Padec Knina, 'dar-mar' v zaledju in umik vojske z ljudstvom

Pripadniki enot srbske vojske Krajine (SVK), ki so bili v enotah, so od samega začetka sprejeli boj, potrjuje upokojeni polkovnik dr. Kosta Novaković. "Ni bilo zapuščanja posameznikov, nekateri so v enoto prispeli celo od doma. V prvih urah bitke so bile razmere v poveljniških enotah dokaj stabilne, čeprav je prišlo do izgub." Zakaj je potem, na videz iznenada, prišlo do kolapsa?

"Razglas, tj. sklep vrhovnega obrambnega sveta RSK, ki ga je podpisal predsednik RSK, je bil izdan okoli 17. ure in objavljen okoli 18. ure 4. avgusta 1995. Sklep je bil sprejet z namenom vzpostavitve ustreznega reda v že prej začeto evakuacijo civilnega prebivalstva, ki se je začela v zgodnjih jutranjih urah, predvsem iz obrobnih območij Benkovca, Obrovca, Drniša, Plaškega, torej z linije stika s hrvaškimi oboroženimi formacijami. Načrtovana je bila evakuacija le prebivalstva, nesposobnega za boj – otrok, starejših, žensk, bolnikov iz severne Dalmacije in občine Gračac v Liki. Evakuacija je vključevala premestitev na območje Donjega Lapca in Srba v Liki. Vendar ocene niso bile realne, prav tako ni bilo nobenega usposabljanja prebivalstva za takšne priložnosti," pojasnjuje naš sogovornik.

Po razglasitvi evakuacije prebivalstva in dnevu težkih spopadov je severnodalmatinski korpus vojske RSK deloval v popolnem neredu. Številni vojaki so začeli zapuščati položaje, potem ko so izvedeli, da njihovi sorodniki odhajajo z domov. Morala in odločnost političnega in vojaškega vrha za obrambo sta kolapsirali v manj kot 24 urah, potem ko je postalo jasno, da pomoči iz Beograda in Banjaluke ne bo, da 11. vukovarski korpus miruje ter da se je narod začel premikati.

Hrvaških uspehov pa ne gre pripisati zgolj notranjemu zlomu krajiških Srbov in obrnjenemu hrbtu Beograda ter Banjaluke, ampak tudi zelo dobro izvedenim operacijam in sodobnim taktikam, ki so jih uporabljali. "Oni so se bojevali tako, da so, tudi topništvo, postavljali po šabloni. To je ta ruska šola. Naši izvidniki – majhne skupine, od štiri do pet pripadnikov – pa so prodirali globoko v njihovo zaledje, jih napadali z boka in jim tam povzročali 'dar-mar'. To je povzročilo veliko paniko pri njih. To smo lahko spremljali na radijskih vezah, ko so vpili, da je treba bežati, samo da bi odnesli živo glavo," pripoveduje upokojeni hrvaški general Ljubo Česić 'Rojs', takrat poveljnik 66. inženirskega polka, zaslužen za bistvene inženirske podvige na Dinari, v zaledju Knina. 

Hrvaška vojska je bila tudi ena od prvih, ki je v izvidovanje sovražnikovega ozemlja in zbiranje pomembnih obveščevalnih podatkov vključila tudi brezpilotna letala. Za ta del operacij je skrbel admiral in obveščevalec Davor Domazet, pove Česić, a dodaja, da so bile bistvene informacije neposredno s terena ter da so bili natančni opisi pomembnih območij enakovredni slikam iz zraka. "Pred vojno sem bil voznik tovornjaka, prevozil sem celo Slovenijo, Nemčijo, Hrvaško, pa vse do Istanbula. Fizično sem vedel, kje je gostilna, kje je ovinek, kje je trgovina. To nam je veliko pomagalo."

