Nikoli ni bilo in nikoli ne bo dveh enakih prstnih odtisov

Daktiloskopija je kot metoda za identifikacijo storilcev v forenziki prisotna najdlje – med 120 in 150 let. Na oddelku, ki se s tem ukvarja na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL), je zaposlenih deset ljudi, ki letno opravijo med 700 do 1000 preiskav.

Področje njihovega dela zajema tri enote: izzivanje sledi papilarnih linij (detektiranje sledi s svetlobnimi in fizikalno-kemijskimi postopki na različnih predmetih s krajev kaznivih dejanj), preiskovanje njihove uporabnosti in primerjave z osumljenci (vnos v računalniški sistem AFIS) ter ugotavljanje identitete na podlagi prstnih odtisov (Slovenija je v skladu s Prümsko pogodbo mednarodno vpeta v izmenjavo podatkov z 20 državami podpisnicami).

Postopek identifikacije žal ni tako enostaven, kot je to prikazano v filmih, kjer računalnik sam od sebe v nekaj sekundah najde zadetek. Kako to poteka v realnosti, nam pokaže vodja oddelka Matej Trapečar.

V bazi AFIS 50.000 daktiloskopiranih oseb

V bazi AFIS – računalniško podprtem sistemu za identifikacijo papilarnih linij – je trenutno okoli 76.000 zapisov oz. okoli 50.000 daktiloskopiranih oseb, ki so jim policisti v neki fazi odvzeli vseh deset prstnih odtisov. Sistem pa ne identificira sledi, pač pa le pomaga strokovnjaku, da izvede primerjavo in identifikacijo.

"Policijska uprava nam pošlje prstno sled iz kraja kaznivega dejanja, mi jo pregledamo, in če je dovolj kakovostna, označimo njene značilnosti, jo vnesemo v sistem AFIS, ta pa nam prikaže tiste, ki so ji najbolj podobne. Potem mora to pregledati in označiti še strokovnjak. Včasih je veljalo, da mora biti med odtisom in sledjo od 8 in 12 ujemanj oz. skladnih morfoloških značilnosti, danes imamo bolj celostni pristop, kjer se poleg štetja morfoloških značilnosti upoštevajo tudi druge individualne značilnosti," pojasni Trapečar. 

Strokovnjaki sled s kraja kaznivega dejanja primerjajo z vsemi desetimi prstnimi sledmi iz sistema. Najprej pogledajo osnovni vzorec (obstaja pet različnih), po katerem lahko že takoj potrdijo ali izločijo ujemanje. Vzorca na spodnjem ekranu, na primer, nista skladna. Če bi šlo za dva krožna vzorca, pa bi se iskanje ujemanj nadaljevalo s primerjanjem individualnih oz. morfoloških značilnosti.

Prstni odtisi se skozi naše življenje ne spreminjajo – razen po velikosti

Preiskave prstnih sledi so za identifikacijo zelo pomembne, v preteklosti so rešile ogromno primerov in dale odgovore na marsikatera vprašanja. Forenziki so jih med drugim našli na lepilnih trakovih, s katerimi so bile med ropi zvezane žrtve, na nožih in sekirah, celo na parkirnih listkih.

In še nekaj zanimivosti: Prstnih odtisov nimamo samo ljudje, imajo jih tudi šimpanzi in celo koale. Vsak prstni odtis je edinstven, še nikoli ni bilo (in tudi ne bo) dveh oseb z enakimi prstnimi odtisi, prav tako se razlikujejo vsi prstni odtisi ene osebe. Razen po velikosti se prstni odtisi ne spremenijo od plodu v tretjem ali četrtem mesecu pa vse do razpada trupla. Če se poškoduje zarodna plast na prstu, nam ostane brazgotina, ki je lahko trajna, vendar tam papilarna linija še vedno ne spremeni svojega poteka in individualnosti.