Kako je pobegli pes sprožil vojno na Balkanu

Grški vojak, ki je služboval kot graničar na grško-bolgarski meji na prelazu Kemir Kapou na Belasici, je imel psa. Usodnega 18. oktobra 1925 je z njim odšel v obhod vzdolž nemirne meje med državama, kjer je pogosto prihajalo do obstreljevanj med vojskama držav, ki že vrsto let nista bili v najboljših odnosih.

Obe državi sta bili leta 1912 med ustanoviteljicami Balkanske lige. Po zmagi v prvi balkanski vojni so si članice vojaške zveze razdelile teritorije, ki so jih predhodno okupirali Turki. Ustanovljena je bila neodvisna Albanija, ozemlja Makedonije in Zahodne Trakije pa so postala predmet spora med Bolgarijo, Srbijo in Grčijo. Stari prijatelji so postali novi sovražniki.

Leta 1913 je izbruhnila druga balkanska vojna, v kateri je bila Bolgarija poražena proti Grčiji in Srbiji. V prvi svetovni vojni so Bolgari zavzeli stran centralnih sil, Grčija pa je bila na strani zmagovalne antante. Grčija je bila nagrajena, Bolgarija pa se je morala odpovedati zahodni Trakiji, s čimer je izgubila svoj neposredni dostop do Egejskega morja.

Trdolinijski voditelji in vojaški poveljniki na bolgarski strani se nikakor niso mogli sprijazniti z določili mirovne pogodbe. Nekateri med njimi so celo želeli nadaljevati vojno. Razne paravojaške in gverilske skupine so izvajale vdore v Grčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Med najbolj znanimi sta bili Notranja makedonska revolucionarna organizacija (IMRO) in Notranja tračanska revolucionarna organizacija (ITRO). Pripadniki IMRO so leta 1923 ustavili, zajeli, mučili in ubili bolgarskega premierja Aleksandra Stamboljskega, ki si je prizadeval za normalizacijo odnosov z Grčijo.

Nesrečni vojak, ki je oktobrskega dne izvajal obmejno patruljo, je bil očitno zelo navezan na svojega psa. Ko je iz neznanega razloga stekel proti bolgarski strani, se je njegov lastnik pognal za njim, kljub temu da se je najverjetneje zavedal velike nevarnosti. Bolgarski graničarji so grškega vojaka ustrelili.

Sledilo je povračilno obstreljevanje z grške strani ter vnovičen odgovor bolgarske. Med kratkotrajnim zatišjem sta grški poveljnik in njegov pomočnik zgrabila belo rjuho, stekla na nikogaršnjo zemljo in pozvala k miru. Toda Bolgari so streljali ponovno, ubili častnika in ranili njegovega pomočnika, ki se je uspel vrniti na grško stran.

V uradnih poročilih, ki so bila objavljena v grških medijih, ni bilo omembe psa. Po poročanju tiska so nekateri bolgarski graničarji brez razloga vdrli v grško postojanko na Belasici ter ubili častnika in še enega stražarja. Bolgarija in Grčija sta bili na robu vojne.

Bolgarija je izrazila obžalovanje zaradi incidenta in dejala, da gre za grozen nesporazum. Predlagali so grško-bolgarsko komisijo, ki bi zadevo preiskala. Vse skupaj bi se lahko končalo na tej točki, če ne bi obstajal mož po imenu Teodoros Pangalos.

Generalpolkovnik je junija istega leta odstavil grškega kralja Konstantina I., ustanovil Drugo helensko republiko in vodil državni udar, s katerim je postal predsednik vlade, pozneje pa še predsednik države. Na tem položaju je začasno ukinil svobodo tiska, razvrednotil grško valuto tako, da je papirnate bankovce prerezal na pol, med družbenimi ukrepi pa denimo odredil dovoljeno dolžino ženskih kril.

Pangalos je Bolgarom postavil ultimat. Zahteval je kaznovanje odgovornih in uradno opravičilo ter plačilo dveh milijonov francoskih frankov odškodnine družinam žrtev. Za pristanek na pogoje so imeli le 48 ur, sicer bi sledile posledice.

Bolgarija je ultimat zavrnila, zato je Pangalos 22. oktobra ukazal svojim četam vstopiti v Bolgarijo. Cilj je bilo mesto Petrič v jugozahodni Bolgariji, ki meji na Grčijo in ga je takrat praktično upravljala IMRO kot neodvisno republiko. Hribovit in gozdnat teren obmejnega območja je boje še posebej oteževal, kar je prispevalo k naraščajočim izgubam na obeh straneh. Grške sile so vendarle uspele zasesti mesto, okoliške vasi in začele prodirati v notranjost Bolgarije. Grki so priložnost izkoristili tudi za napad na makedonske enklave v Bolgariji v upanju, da bodo separatističnemu gibanju zadali hud udarec.

Kljub začetnim uspehom v prvih dneh vojne se je grška vojska kmalu znašla v težavah. Še vedno se je pobirala po hudem porazu v vojni s Turčijo med letoma 1919 in 1922. Pangalos je prišel do spoznanja, da potrebuje zaveznike. Zato so se Atene za pomoč pri kaznovanju Bolgarije obrnile na Jugoslavijo. V zameno za vstop v vojno na strani Grčije bi Atene Beogradu ponudile železniški koridor do grškega pristaniškega mesta Solun in območje nadzora v regiji. Toda obupana Bolgarija se je obrnila na Ligo narodov, predhodnico OZN.

Liga je odredila premirje, zahtevala takojšen umik Grčije in odškodnino Bolgariji za invazijo. Grčija je Ligo obtožila hinavščine, pri čemer je navedla incident na Krfu leta 1923, ko je Italija napadla grški otok Krf, Liga pa se je postavila na stran napadalcev. Pangalos je trdil, da ima Liga dve pravili: eno za močne države, kot je Italija, in drugo za šibkejše, kot je Grčija. Kljub temu ni imel izbire. Liga je poslala vojaške atašeje iz Francije, Italije in Velike Britanije, da bi nadzorovali grški umik. Med kratko okupacijo je umrlo približno petdeset Bolgarov, zato je Grčiji naloženo plačilo 45.000 funtov odškodnine.

Grčija je bila mednarodno ponižana, Pangalos pa je sam postal žrtev vojaškega udara. Medtem pa nihče ne ve, kaj se je zgodilo s pobeglim psom, ki je sprožil vojno, v kateri je padlo 121 grških vojakov in okrog 50 Bolgarov, med njimi tudi civilisti.