Ob izteku 4. avgusta 1995 sta 4. in 7. gardijska brigada hrvaške vojske (HV) začeli skoraj neoviran prodor proti Kninu.  'Sedma' je okoli 11. ure dopoldne vstopila v mesto. Na trdnjavi nad mestom je zaplapolala 'šahovnica'. "Ko kači odbijete glavo, se telo lahko samo še zvija," pomen padca Knina za celotno operacijo ponazarja Česić.

Operativna skupina Šibenik je medtem uspela napredovati proti Poličniku in dosegla Drniš, potem ko se je 75. motorizirana brigada vojske RSK, skupaj s 3. pehotno in 92. motorizirano brigado umaknila proti Srbu in Bosanskem Petrovcu. S tem je zadarska skupina lahko pospešila napredovanje in zasedla Benkovac ter Obrovac.

Medtem so začele popuščati tudi obrambne linije v Liki. Glavnina sil vojske RSK se je začela umikati proti Udbini, nekatere enote so padle v delno obkolitev, saj je hrvaškim silam že uspeval preboj v zaledje vse bolj izoliranih enot.

Na severu bojišča, kjer ukaz o evakuaciji prebivalstva ni bil v veljavi, je obramba RSK še naprej držala svoje položaje, čeprav je imela HV krepko premoč v ljudstvu. Približno 30.000 pripadnikom zbornega področja Zagreb se je zoperstavilo okrog 9000 pripadnikov VSK, pri tem pa je bila tretjina od teh vpletena v spopade s 5. korpusom vojske BiH. 

Hrvaške enote so do večera drugega dne operacije osvojile Plaški in Primišlje, 12 kilometrov severozahodno od Slunja. Hrvaške čete so prestopile reko Korano, vendar je protinapad Srbov povzročil nagel umik Hrvatov nazaj čez reko. HV je začela v bitko uvajati rezerve in razširila mostišče proti cesti Karlovac–Slunj. Poskus preboja 110. domobranskega polka južno od Karlovca je trčil ob zid. V noči na 7. avgust se je vojska hrvaških Srbov umaknila na desni breg Korane.

Drugega dne operacije Oluja so se težave za zagrebški korpus nadaljevale. 2. gardijski brigadi se ni uspelo prebiti do Gline, majhen napredek na območju Petrinje pa je izničil srbski protinapad. Neuspehi na odseku fronte so privedli do zamenjave na poveljniškem mestu. Na ukaz predsednika Tuđmana je nov poveljnik postal general Petar Stipetić. Ta je izvršil reorganizacijo nekaterih enot in tudi prejel okrepitve.

Bjelovarski korpus je vstopil v Hrvatsko Dubico in napredoval proti Hrvatski Kostajnici, pred katero jih je zaustavila srbska obramba. Na območje so začele prihajati hrvaške okrepitve, hkrati pa je srbska obramba imela novo težavo. Proti Dvoru sta udarili 505. in 511. brigada vojske Bosne in Hercegovine in se spopadli s 33. brigado vojske hrvaških Srbov – edino enoto, ki jo je banijski korpus imel v rezervi.

Zakaj je bil srbski odpor na severu večji kot na drugih delih bojišča? "Regije v severnem sektorju, torej na Kordunu in Baniji, so bile geografsko bolj kompaktne, čeprav so se morale spopasti s sovražnikom na severu (HV) in na jugu, od koder je napadal 5. korpus vojske BiH. 21. kordunski in 39. banijski korpus, okrepljen s korpusom specialnih enot SVK, združen pod začasnim operativnim poveljstvom za Kordun ter poveljnikom generalom Milom Novakovićem, sta uspešno delovala še dva ali tri dni, z velikimi izgubami na obeh straneh, toda veliko večjimi na hrvaški strani," pojasnjuje Kosta Novaković.

