'Otrok bo staršem poročal o spletnem nasilju, če bo čutil, da ga ne obsojajo'

V času, ko šolarji velik del dneva preživijo pred računalniki, strokovnjaki zaznavajo tudi več medvrstniškega spletnega nasilja. O tem smo povprašali Špelo Reš, univerzitetno diplomirano psihologinjo, strokovno delavko in svetovalko v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. Kakšna je vloga staršev in učiteljev? Pomembno je, da starši nadzorujejo in spremljajo uporabo naprav, pomembno pa je tudi, da se z njimi pogovarjajo o nevarnostih, ki se pojavljajo na spletu. Kot poudarja, bo otrok ali mladostnik o negativni spletni izkušnji staršem poročal le, če bo čutil, da ga ne obsojajo ali krivijo za nastalo situacijo. Pogovor naj bo zato razumevajoč, negujoč, ne obsojajoč. Tudi učitelji so lahko tisti, ki se jim otrok zaupa. Daljše sedenje pred zaslonom vsekakor slabo vpliva na otrokovo počutje, zato so pomembne tudi sprostilne aktivnosti. Dotaknili sva se tudi vpliva šolanja na daljavo na otrokov razvoj. Ker otroci do 12. leta še niso sposobni abstraktno razmišljati, šola na daljavo za njih ni primerna, meni psihologinja. 

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Bi ocenili, da je v tem času več spletnega nasilja?

Ocenjujem, da je v času ukrepov ob bolezni covid-19 uporaba spleta bistveno večja kot sicer, kar prav gotovo pomeni tudi več rizičnih spletnih vedenj, kot so medvrstniško spletno nasilje, goljufije prek spleta, spolne zlorabe mladoletnih prek spleta ipd. Seveda je na drugi strani tudi več konstruktivnih in funkcionalnih spletnih vedenj, kot so učenje prek spleta, predavanja na Zoomu, spletne konference, spletne dobrodelne pobude ipd. Naravno je, da se ljudje ob tako močni spremembi vsakodnevnega življenja, kot so jo prinesli protikoronski ukrepi in z njimi povezane posledice, odzovemo s tesnobo, negotovostjo ali drugim neprijetnim čustvom. Ta neprijetna čustva in frustracijo pa nekateri rešujejo in uravnavajo tudi s spletnim nasiljem in drugimi rizičnimi spletnimi vedenji, kar prav tako vpliva na to, da je teh vedenj trenutno več.

Na katerih kanalih se izraža spletno nasilje, veliko je govora o orodju Microsoft Teams, kaj pa drugi kanali?

Spletno nasilje se pojavlja na vseh platformah in kanalih, ki omogočajo medsebojno komunikacijo, bodisi MS Teams, Zoom, Viber, WhatsApp, TikTok, Instragram, Discord ipd. Ob možnosti, da je storilec anonimen, se verjetnost za rizična spletna vedenja le še poveča.

Kako naj starši nadzorujejo uporabo tehnologij, verjetno zna biti problem, če se nasilje dogaja kar v času pouka na različnih kanalih?

Starši naj vsaj do 14. leta otrokove starosti podrobno spremljajo in nadzorujejo uporabo naprav, čas, preživet pred zasloni, kaj otroci počnejo na spletu oziroma na napravi ter zaključevanje zaslonskih aktivnosti, tako v prostem času (za zabavo) kot v času pouka in krožkov (ki nekateri ravno tako potekajo prek spleta). Pri tem si lahko pomagajo z aplikacijami za starševski nadzor. Večina pametnih telefonov in tablic ima tako aplikacijo že sistemsko vključeno (npr. na Androidu je to opcija "Digitalno dobro počutje", pri napravah Apple je to Screen Time), na računalnike pa lahko tako aplikacijo naložijo. Nekaj predlogov lahko najdejo na spletni strani Logouta. 

