Nepojmljivo: Navdihujoča zgodba o preživetju in življenju po koncentracijskih taboriščih

"Tudi jaz sem bil nekoč mlad. Verjel sem, da se nepredstavljivo, popolno razčlovečenje ne more zgoditi. Pa se je," je pomembna misel iz knjige Nepojmljivo, ki na več kot 340 straneh opisuje življenjsko pot Dušana Stefančiča, ki je preživel grozote koncentracijskih taborišč in na lastni koži izkusil to razčlovečenje. 

Ko je kot najstnik opazoval vzpon nacizma in fašizma, se je okupatorskim silam uprl in pridružil antifašističnemu gibanju, kjer so s prijatelji delili letake in pisali grafite. "Še danes ne vem natančno, zakaj sem pristal v zaporu, ampak takrat nas je 26 fantov šeste državne gimnazije zaprla domobranska policija. Po zaslišanju so nas tri z vlakom poslali v Dachau," v knjigi začne svojo pripoved o tem, kako je pristal v koncentracijskem taborišču. Na predstavitvi knjige pa je pojasnil, da ga je ob prihodu v Dachau močno pretresel že sam prizor, ki jih je tam pričakal: "Tista bela planjava, sneg, reflektorji, vpitje v nemščini ..."

"Potem smo pa dobili številko. Moja je bila 63839. Tukaj si bil številka in tega se je bilo treba čim prej navaditi,"  je opisal trenutek, ko se je zavedal, da je ujetnik, da v Dachauu ni več človek. Pozneje so ga premeščali iz enega v drugo taborišče, skupaj je tako preživel kar šest koncentracijskih taborišč. "Človek se pozneje nekako privadi tistih zadev. In ko sem prišel recimo v Mauthausen po eni strašno dolgi poletni vožnji v tovornih vagonih, ves prestradan, me tista stvar niti ni toliko prizadela," se spominja. 

A kljub temu, da je pri komaj 16 letih pristal v "tovarni smrti", kjer je iz dneva v dan gledal umiranje in izginjanje ljudi, ni pustil, da ga to zaznamuje in mu ubije duha. Prepričan je, da ga je pri življenju ohranjalo predvsem dejstvo, da je bil tako mlad. "Teh stvari sploh nisem tako resno jemal, kot so jih jemali odrasli ljudje, zlasti tisti, ki so imeli družino. Si lahko predstavljate, da enega očeta pošljejo gor, doma pa ima ženo in dva otroka, po možnosti še majhna. To so strašni udarci. Jaz tega nisem imel. In ne samo, da sem upal, jaz sem bil prepričan, da bom ostal živ in prišel domov. Veste, to je veliko, če si v to prepričan. Čeprav, možnosti pa niso bile velike," pravi danes 96-letnik. 

Od pogovora do knjige

Knjiga je nastala na podlagi pogovorov med njim in novinarko 24ur.com Natalijo Švab. "Tako kot se z nekom usedete na kavo, na tak način je nastajala ta knjiga. Midva sva imela takšnih pogovorov ob kavi za 14 strnjenih dni. Iz tega je vsak dan nastalo za približno pet ur posnetka in na podlagi teh posnetkov je potem nastala celotna knjiga," pravi Švabova, ki je Stefančiča prvič srečala na dogodku ob dnevu Evrope leta 2017. Pozneje sta se dogovorila za intervju, ki je bil objavljen na 24ur.com. In pred tistim intervjujem jo je opozoril: "Ne mi postavljati klasičnih taboriščnih vprašanj, jaz ne maram jamranja."  Že takrat pa sta se začela pogovarjati o ideji, da bi njegovo življenjsko pot ovekovečila v knjigi. 

Takoj pa sta se tudi dogovorila, da to ne bo klasična knjiga o taboriščnikih, pač pa sta želela, da služi kot opomin in navdih. "Hoteli smo predstaviti predvsem tisti pozitivni del njegove zgodbe. Mislim, da se ti težko v življenju zgodijo hujše stvari od tega, da te pri 16 odpeljejo v koncentracijsko taborišče, kjer cel dan v bistvu delaš, do smrti, kjer gledaš svoje tovariše, kako umirajo, kjer prosiš tovariše, naj ne gredo po medicinsko pomoč, ker veš, da jih takoj, ko bodo v taborišču videli, da so nesposobni za delo, čaka plinska celica ali kakšen drug način smrti," pravi soavtorica knjige. Kot pravi, pa je Dušan šolski primer človeka, ki je kljub težkim preizkušnjam našel življenjsko moč, da preživi in pozneje tudi polno zaživi. 

