'Strah vojakov za družine je prevladal. Naložili so jih na traktorje in odšli'

2. avgusta, dva dni pred začetkom operacije Oluja (Nevihta), so politični predstavniki hrvaških Srbov poskušali preprečiti neizbežno katastrofo. Sestajali so se z najvišjimi predstavniki mednarodne skupnosti, UNPROFOR-jem in hrvaško delegacijo ter pristajali praktično na vse pogoje, ki so jih pred tem zavračali. V njihovem vodstvu je vladala razstrojenost. Svetovalec Franja Tuđmana in nekdanji premier hrvaške vlade Hrvoje Šarinić, ki je med drugim ves čas vojne komuniciral s srbskim voditeljem Slobodanom Miloševićem, je večkrat povedal, da je vodstvo v Kninu delovalo zelo nekoordinirano. "Nekaj, na kar je denimo pristal Milan Babić, je potem zavrnil Milan Martić in obratno. Nemogoče je bilo voditi resna pogajanja."

Delegacija Republike srbske Krajine (RSK) je 2. avgusta 1995 v Ženevi sprejela vse predloge mednarodne skupnosti, ki jo je zastopal Tornvald Stoltenberg. Upokojeni polkovnik SVK in član mednarodnih pogajalskih delegacij hrvaških Srbov dr. Kosta Novaković pove, da je mednarodna skupnost ponudila hrvaški in srbski strani, da bi v petek, 4. avgusta, ob 12. uri prišlo do umiritve napetosti in zaustavitve priprave vojaških akcij. "Dogovor je bil sklenjen o rešitvah nekaterih vprašanj, pri katerih je Hrvaška že prej vztrajala. To so: odprtje odseka naftovoda, določenega v gospodarskem sporazumu z dne 2. decembra 1994, ki je vključeval modalitete za dobavo goriva in drugih naftnih derivatov od Siska do Petrinje; opredelitev časa odprtja železniške proge med Zagrebom in Splitom preko Knina; pogajanja o sklenjenem političnem dogovoru o statusu Krajine na podlagi načrta Z-4; distribucija humanitarne pomoči Bihaškemu žepu ter izvajanje mandata na podlagi Resolucije 981 Varnostnega sveta OZN." Ob tem so se, tako Novaković, dogovorili, da bo 5. avgusta, v Turnju pri Karlovcu, potekal sestanek visokih vojaških poveljnikov pod pokroviteljstvom UNPROFOR-jevega generala Bernarda Janvierja. 

Toda za hrvaško delegacijo je bil čas za pogovore davno mimo, čeprav tega ni smela javno pokazati. 27. julija je Tuđman na sestanku z generali na Brionih dejal: "V Ženevo odhajamo, da prikrijemo to (vojaško operacijo op. a.) in ne da se tam pogovarjamo. Ne bom poslal ministra, ampak pomočnika ministra za notranje zadeve." Na tem sestanku je Tuđman izrekel tudi famozni stavek, zaradi katerega so danes mnogi prepričani, da je beg Srbov posledica etničnega čiščenja: "Zadati moramo takšne udarce, da Srbi praktično izginejo ali pa da se mora tisto, česar ne zavzamemo takoj, v nekaj dneh predati."

 3. avgusta se je nato predsednik vlade RSK Milan Babić sestal z ameriškim veleposlanikom Petrom Galbraithom v Zagrebu. Sestanek je sicer potekal v Beogradu. Na tem sestanku je Babić pristal na načrt Z-4, ki sta ga pred tem obe strani zavračali. Galbraith je po sestanku za Reuters dejal, da "sedaj ne obstajajo razlogi, da Hrvaška vojuje proti Srbom iz Knina, ker je srbska stran izrazila pripravljenost za pogovore o političnih vprašanjih z Zagrebom". Ameriški ambasador se je nato sestal s Tuđmanom ter ga obvestil o dogovoru z Babićem. "Mislim, da Babićeva izjava ustreza pogojem, ki jih je postavila hrvaška vlada, da ne vstopijo v vojno s Srbi iz Knina," je dejal Galbraith in dodal, da "v tem trenutku ne vidim razloga za vojno". Toda bilo je prepozno. To je bilo vodstvu iz Knina jasno že vsaj dan pred tem, ko naj bi Stoltenberg vodji delegacije RSK generalu Milu Novakoviću dejal: "General, neprijetno mi je, vendar to je potegavščina."