Zelo pomembno je, da otroci in mladostniki med delom za šolo ne uporabljajo drugih zabavnih vsebin (kot so videoigre, družbena omrežja, filmi, serije, Youtube itd., če to ni navodilo učitelja), saj to moti vzpostavitev pozornosti, potrebne za sledenje šolskemu delu ter negativno vpliva na pomnjenje in priklic informacij.

Poleg doslednega nadzora uporabe zaslonov naj se z otroki veliko pogovarjajo o prednostih spleta in o nevarnostih na spletu, opremijo naj jih z odzivi, če se jim zgodi kaj neprijetnega. Če do tega pride, naj reagirajo razumevajoče, podporno in negujoče, saj otrok to takrat najbolj potrebuje. Če izvedo, da do spletnega nasilja prihaja v času spletnega pouka, naj o tem obvestijo šolo oziroma Policijo, če gre za kazniva dejanja. 

Starši mladostnikov (15 let in več) naj nadzor prilagodijo mladostnikovi zmožnosti samokontrole zaslonskih (predvsem zabavnih) vsebin, pri razvoju samokontrole naj jim pomagajo, skupaj z njimi iščejo možnosti za boljši samonadzor, predvsem pa naj se z njimi veliko pogovarjajo o življenju na spletu, izrazijo naj interes za tisto, kar je pomembno mladostniku, povprašajo naj o neprijetnih izkušnjah na spletu ter jim v primeru negativne izkušnje pomagajo in stojijo ob strani. Odvzem naprav v takem primeru ni najboljša rešitev, saj bo mladostnik našel druge možnosti za spletno udejstvovanje, če bo ponovno doživel negativno izkušnjo, pa bo to, v strahu da bo ob napravo, skrival pred starši.

Lahko se obrnejo tudi k nam pri Logoutu, saj brezplačno izvajamo specializiran program psihološke pomoči prav za žrtve spletnega nasilja in drugih rizičnih spletnih vedenj, imenovan Logout-SpeakOut.

Je problematično to, da so šolarji več časa za računalnikom?

Da, problematično je, da zelo veliko aktivnosti trenutno poteka prek spleta (šolanje, krožki, komunikacija, druženje, zabava ipd.), kar slabo vpliva na gibalne sposobnosti, spalno rutino, pozornost, koncentracijo, vid ipd., posledično pa tudi na odnose (če so zasloni pogosta tema konfliktov doma, če se otrok/mladostnik/starš umika pred zaslon ipd.), šolsko/delovno učinkovitost, razpoloženje. Zelo pomembno je, da ima otrok širši nabor zabavnih in sprostilnih aktivnosti (ne le pred zaslonom), da daljša sedenja za zaslonom prekinja z razgibavanjem, sprehodom ali neko aktivnostjo na prostem. Tudi učitelji naj dajejo čim več nalog, pri katerih je potrebno gibanje, raziskovanje na prostem ipd.

Kakšni so znaki, da se z otrokom, najstnikom nekaj dogaja, da je v stiski?

Znaki so lahko zelo individualni, starši bodo najprej opazili neko spremembo v vedenju, obnašanju. Tipični znaki so lahko:

- nenadne ali postopne spremembe v vedenju

- socialna izolacija, postopno zapiranje vase

- težave v čustvovanju (spremembe in nihanje razpoloženja, depresivno razpoloženje, tesnoba ...)

- neustrezne strategije soočanja (samopoškodovanje, motnje hranjenja, suicidalnost ...)

- pritoževanje nad slabim fizičnim počutjem, bolečine (psihosomatika)

- nočne more, težave s spanjem

- izogibanje šoli, slabši učni uspeh

- izogibanje določenim vsebinam na internetu – nenadne spremembe v odnosu do tehnologije

- nenadna sprememba v videzu/imidžu

Na kaj morajo biti pozorni učitelji, bi šola morala vzpostaviti nek nadzor?

