Pasja vročina in besno deževje: najprej bobnele granate, nato bliskale strele

Od obale reke pa do konca strelišča je približno kilometer. Neravno travnato zaplato presekajo tudi drevje, makadamske poti in poligoni. Na vadišču stoji tudi več kot deset šotorov, v njih pa 115 ležalnikov, ki udeležencem vojaškega tabora in kandidatom šole za častnike nudijo nočni počitek. V drugi polovici 14-dnevnega Vojaškega tabora so se namreč udeleženci iz vojašnice Boštjana Kekca v Bohinjski Beli preselili na teren.

Ko smo se z vodjo tabora majorjem Damijanom Korpičem pripeljali do rampe, ki varuje strelišče, je tam stal David. Bil je torek, Slovenijo pa je ravno zajel drugi letošnji vročinski val. Ob 9.30 uri so termometri pokazali 25 stopinj Celzija, čez dan pa še devet stopinj več. David je bil popolnoma preznojen, na sebi pa je kljub temu imel polno opremo udeleženca tabora – vojaške škornje, jopič in dolge hlače, pa tudi kapo in puško. Na vojaški tabor je prišel tretjič, delo ob rampi pa prevzel, ker se je prejšnji teden na strelišču Crngrob pri Kranju poškodoval ramo, kar mu je onemogočalo opravljanje fizičnih aktivnosti.

Trda granata in šibak pok, ki je vse presenetil

Ostali so v drugem tednu na Mačkovcu nadgrajevali teorijo prvega tedna in se učili novih stvari. V torek je bilo v hudi vročini za drugi vod, ki sem se mu vnovič priključila, na vrsti spoznavanje z ročnimi granatami. V štirih dneh, odkar sem skupino zadnjič videla, se je med seboj zelo povezala. Kadar je nekdo potreboval pomoč jo je takoj dobil, pogovor med njimi je tekel v vse smeri. Videlo se je tudi, da so poleg medsebojne povezanosti veliko bolje poznali tudi vojaški jezik. Postroj se je uredil hitreje, korakanje pa je bilo bolj enozvočno, usklajeno.

Po teoretičnem spoznavanju z granatami, njihovim videzom in uporabo je sledil še praktični del. Iz prijetno osenčenega gozda smo se sprehodili so poligona, kjer so na nas čakale tri točke meta.

Na skrajno desni točki smo met granate vadili iz ležečega položaja, na sredinski iz klečečega položaja, skrajno leva točka z 'oknom' pa je bila namenjena vadbi meta v stoje. Seveda v roke nismo dobili pravih granat, so pa vadbene približno štiri sekunde po metu vseeno počile. Ko je prvi član naše skupine iz čepečega položaja vrgel svojo, me je šibak pok nekoliko presenetil. Povsem v nasprotju z oholim pokom pa je sama vadbena granata s trdo ročico in okornim varovalom. Vsaj za nas, laike. Tako kot pri streljanju s puško F2000S se tudi granate na Vojaškem taboru meče po povelju.

"Bombo pripravi," mi zato reče poveljnica. Varovalo odhakljam iz zatiča, ga obrnem in potegnem ven. Prvič mi to vzame kar precej časa, saj me trda ročica reže v dlan, leva roka pa ni navajena giba. Ko mi to po približno 10 sekundah le uspe, sporočim "Bomba pripravljena." Na vrsti je naslednji korak, bombo je treba vreči do želenega cilja. Po povelju bombo zalučam čez varovalne palete (definitivno ne tako daleč, kot bi si želela) se zaderem: "Bomba" in se vržem na tla.

Lahek pok me znova preseneti. Težave z izvleko trdega varovala iz bojne glave opazim tudi pri drugih kandidatih. Prav tako nekateri nismo nič boljši pri metu, saj granate sicer letijo proti cilju, a ga ne doseže skoraj nobena. Nekaj se jih je celo odbilo od stene z oknom, skozi katerega bi morale poleteti.

Presenečenje – kako izgleda vojaški tuš na terenu?

Odkar sem se v torek zjutraj priključila taboru, sem se cela lepljiva od znoja spraševala, kje se bomo stuširali. Nekoliko oddaljeno od bivalnega dela so namreč stala prenosna stranišča, kakršnekoli kopalnice pa ni bilo na vidiku. "Okej, verjetno bomo šli v reko," sem pomislila. A se motila – tik ob straniščih so namreč postavili tudi dva večja kamiona, namenjena umivanju. Manjšega za dekleta, saj nas je bilo opazno manj kot fantov, večji pa je pripadal njim. Kot so nam povedali na ministrstvu za obrambo, je med udeleženci približno 30 odstotkov deklet in 70 odstotkov fantov. 

Z zavedanjem, da gre za ogromen luksuz na terenu, sem se seveda sprehodila do kamiona z oznako Ž/W (ženske/ women, op.a.). V kopalnico se je vstopalo s strani, po stopnicah. Čez prikolico je bil napeljana nepremočljiva plastika v vojaško zeleni barvi, vrata na vrhu stopnic so bili zaprta z zadrgo. Vedela sem, da bo v notranjosti zadušljivo, saj so se že razgrete plastične stopnice udirale pod težo mojih stopal. Ko sem vstopila v šotor, me je res presenetil zadušljiv zrak, a tudi praktična oprema. Takoj na desno so stali štirje umivalniki, prehod je vodil do drugega vhoda. Naravnost od obeh 'vrat' pa se je raztezal nekajmetrski hodnik in tri tuš kabine.