Zakaj hrvaški Srbi niso sprejeli načrta Z-4? Ko je bil načrt predstavljen, ni dišal nikomur. Ne Tuđmanu, ne Miloševiću in ne Kninu. "Tako kot je bil Vance-Owenov načrt neuspešna in propadla mirovna misija ZN, je bil tudi načrt Z-4 zelo neugoden za RSK. Načrt Z-4 ni vključeval vključitve Zahodne Slavonije; Vzhodne Slavonije, Baranje in Zahodnega Srema. Vključeval je le dve ločeni okrožji - Kninsko in Glinsko - brez povezave preko občine Slunj. To je bilo narejeno tako, da za Srbe ne bi bilo sprejemljivo," pogled na načrt skozi oči hrvaških Srbov pojasnjuje Novaković. A dodaja, da so s tem storili veliko napako. "Ni opravičila, da se o tem ni razpravljalo, to je naša neodpustljiva in nepopravljiva napaka."

Sledila je največja vojaška operacija na evropskih tleh 50 let po drugi svetovni vojni, v kateri je bila majhna in vse slabše oskrbljena vojska hrvaških Srbov poražena v štirih dneh. 

Eden od glavnih sprožilcev vojaškega kolapsa je bila evakuacija in beg prebivalstva. "Štiriletna izčrpanost pripadnikov SVK, smrti, poškodbe in slabšanje razmer za življenje so vplivali na vdanost v usodo dela prebivalstva." Pri tem Novaković navaja "neučinkovitost mirovnih sil ZN, pomanjkanje zaveznikov, hrvaške napade in storjene zločine". Vse to skupaj je vplivalo na pojav strahu med prebivalstvom in borci, ki so bili prav tako del prebivalstva. "Skrb vojakov za njihove družine je prevladala nad njihovimi obveznostmi do enot, zlasti v času, ko so bili vojaki doma na začetku agresije. Mnogi so se odločili rešiti svojo družino, zato so prevzeli upravljanje traktorjev ali avtomobilov z borno opremo in vanje naložili svojo družino ter se premikali v evakuacijski koloni proti Liki. Njihove misli pa so bile usmerjene proti ZR Jugoslaviji, torej Srbiji."

Razlog, zakaj je veliko hrvaških Srbov sodelovalo v uporu proti novoizvoljeni hrvaški oblasti, tiči v strahu pred ponovitvijo preteklosti iz druge svetovne vojne in Neodvisne države Hrvaške. Ta strah je še dodatno podpihovalo vodstvo v Kninu in svarilo pred "ustaškimi hordami".

"Od začetka do konca državljanske vojne na Hrvaškem je pri večini prebivalcev, tako tudi med pripadniki Srbske vojske Krajine (SVK), obstajala zavest, da je bilo potrebno ohraniti konstitutivnost srbskega naroda na Hrvaškem, oziroma v Srbski Krajini. Misel na ponovitev druge svetovne vojne je bila sprva tudi glavna gonilna sila njihove odločnosti, pravi naš sogovornik, ki je bil v štabu SVK namestnik odgovornega za moralo in informiranje.

Od ustanovitve Vojne Krajine v 15. stoletju pa vse do leta 1995, je prebivalstvo na območju, ki ga je v grobem obsegala tudi RSK, prestalo ogromne zgodovinske preizkušnje in obstalo. Skozi bitke s Turki, njihove vpade, Napoleonove vojne ter predvsem drugo svetovno vojno. Zakaj je torej 'krajiško' vodstvo sprejelo zgodovinsko precedenčno odločitev o evakuaciji celotnega življa z območja, ki so ga pred tem, v navidez precej hujših okoliščinah, stoletja naseljevali, je vprašanje, s katerim smo soočili Novakovića. "Ni niti enostavno niti lahko podati odgovor na to vprašanje," začne Novaković. "Najprej, v času NDH (1941-1945) se je bilo lažje skriti v gozdu ali na drugih skritih mestih, vendar je bilo, ne glede na takšne možnosti, takrat na Hrvaškem ogromno srbskih žrtev, do ravni genocidnih razsežnosti. Treba je upoštevati, da je bil sredi leta 1941 nekaj časa preprečen prihod Srbov iz Hrvaške v Srbijo. Hkrati je dobro znano, da so v istem obdobju v Srbiji množično sprejemali begunce iz Slovenije, ki so jih tja deportirali Nemci."