V Kninu je bil medijski dan. Mesto je obiskal hrvaški predsednik Franjo Tuđman in v svet so šli posnetki zmagovitega poljubljanja in dviganja hrvaške zastave na mestni trdnjavi. Medtem pa so se boji le nekaj deset kilometrov stran nadaljevali. Enote hrvaške specialne policije so po osvojitvi strateških točk na Velebitu že izvajale operacije v srbskem zaledju in uspešno ovirale premike čet.

501. in 502. bošnjaška brigada sta udarili proti močno oslabljenemu liškemu korpusu in napredovali 10 kilometrov globoko proti Ličkem Petrovem Selu in Plitvicam. Zasedli so tudi položaje na Plješevici, kjer se je nahajal radar in objekt za komunikacije vojske RSK. Srbska obramba jih je zaustavila pred Korenico. Medtem je 1. gardijska brigada HV dosegla Rakovico in Tržačko Raštelo in se srečala z enotami vojske BiH. Do večera so padle tudi obkoljene Vrhovine, 128. brigada HV pa je vstopila v Korenico.

Da je prišlo do končnega zloma obrambe v Liki, je postalo jasno v popoldanskih urah 6. avgusta, ko so enote HV zasedle Slunj, 13. brigada VRSK pa se je skupaj s civilnim prebivalstvom umaknila na sever proti Topuskem.

Na bosanski strani meje se je medtem odvil eden od bolj pozabljenih dogodkov vojne. Vojska BiH je tega dne zasedla Veliko Kladušo in uničila samooklicano Avtonomno pokrajino Zahodno Bosno, zaveznico Knina pod vodstvom Fikreta Abdića.

Na severu so hrvaške sile obnovile napad na Petrinjo ob težki topniški pripravi. Tokrat je obramba banijskega korpusa 'počepnila' in Srbi so se umaknili proti Dvoru, HV pa je prevzela nadzor nad cesto Petrinja–Hrvatska Kostajnica. V noči na 7. avgust je po intenzivnih bojih padla še Glina. Z njeno osvojitvijo je hrvaška vojska 'ukleščila' kordunski korpus in približno 35.000 civilistov z območja Topuskega, zaradi česar so Srbi zaprosili za zaščito UNPROFOR-ja. Sprva se je zdelo, da se bodo srbske sile na Baniji in Kordunu vdale, zato je HV zaustavila napade, vendar je 7. avgusta postalo jasno, da temu ni tako. Medtem je bjelovarski korpus z osvojitvijo Hrvatske Kostajnice izpolnil vse svoje naloge. 

7. avgust je bil zaznamovan s srečevanjem in združevanjem hrvaških enot na praktično vseh smereh preboja. 9. gardijska brigada je zasedla Udbino in do konca dne je gospiški korpus izpolnil vse svoje bojne naloge. HV je tudi dosegla mejo z BiH pri Kulen Vakufu.

1. gardijska brigada je napredovala proti Kordunu, enote 110. in 104. brigade pa so zvečer dosegle obrobje zapuščenega Vojnića. 2. gardijska brigada je prodirala proti Dvoru, vendar jo je 25 kilometrov od kraja zaustavila enota, ki je ščitila umik civilistov in drugih enot VRSK. Most, ki je povezoval RSK in Republiko Srbsko čez reko Uno v Dvoru, je nekaj časa ščitila 33. pehotna brigada, vendar jo je od tam pregnal 5. korpus vojske BiH, ravno ko so se mostu približevali civilisti s Korduna in umikajoče se enote 13. brigade. Hkrati so se Dvoru približale tudi enote HV. Ker se srbske sile niso želele vdati, so znova izbruhnili spopadi. Hrvaški obrambni minister Gojko Šušak je kljub temu ob 18. uri sporočil, da so vse večje operacije HV zaključene. Hrvaška je že slavila zmago, vendar je manjkala pika na i ...

8. avgusta so Hrvaške sile dokončno vzpostavljale nadzor na svojih avnojskih mejah. Pri tem so do večera zlomile zadnji žep srbskega odpora pri Donjem Lapcu in Srbu severno od Knina. Medtem ko so se nadaljevali boji za Dvor, so se jugozahodno od mesta že srečale enote HV in vojske BiH.