Tam so bile tudi pripadnice prvega voda, torej tiste, ki so tabor obiskale že večkrat, njihov program pa je bil zato bolj naporen. "Oh, kako dobro, vsaj 10 minut sem se tuširala," so se pogovarjale. Kot mi kasneje razložijo, so namreč v noči na torek ostale brez umivanja, saj so imeli kar precej terenskega dela. Spale so v bivakih (ne šotorih) in varovale tabor. Konec dneva brez tuša je sicer v vojski dokaj pogost. Kot mi je že prejšnji teden povedal eden izmed poveljnikov četrtega voda, je njegov rekord brez pravega tuša deset dni.

Udeleženke prvega voda so se po osvežitvi takoj oblekle v vojaške uniforme, se oprtale s svojo vojaško opremo ter se s skupino znova podale na obrobje tabora, kjer so še eno noč preživele v bivakih. Ponovno 'osvežitev' pa dobile nepričakovano kmalu, saj se je okoli četrte ure zjutraj nad Bohinjsko Belo razbesnela nevihta.

Če cimra sredi noči ne bi poskrbela za okna, bi se zbudile v poplavi

Pri spoznavanju s čim bolj pravim načinom vojaškega življenja je tako pomagalo tudi vreme. Nad Slovenijo so se v noči na sredo namreč razvila silovita neurja. Toče na Gorenjskem ni bilo, nas je pa v šotoru, kjer smo spale udeleženke drugega voda, prebudilo močno grmenje in bliskanje. Pa tudi dež, ki je bobnel po napihljivi plastiki. Če se ob prvem gromu cimra Lea Č. ne bi zbudila in zaprla polivinila nad okni, bi se zbudile v poplavi.  Malo vode je sicer v šotor vdrlo pri vhodu, a ni bilo večje škode.

Nočno življenje v taboru je prav tako kot dnevno potekalo v skladu s posebnimi pravili. Vsako noč so tabor varovali udeleženci, ki so jih določili poveljniki. V noči na sredo je bil za dežurstvo na vrsti drugi vod, torej moja skupina. Kandidati v skupinah po dva oziroma tri so se na vsaki dve uri zamenjali na položajih. Ker sem prišla zadnja, sem dobila posteljo pri vhodu. Noč pa zato ni bila 'naporna' le zaradi neviht, ampak tudi neprestane hoje v in iz šotora, svetilk, zadrg in šepetanja. No, verjetno je k neprespanosti pripomoglo tudi novo okolje.

Ob 5.45 uri, ko nas je (za spremembo) zbudila le ena budilka, je le še pršilo. Do šeste ure zjutraj, ko je bil na vrsti postroj, pa je dež ponehal. Sveže jutro in osvežitev sta bila dobrodošla, k dobremu počutju pa je pripomogel tudi razgled na Babji zob in travnik. Okoli vznožja se je sukala megla, na drugi strani tabora je počasi vzhajalo sonce. Ampak nato so sledile 'nagrade'.

Zajtrk, kosilo in večerja iz vrečke

Jutranja telovadba nam je v dlaneh znova pustila odtise peska, a smo nanje hitro pozabili, saj je bil na vrsti zajtrk. Tokrat v drugačni obliki – vse je bilo zapakirano v vrečko. T. i. suhi dnevni obrok je vseboval dovolj hrane za ves dan.

Večina si je za zajtrk izbrala kosmiče. V zeleno vrečko je bilo treba naliti približno 150 mililitrov vode, mleko v prahu pa je nato opravilo svoje. Čeprav smo prvi teden v vojašnici večkrat slišali, da obrok "ni ne vem kaj", je vsebina vse presenetila. Pa tudi okus. Poleg kosmičev je namreč jedilnik sestavljala še konzerva tune, ribja pašteta, temna čokolada, vitaminski bonboni, med, toast, sadne energijske ploščice, vanilijeva sladica, zelenjavna juha, krekerji, instant kava in mleko v prahu, izotoniki in goveji golaž.

Ker se je dvodnevni tabor bližal koncu, so se kandidati začeli pripravljati na zaključno vajo, ki je nato v petek pred očmi njihovih staršev potekala na spodnjem strelišču. Za drugi vod je bilo na vrsti učenje taktike – položajev premika in usklajene obrambe in napada. Vsak član skupine si je na glavo nataknil glušnike in čelado, navlekel oprtnik, v sedem okvirjev puške F2000S vstavil približno 210 nabojev in čakal na navodila. Po približno poldrugi uri vaje premikanja po odprtem terenu, ki je vključevala precej teka, ležanja, dvigovanja in povelj, se je začela vadba z manevrskim strelivom.