 Kot pravi, je bila odgovornost za civilno prebivalstvo "naravna in iskrena", zato je vrhovni svet obrambe izdal odlok o evakuaciji. Novaković meni, da bi zaradi razmer in klime, ki je takrat vladala na Hrvaškem, v primeru, da bi ljudje ostali na svojih domovih, "bilo ubitih več deset tisoč ljudi, preostale pa bi na koncu tudi pregnali". Pri tem navaja primer prebivalstva s Korduna in dva tisoč civilistov, ki so umrli ali med vojnimi dejstvi ali pa neposredno po koncu spopadov. Številke o ubitih civilistih se sicer še danes razlikujejo. Različni viri navajajo od nekaj sto do dva tisoč žrtev.

"O pravilnosti ali napačnosti odločitve o evakuaciji obstajajo različna mnenja, to so le domneve. To bi morala biti izključna stvar civilnih oblasti, torej politike. V to se ne želim spuščati, a vseeno bom navedel, da so bili profesionalni pripadniki SVK od začetka do konca s svojim ljudstvom, medtem ko mnogi visoki politiki, vključno z ministri v vladi RSK in njihovimi družinami, niso bili. Bili so zunaj RSK, večinoma v Srbiji," je do nekaterih voditeljev kritičen Novaković.

Naš sogovornik je že v prejšnjih dveh prispevkih o operaciji Oluja izpostavil pasivnost tako Beograda kot Banjaluke pri obrambi Knina ter tudi, da se celo relativno dobro oboroženi 11. vukovarski korpus iz vzhodne Slavonije ni vključil v boje. To najprej označuje za "notranje srbski politični poraz, ki je nato prerastel še v vojaškega v neenakopravni borbi".

Če se je Slobodan Milošević v tistem času poskušal prikazati kot mirotvorec, ki uporablja svoje politične vzvode in vpliv za prepričevanje Srbov zunaj Srbije, naj vendarle odložijo orožje in sklenejo diplomatski dogovor, in če je Zvezna republika Jugoslavija trpela zaradi hudih mednarodnih sankcij, ki bi jih konec vojne odpravil, nadaljevanje pa le še poglobilo, pa se zastavlja vprašanje, kakšen argument je za svojo nepomoč 'Krajini' imela Republika srbska oz. njen voditelj Radovan Karadžić? Že v prvem prispevku je beseda tekla o sankcijah Beograda proti Banjaluki leta 1994, ki so na koncu najbolj udarile Knin ter domnevnih dogovorih Tuđmana in Karadžića, poleg že znane in stalne komunikacije med Tuđmanom in Miloševićem. Kaj torej o teh intrigah meni Novaković?

"Predsednik Republike Srbske je zlorabil zaupanje, ki ga je imel s strani političnih voditeljev in ljudstva RSK. V celotnem obdobju je imel v mislih le svoje interese in interese RS, o domnevni združitvi z RSK pa je le govoril, ko je bilo to potrebno za uresničitev trenutnih političnih ciljev. RS in njena vojska nista pomagala Krajini in njeni vojski, ko je bilo to najbolj potrebno." Pri tem ima v mislih umik iz občin s srbsko večino v zahodni BiH ter umik 2. Krajiškega korpusa Vojske Republike srbske z Dinare in Livanjsko-grahovske smeri, kar je omogočilo HV, da je prišla Kninu za hrbet. Novaković omenja tudi operacijo Bljesak (Blisk), ki se je odvila maja 1995 v Zahodni Slavoniji, ko je Karadžićeva vojska z druge strani Save le opazovala poraz kninskih čet. 

Medtem ko je hrvaški general Ljubo Česić Rojs kategorično zavrnil teorije o sodelovanju med Tuđmanom in Karadžićem, pa je o njunem sodelovanju denimo govoril tudi takratni mednarodni predstavnik EU, diplomat Lord David Owen. "Tuđman je od začetka konflikta s predsednikom Miloševićem modro vzdrževal dialog z vodstvom bosanskih Srbov. Verjamem, da je Tuđman podkupil bosanske Srbe z dobavami nafte, ki je od Miloševića niso več prejemali. Karadžić je vedno govoril o vojaškem sodelovanju bosanskih in krajiških Srbov, in ko je prišlo do točke, ko je moral nekaj ukreniti, ni storil ničesar. Po mojem mnenju zato, ker je imel druge dogovore s Tuđmanom."

