traja več let in včasih vključuje tudi sodelovanje odvetnikov, CSD, Policije, varnih hiš ... Psihoterapija je pogosto pomemben del procesa okrevanja, redko pa je to edina potrebna podpora, ki jo zlorabljena oseba potrebuje v življenju, da se lahko postavi nazaj na svoje noge. Pomembno vlogo imajo tudi prijatelji, svojci, sodelavci, znanci in drugi, ki prepoznavajo zlorabljajočo situacijo," je poudaril. 

Kar lahko zlorabljene osebe naredijo same, je, da se poučijo o dinamiki narcistične zlorabe ter si zagotovijo podporno mrežo ljudi, ki jim bo v oporo pri prekinjanju toksičnih vezi odnosa z narcistično osebo. Ti procesi so čustveno, telesno, miselno, socialno, finančno in nasploh naporni. Zato se nemalokrat žrtve raje odločajo, da ostajajo v zlorabljajočih odnosih. "Vsem, ki zbirajo pogum, ali pa so ga že zbrali za takšno odločitev, želim, da v procesu ne izgubijo upanja in ga izpeljejo do konca. Življenje je lahko drugačno in zaslužijo si ga," pravi Agrež.