Učitelji imajo zelo veliko dela s pripravo pouka in s procesom šole na daljavo, zato je vzgojna funkcija v trenutku, ko se sistem dela na daljavo šele dobro postavlja, zelo težka, a kljub temu zelo pomembna, kar še posebej velja sedaj. Učitelji naj bodo pozorni na medosebne odnose med učenci/dijaki, na pojavnost rizičnih vedenj med svojimi učenci/dijaki (spletno nasilje, objavljanje neprimernih, intimnih fotografij, tekstov, posnetkov, na nagovarjanje, da intimne vsebine pošljejo). Nemalokrat se to odvija med sošolci, med učenci iste šole, zato je prav, da šola tudi odreagira. Velikokrat so žrtve spletnih zlorab tudi sami učitelji ali pa so ravno učitelji, razredniki ali šolski svetovalci tisti, ki jim otrok zaupa, da se mu je na spletu zgodilo nekaj neprijetnega. Nujno je, da šola pripravi protokol odzivov v takih primerih – koga bodo kontaktirali, kaj bodo naredili, v katerih primerih bodo podali prijavo policiji, CSD ...

Kako menite, da šolanje na daljavo vpliva na otrokov, najstnikov razvoj? Verjetno je razlika med prvo triado in starejšimi?

Informacije, ki jih dobivam od otrok, mladostnikov, ki so vključeni v naše programe pomoči, so, da je zanje pouk prek spleta zelo zahteven, pogosto jih frustrira, negativno vpliva na njihovo motivacijo za šolsko delo, težave imajo pri samoorganizaciji dela za šolo, pri učenju snovi, ki je ne razumejo, manjka jim razlage, manjka jim stik z učitelji in sošolci. Mlajši, kot je otrok, bolj izrazite so te težave, večjo pomoč staršev potrebuje pri šolanju na daljavo.

Učenci prve triade pa so tukaj še posebej ranljivi, saj samostojne konstruktivne uporabe naprav (kar pouk prek spleta je) niso niti sposobni niti vešči, zato je pri tem nujen angažma staršev, ki pa je v tej situaciji tudi svojevrsten izziv. Otroci do približno 12. leta starosti še ne zmorejo abstraktnega razmišljanja, ampak za razumevanje potrebujejo konkretno izkušnjo (analogno, v živo), zato učenje oziroma šolanje prek spleta zanje ni primerno. Učenje in razumevanje poteka tudi s pomočjo opazovanja učitelja, odzivov vrstnikov, kar je pri pouku prek spleta oz. že prek "Zoom srečanj" izredno težko (nimajo vsi kamere, vidno polje je omejeno na zgornji del telesa, obremenjeni so s tem, kako so sami videti na kameri ipd.). Če pa govorimo o samostojnem reševanju nalog, ki jih pošlje učitelj (kar trenutno pouk na daljavo v večji meri tudi je), pa so učenci/dijaki za take odzive prikrajšani.

Ali menite, da bo ta način šolanja pustil negativne posledice v kasnejšem razvoju, in če lahko mogoče izpostavite tudi kakšen pozitiven vidik tovrstnega šolanja?

Vsekakor posledice že so in tudi bodo. Tako v razvoju kognitivnih sposobnosti (npr. sposobnost pozornosti, koncentracije, spomina, priklica iz spomina) kot tudi v upadu delovnih oziroma učnih navad in učne kondicije, na nivoju socializacije ter nenazadnje v kakovosti znanja in vedenja. Dalj časa, kot bo trenutna situacija trajala, večje bodo posledice. Posledice bi lahko delno ublažil boljši sistem šolanja na daljavo.

Pozitiven aspekt tovrstnega šolanja je prav gotovo ta, da so otroci in mladostniki na nek način prisiljeni, da se učijo konstruktivne uporabe naprav (za učenje, raziskovanje, primerjanje informacij ...), pa tudi to, da so starši postali pozornejši na uravnoteženo uporabo zaslonov, večkrat uvajajo e-pravila ali e-dogovore ter rizična spletna vedenja, kot je npr. spletno nasilje.