Vendar, če to drži, je bila potem načrtovana operacija Vaganj, s katero so sile bosanskih Srbov, kot je pojasnil naš hrvaški sogovornik, 5. avgusta 1995 želele udariti hrvaško vojsko na območju Livnega, ki se je pripravljala na naskok na Knin, le mrtva črka na papirju? 

"Na koncu ostaja žalosten sklep - srbski narod v Slavoniji, Dalmaciji, na Hrvaškem in v Krajini je skozi stoletja zgodovine ohranil svojo biološko maso za prihodnost. Stoletja je preživel pod oblastjo Beneške republike, Turčije, Francije, Avstro-Ogrske, preživel je, ko je bil sam obkrožen z drugimi ljudstvi, največji pogrom in trpljenje pa je doživel, ko je bil s svojo domovino Srbijo del prve in druge Jugoslavije ...," zaključuje Novaković.

Upokojeni hrvaški general Česić je v telefonskem pogovoru večkrat izpostavil, da hrvaško politično in vojaško vodstvo ni bilo povsem homogeno, kot se to zdi na prvi pogled. Pri tem je zelo oster do domnevnih elementov KOS (Kontraobveščevalne službe JLA), ki so ostali aktivni v spodbijanju hrvaškega osamosvajanja tudi po odhodu iz JLA. 

Česić trdi, da so številni poveljniki, ki so pred tem služili v jugoslovanski vojski, sabotirali določene vojaške operacije in načrtovanja ter poskušali uvajati šolsko doktrino vojskovanja, ki so se je naučili na jugoslovanskih akademijah in se je izkazala za neuspešno. V enem primeru spletkarjenja proti Hrvaški in njenemu predsedniku omenja tudi ukaz, ki naj bi ga operativci nekdanje KOS podtaknili načelniku generalštaba generalu Janku Bobetku o umiku dveh udarnih brigad z bojišča v zahodni Bosni in Hercegovini pred začetkom Oluje. Podpis tega ukaza je nato z vrha generalštaba po ukazu Tuđmana odnesel Bobetka.

Česić tudi ni skoparil s kritikami in obtožbami na račun nekdanjega zunanjega ministra Mate Granića in nekdanjega predsednika Stjepana Mesića.

Operacija Oluja in vojaške akcije, ki so ji sledile, predvsem na območju BiH, so na koncu vendarle pripeljale vojno med Srbi, Hrvati in Bošnjaki h koncu s podpisom Daytonskega sporazuma konec leta 1995.

Namestnica tiskovnega predstavnika ZN Susan Manuel je po koncu operacije Oluja dejala, da so Srbi na Hrvaškem tragedija ogromnih razmer, tudi za ZN. Ameriški veleposlanik v Zagrebu Peter Galbraith je v kasnejših intervjujih dejal, da je bila pomoč ZDA in njena odločitev iz konca 1994, da zaobide embargo na uvoz orožja na Hrvaško in v BiH, ključnega pomena za hrvaško zmago. V intervjuju za Večernji list leta 2001 je poudaril, da so ZDA Tuđmanu dale vedeti, da lahko izvede Olujo, da pa pri tem mora paziti na civilno prebivalstvo. Galbraith se je po napadu na eno izmed begunskih kolon, ki je bila na poti proti Srbiji, celo povzpel na traktor in se nekaj časa vozil skupaj z begunci, da bi pokazal solidarnost s civilnim prebivalstvom.

Svoje domove je zapustilo več kot 200.000 hrvaških Srbov. Nekateri so se leta po koncu vojne le vrnili na svoje domove, mnoge kraje, med njimi denimo Petrinjo, pa so naselili hrvaški begunci iz drugih vojnih območij.

Precejšen del krajiških Srbov je zatočišče sprva našel na ozemlju Republike srbske v BiH. Toda le nekaj tednov po zlomu RSK, sta hrvaška in bosanska vojska sprožili več ofenziv v zahodnem delu države in se približali Banjaluki le na okrog 25 kilometrov. To je komaj prebegle hrvaške Srbe pognalo v nov beg proti vzhodu. 

V Srbiji so živeli v velikih begunskih taboriščih, v katerih so vladale precej neugodne bivanjske razmere, del beguncev pa so nato beograjske oblasti preselile na Kosovo, saj so si prizadevale za okrepitev srbske številčnosti v pokrajini, kjer je prevladovala albanska večina. Leta 1999, ko so Kosovo zavzele Natove sile oz. sile Kfor, pa so se mnogi izmed njih znova našli v begunskih kolonah, tokrat na poti proti severu ...