'Pogosto so starši, ki prepovedo uporabo telefona, v družbi označeni kot čudni'

Otrokom in mladostnikom smo odvzeli igrivost in raziskovanje, v roke pa jim dali telefone z aplikacijo sledenja, pravi mag. Jasmina Smajić Šupuk, strokovnjakinja socialnega dela na področju varstva otrok in mladostnikov. "Pogosto slišim: Smo jim dovolili telefone z namenom, da se nam oglasijo, ko prihajajo in odhajajo v šolo, nato pa ugotovimo, da na tem istem pametnem telefonu počnejo vse drugo, samo ne oglasijo se nam takrat, ko jih potrebujemo. Veliko nevarnosti lahko izvira iz prekomerne uporabe telefona. Otroci so prek tega medija zelo ranljivi. Tam poteka drugačna komunikacija. Nam popolnoma tuja in pogosto nedostopna. O tem smo veliko prebirali, a kar ne moremo presekati in se odločiti, da bo uporaba telefona omejena ali pa da je sploh ne bo. Pogosto so starši, ki se odločijo za prepoved uporabe telefona, v družbi označeni kot preveč strogi, čudni itd. Sprašujem se, kje je meja, kje se bo to ustavilo? Pred nekaj dnevi sem ob nogometnem igrišču videla mamo, ki je odkrila odejico z vozička in pod odejo je bil otrok, ki nima še niti enega leta, pa že drži telefon v roki in spremlja določeno vsebino," je izpostavila.  

Tudi britanska serija Adolescenca je prikazala, kakšen prepad lahko zazeva med starši in otroki v dojemanju in razumevanju sveta in odnosov zaradi drugačne rabe družbenih medijev. Starši se pogosto premalo ali pa sploh ne zavedajo, kaj njihovi otroci počnejo na pametnih telefonih. Dr. Lucija Čevnik, svetovalka s področja čutne vzgoje, mentorica in specializantka lacanovske psihoanalize, predlaga, da se starši pozanimajo o digitalnem svetu svojih otrok. "Naj se pogovarjajo o tem, kaj tam počnejo, kaj jih veseli, kaj jih vznemirja. S tem se gradi zaupanje." Namesto strogih prepovedi pa predlaga, da se skupaj z otrokom dogovorijo glede pravil in posledic uporabe zaslonov. "Meje so nujne, to je jasno. Super je, če so lahko stvar konsenza, torej, da se uspemo nekako skupaj dogovoriti, koliko in kdaj. Gre za pravila, ki jih je dobro zapisati, in mogoče tudi ni slabo, če se podpišejo in tako dobimo 'mali družinski zakonik' pravil.  A tukaj ne smemo pozabiti tudi posledic. Tudi pravni akti ob nespoštovanju nalagajo posledice oziroma po domače – kazni. Tudi kazni, če se otrok ne drži pravil, morajo biti določene vnaprej in otrok jih mora poznati prav tako kot pravila, saj bo le tako lahko nosil odgovornost (ker bo že vnaprej vedel, kaj sledi, če se pravila ne bo držal). Starš pa se precej razbremeni, če mu ni treba vedno znova ob kršitvah postavljati novih 'inovativnih' kazni, ki bi otroka silile k prevzemanju odgovornosti. Kakšna bodo pravila in posledice, naj vsak starš presodi sam (in naj pri tem upošteva tudi svoj zgled)," svetuje.  

Študije s področja nevroznanosti in psihologije ugotavljajo, da se človeški možgani, še posebej v delih, ki skrbijo za nadzorovanje impulzov in predvidevanje posledic, razvijajo še v 20 letih, izpostavlja Šupukova. Lahko si zgolj predstavljamo, kaj pomeni, če so torej otroci in najstniki prepuščeni svoji lastni presoji, medtem ko brskajo po spletu in družbenih medijih in spremljajo vplivneže, ki imajo lahko tudi zelo toksične poglede na družbo.