"Zdi se mi, da je to knjiga tudi za vse, ki se v življenju soočajo z nekimi izzivi. Ker kljub temu, da dosežeš dno, se moraš prepričati v to, da greš naprej, in se mi zdi, da on to s svojim osebnim življenjskim zgledom pokaže," pravi Švabova. Po vrnitvi iz taborišča je Stefančič dokončal študij prava, uspešna poslovna pot ga je vodila celo v Indijo, po upokojitvi pa se je znova srečal s temo taborišč.

'Zgodovina se ponavlja. Ljudje smo slabi učenci'

Knjiga je izšla ravno v času, ko v Evropi in na Bližnjem vzhodu divjajo nove vojne in ko je ozračje vse bolj napeto in močno spominja na tiste temne dni pred drugo svetovno vojno. 

"Moram čisto odkrito povedati, da me je zelo prizadelo to, kar se je zgodilo v Ukrajini. Veste, jaz se zelo dobro spominjam tistega dne, ko je Nemčija napadla Poljsko," je dejal Stefančič, ki vidi vzporednice z današnjim časom. "Vsi smo vpili: 'Nikoli več!' in kar naenkrat se je zgodil najprej Krim ... Pa še nekako to preboliš, potem pa naenkrat v Ukrajini vojna. Točno tak scenarij, kakor je bil takrat s Poljsko ... Improvizirani spopadi na meji, naše ozemlje ... in evo, zdaj imamo vojno v Ukrajini," je komentiral. 

"Že vidim, da se zgodovina ponavlja. Ljudje smo pač slabi učenci," je dejal in poudaril, da ga je še bolj prizadelo dogajanje v Palestini. "Palestina je en zelo trd oreh. In tudi tam imajo Angleži prste vmes. Ker so oni v prvi svetovni vojni tisto Palestino prodali. Zdaj, kdo je tam bil prej, ali so bili Izraelci ali Arabci, to se ne ve. Ampak, to je ena stvar, kjer bo trajalo, da se bodo na eni in na drugi strani izčrpali. Potem bomo pa videli, kaj bo. Saj ni treba tako daleč iti, tudi Kosovo se ne bo še zlepa umirilo, pa tudi Bosna," meni Stefančič.

Kljub temu ali pa prav zato se mu zdi, da mora o tem, kar je prestal, govoriti.  "Zato, ker se bo mogoče koga kaj prijelo, pa da bo mogoče le koga kdaj pamet srečala."

Pomembno je, da ljudem, ki imajo izkušnjo vojne, ki so preživeli grozote, prisluhnemo in se iz zgodovine učimo, pa dodaja Švabova. "Pričevalci se na žalost poslavljajo. Dušan zase pravi, da je ogrožena vrsta, ki izumira. Jaz vem, da se on šali, ampak ja ... Ko bodo enkrat od teh zgodb ostali samo prazni muzeji, ko se bo poslovila generacija, ki se spomni, kaj v resnici pomeni vojna, se bodo stvari, ki smo jim priča zdajle, dogajale samo še z večjo intenzivnostjo." 

Stefančič pravi, da se dogodki med vojno najbolj dotaknejo generacije, ki jih doživi. Morda se to skozi pričevanja prenese še na naslednjo generacijo, potem pa se to počasi pozabi. "In jaz mislim, da mi zdaj gledamo prve vplive tega, da pozabljamo. Pozabljamo, kaj je vojna, kaj pomenijo grozote, da ti ne more biti tako hudo, da bi hotel vojno. Ampak, vojna postaja marsikomu zdaj verjetno privlačna, ker je edina vojna, ki jo je videl, v računalniški igrici. In ko imaš enkrat tak odnos do vojne, ko se bo enkrat tudi zgodilo, da teh pričevalcev ne bo, bomo imeli kot družba ogromen izziv," še dodaja naša sogovornica.