"Po prodoru hrvaških in muslimanskih sil ter njihovi združitvi v Rakovici in drugih krajih so bile enote 21. kordunskega korpusa prisiljene zagotoviti umik prebivalstva, kasneje pa tudi enot SVK. Vendar je večina 21. kordunskega korpusa in prebivalstva s Korduna ostala na tem območju. Po hrvaškem ultimatu, da bo prišlo do topniškega delovanja na enote korpusa, kar pomeni hkrati na prebivalstvo Korduna, ki je bilo skupaj z vojsko v Topuskem, je sledil podpis sporazuma o predaji," sklepne dogodke operacije Oluja opisuje Novaković.

Popoldne je kordunski korpus sprejel pogoje vdaje na pogajanjih, ki so potekala na sedežu ukrajinskih sil UNPROFOR-ja v Glini. "Vse je bilo storjeno s posredovanjem mirovnih sil ZN, kar je sramotno dejanje. Ali ni hinavščina, da mirovne sile namesto varovanja območij UNPA sodelujejo v sporazumu o predaji ene od strani v konfliktu in organizirajo izgon Srbov z njihovih stoletnih ozemelj?" se sprašuje upokojeni polkovnik.

Ob 14. uri sta se v Topuskem srečala hrvaški general Stipetić in srbski poveljnik 21. kordunskega korpusa, polkovnik Čedo Bulat. Visoka častnika sta oba služila v jugoslovanski vojski in sta bila stara znanca. Bulat je pristopil do Stipetića in mu dejal: "Gospod general, predajam vam 21. kordunski korpus in čestitam hrvaški vojski za zmago." Predajo je podpisal na 'havbi' avtomobila hrvaške policije.

Pogoji predaje so določali predajo orožja, razen tistega, ki so ga pri sebi imeli častniki, in evakuacijo oseb iz Topuskega preko Gline, Siska in avtoceste Zagreb–Beograd v Srbijo, pod varovanjem hrvaške vojske in civilne policije. S tem se je vdala še zadnja organizirana enota vojske hrvaških Srbov.

Kljub temu so se boji oz. posamezni spopadi, predvsem na območju Korduna in Banije, nadaljevali vse do 14. avgusta, ko so enote specialne policije zaključile čiščenje območja na Zrinski in Petrovi gori.

V vojaškem pogledu je šlo za izjemno zahtevno operacijo, na katero so se Hrvati pripravljali več mesecev. Na zahtevnem terenu je bila ključnega pomena tudi učinkovita oskrba. Zaradi nedostopnosti območij na Velebitu so denimo ranjence oskrbovali kar na samem bojišču, saj jih je bilo težko evakuirati z območja. 

Hrvaška vojska je na dan porabila 1200 ton streliva, 400 ton goriva in 250 ton hrane za oskrbovanje skoraj 200.000 pripadnikov vojske, ki so v dobrih štirih dneh pod nadzor Zagreba vrnili 10.400 kvadratnih kilometrov ozemlja Republike Hrvaške.

Podatki o žrtvah so različni. Na hrvaški strani je padlo med 174 in 211 vojakov, okrog 1400 pa je bilo ranjenih. VSK je imela okrog 560 mrtvih, 4000 vojakov pa je končalo v ujetništvu.

"Srbska vojska Krajine se je umikala skupaj z ljudstvom. Umik vojske ni bil posledica vojaškega poraza in poraza na fronti. To je bila posledica odsotnosti jasne meje med fronto in zaledjem, vojaki in gospodinjstvi, borci in glavami družin. Je pa tudi posledica pomanjkanja pomoči vojske Republike Srbske in vojske Jugoslavije," zmago hrvaške vojske definira Novaković.

Sledi še epilog.