"Če bomo pustili naše otroke krmariti po spletu, v katerega mi zavestno ne želimo vstopati, potem bomo težko vedeli, kdo sta brata Tate, 6IX9INE, kateri trend je trenutno na spletu aktualen itd. Težko se bo pogovarjati o nečem, za kar niti ne vemo, da obstaja. Starše opozarjam, da je komunikacija na spletu drugačna. Ni cenzure, svet spletnih omrežij je veliko bolj krut in neposreden. Otroci in mladi pa v njem pogostokrat iščejo pripadnost in vrednote, s katerimi se lahko poistovetijo in jih ti vplivneži naslavljajo in ponujajo. Stran "for you" na družbenih omrežjih se pogosto ustvari na podlagi interesov posameznika in omogoča hiter dostop do nezanesljivih informacij in hipnih potešitev (npr: izoblikuje se 'normala' glede oblačenja, make-upa, avtomobilov, pogledov na izlete šole v naravi, diskriminacije glede na spolne identifikacije, prenosa medvrstniškega nasilja itd.)," opozarja Šupukova.  

Da je na spletu res veliko 'zgledov', ki so otrokom slaba popotnica za življenje, meni tudi Čevnikova. "Starši se tega zelo bojimo, kar je razumljivo. Skušamo jim določene vsebine prepovedati, negirati njihovo navdušenje nad njimi, a velikokrat je učinek kontraproduktiven. Starš v očeh otroka izpade kot zlobnež, slab zgled influenserja pa je še bolj čaščen. Otroka žal, ne ustavimo s tem, da rečemo, ta vplivnež počne in govori neumnosti, ker to vodi v odpor. Boljša pot je starševa radovednost: Kaj ti je pri njem všeč? Kaj te pritegne? Kako misliš, da njegovo vedenje vpliva na druge? Na ta način pomagamo otroku razvijati kritično razmišljanje. Vprašamo lahko na primer: Če bi ti imel svoj kanal, kakšen vpliv bi želel imeti na ljudi? Na takšen način se izogibamo moraliziranju in raje spodbujamo, da se otrok sam uči prepoznavati, kaj je zanj zdravo in kaj ne," svetuje Čevnikova.

Kako lahko starši prepoznajo, da otrok "prevzema" neka skrajna stališča preko družbenih medijev, in kako lahko ukrepajo? "To je danes res kar velik izziv. Znaki pogosto vključujejo nenadne spremembe v prepričanjih, pa tudi nestrpnost do drugače mislečih, polarizirano razmišljanje kot na primer 'vsi so neumni razen ...'. Tak mladostnik se agresivno upira staršem in je napadalen tudi v diskurzu. Pomembno se mi zdi, da starši ostanejo z mladostnikom v dialogu, ne da zaprejo vrata s kaznovanjem ali zasmehovanjem. Mogoče pristopimo na način: Zdi se mi, da o tej temi razmišljaš zelo intenzivno. Kaj te najbolj pritegne pri teh idejah? Na tak način pri otroku sprožimo refleksijo. Otrok mora začutiti, da ima starš kapaciteto slišati tudi neprijetne resnice," odgovarja svetovalka s področja čutne vzgoje.

'Dogaja se, da starši pripeljejo otroka ali mladostnika in rečejo: Tu ga imate, popravite ga'

Med najpogostejšimi težavami, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki, je na prvem mestu tesnoba, ki jo največkrat zamaskirajo z razdražljivostjo, pravi Čevnikova. "Starši jezo otroka pogosto vidijo kot nekaj, kar je usmerjeno proti njim, v bistvu pa je posledica, simptom otrokove notranje stiske in nemoči."

Današnji otroci in najstniki so izpostavljeni izzivom, ki jih večina njihovih staršev med odraščanjem ni poznala, saj takrat še ni bilo družbenih medijev v takšni obliki in razsežnostih kot danes. "Paradoksalno je tudi, kako se otroci danes čutijo osamljene kljub stalni povezanosti preko spleta (ali pa seveda ravno zaradi tega!). Raziskave kažejo, da si niti ne želijo več toliko deliti zaupnih stvari s svojimi prijatelji, kot so to počele še generacije pred desetletjem, kar je na nek način imelo tudi 'terapevtski' učinek, ko so težave in izzive predebatirali z vrstniki in se tako vsaj nekoliko razbremenili," opozarja strokovnjakinja.  