Na petkovi predstavi tabora za starše, kar je letošnja novost Vojaškega tabora, so vsi vodi delovali združeno. Na vadišče so se pripeljala tudi lahka oklepna vozila Valuk in Hummer, člani drugih skupin so z njimi pokazali premik ter vkrcavanje in izkrcavanje, pa tudi oskrbovanje ranjencev. A že pred petkom je bil čas, da se od vojaškega življenja poslovim, to sem storila že v sredo.

'Verjetno je vsak od nas vsaj enkrat pomislil, da bi šel domov'

Predčasno je sicer tabor zapustilo deset kandidatov, od prvotno 104 udeležencev jih je na Mačkovcu prenočevanje končalo 94. Nekaj se jih je od tabora poslovilo po ugotovitvi, da jim vojaško življenje ni všeč, drugi pa zaradi poškodb. "Vsako leto je nekaj takih, jih je pa letos sorazmerno malo," medtem zapuščanje tabora komentira major Korpič.

Drugi vod, v katerem je bilo na začetku vključno z mano 27 udeležencev, so do konca tabora zapustili trije člani, dva zaradi poškodb, ena udeleženka pa zato, ker ji vojska preprosto ni odgovarjala, so mi povedali ob kosilu. "Vsi smo zagotovo vsaj enkrat pomislili, da bi šli domov," je sicer razmere opisala Lea F. "Ja, ko sem prišel, sem si po treh dneh rekel, da tole bo pa dolg tabor," je nato pristavil tudi udeleženec Tim. Kot je sicer nekoliko kasneje dodal še njun kolega Matija, pa so se začetni napori v roku enega tedna nekoliko zmanjšali, tabor pa je na vadišču Mačkovec postal bolj 'znosen'. Če izključimo vročino.

Brez pomislekov glede odhoda pa je bil Luka, ki je pred kratkim odpravil trimesečno prostovoljno služenje vojaškega roka v Vipavi. "Ko se pogovarjaš z Lukom ugotoviš, da je drugače tole kar na izi. Tu je bilo težko le prvih nekaj dni, potem pa niti ne več. Se je pa zelo dvignilo moje spoštovanje do Slovenske vojske," je razlike tudi opisal Matija. "Tole so bolj počitnice," je pristavil tudi Luka.

Stanje duha so spremljali tudi poveljniki, na taboru jih je bilo skupaj 19."Trenutno imajo udeleženci največ težav z iskanjem motivacije. Ampak to je nekaj, kar mora vsak najti v sebi," je povedala  Nika Berlinger, ki kot kandidatka 35. generacije šole za častnike poveljuje drugemu oddelku skupine. 

Nekateri pa kljub motivaciji niso imeli izbire. Med tistimi, ki so se tabor odločili zapustiti zaradi poškodbe, je tudi Matic. Vojsko ima rad, svojo prihodnost vidi v letalstvu ali vojaški policiji. A stara poškodba hrbta ga je prisilila v odhod domov. Je tudi štipendist ministrstva za obrambo, ki se je v preteklosti dvakrat udeležil tabora za mladoletne dijake Mors in mladi. "Vojaški tabor je veliko bolj zahteven za polnoletne, tudi več se naučiš," je opisal.

Druge 'vleče', da ostanejo

In vse to sem imela na voljo izkusiti tudi sama.  Vsega skupaj sem imela na voljo pet dni, ki sem jih lahko preživela v družbi vojske. V povsem zaprtem sistemu, ki ti postane razumljiv šele takrat, ko vanj vstopiš sam. Definitivno se Vojaški tabor za polnoletne dijake in študente ne more primerjati s prostovoljnim služenjem, kot je to povedal Luka, niti z vstopom v vojsko pred 20 leti, mi zatrdijo činovniki, ki vodijo tabor. A koncept je ostal enak - v vojski vztrajaš zato, ker ni monotona in ker preizkušaš svoje meje. Kljub naporom in 16-urnim delovnikom, med katerimi nimaš časa sedeti, če povzamem kandidatko šole za častnike Berlingerjevo. 

Med redkim uvidom v vojaško življenje, ki sem ga imela priložnost spoznati me je najbolj presenetila povezanost med pripadniki in skrb, ki so jo izrazili do sočloveka. Kadar je treba, je vojska resna. To je večino časa. A obenem je vojska tudi polna smeha in trdno stkanih vezi, ki jih razumejo le pripadniki poklica. Kandidat šole za častnike Obrulj je na primer z žarom v očeh izpostavil, da se v življenju še ni toliko presmejal kot v vojski.

Vsi kandidati šole za častnike, ki so v zadnjih dveh tednih poveljevali drugemu vodu, so sicer priznali, da je njihovo spoznavanje z vojaškim življenjem potekalo na podoben način, kot na Vojaškem taboru - boleče noge, žulji, utrujenost in dvomi. A ob koncu prepričanje, da boš ostal. "Kot da te nekaj vleče, da ostajaš. Ne vem, kaj je to," je opisala Berlingerjeva. 

"In ko pogledaš nazaj in ugotoviš, kaj si zmožen, kaj je tvoje telo zmožno ... tega v civilnem življenju nikoli ne doživiš. Take hoje po robu. Upam, da je to pritegnilo tudi katerega zmed udeležencev tabora," je končala poveljnica.