Kot pravi, je pri mladostnikih zelo pogost tudi strah pred neuspehom, ki vodi v izogibanje različnim situacijam, pasivnost ali po drugi strani v pretirano ambicioznost. "Če nekaj ne gre tako, kot so načrtovali, zapadejo v depresijo, njihova samopodoba se popolnoma poruši. Veliko mladih (predvsem deklet) danes trpi tudi za izredno nizko (telesno) samopodobo. Ta izhaja iz nezdravega primerjanja z idealiziranimi in idealnimi podobami na družbenih omrežjih, tekmovalne naravnanosti današnjih generacij in slabe opremljenosti otrok za reševanje in premagovanje manj prijetnih situacij in dogodkov," pravi Čevnikova.  

Šupukova pa pri svojem delu največkrat kot težavo vidi nepovezanost staršev in otrok. "Dogaja se, da starši pripeljejo otroka ali mladostnika in rečejo: Tu ga imate, popravite ga. Mi ne moremo več z njim. Potrebno se je najprej ozreti vase. Otrokom se ne dovoli storiti napake. Biti morajo popolni. Popolni v šoli, doma, imeti popolno vedenje. Pa ne gre tako. Če kaj od tega ni tako, kot si odrasli zamišljamo, je temu otroku potrebno zagotoviti dodatno obravnavo, pozornost ali zaščito, ker je 'težaven' otrok. Tako daleč smo prišli, da se mladostniki med seboj sprašujejo, kdo ima kaj. Otroci in mladostniki morajo imeti razvojnemu obdobju primerno igro, sprostitev, obveznosti, odgovornosti in predvsem zdrave meje," poudarja.  

Otroke pa seveda zelo močno zaznamujejo tudi nezdrave družinske dinamike, kot so alkoholizem v družini, nenehni konflikti, čustvena nedostopnost staršev, pretirana zaposlenost staršev, ločitve in neodgovornost staršev, da otroke izvzamejo iz medosebnega partnerskega obračunavanja in sporov, je naštela Čevnikova. "Zelo pomembno je, da imajo mladostniki vsaj eno zanesljivo in sočutno osebo, ki jim nudi podporo, razumevanje in brezpogojno sprejemanje; naj bo to starš, učitelj, svetovalec ali nekdo tretji, ki je otroku blizu," pravi.  

Vendar pa Šupukova, ki v okviru doktorata na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani zadnja leta raziskuje obravnavo in oblike pomoči mladim z izkušnjo kaznivih dejanj, ugotavlja, da lahko "zabredejo" tudi mladi iz urejenih in funkcionalnih družin. "Ravno angleška serija Adolescenca, ki zadnje čase buri duhove, to prikazuje. Serija je marsikaterega starša vzpodbudila, da je premislil o vzgoji in hitro potrkal na vrata svojega otroka ali najstnika in ga vprašal: kako si se danes imel v šoli? Kajti splošno prepričanje je, ko se to zgodi tam nekje daleč, družini z migrantskim ozadjem ali kako drugo specifičnostjo, da je to pač tam drugje, ni del nas. Na širši ravni so se ti procesi 'družbene higiene' pogosto potrjevali s stališči in ukrepi zoper drugačnost in obrobje, npr: v preteklosti zloglasne Fužine, revni posamezniki, Romi, verujoči, danes ateisti, vselej pa delikventi. Kaj pa, ko kriminalno dejanje stori bel otrok, ki izhaja iz družine srednjega sloja, ki v družbi funkcionira popolnoma običajno? Potrebno se bo zazreti vase in ne vselej v druge in ugotoviti razloge. In potem tudi na tem področju kaj postoriti," pravi in poudarja, da strokovni delavci, ki delajo na področju vzgoje, socialnega varstva in pravosodja, že leta opozarjajo na prepočasne premike, investicije in spremembe na teh področjih.