Je uspešen odnos z narcisom mogoč?

Nazadnje se je pri nas začelo o narcistični osebnostni motnji znova govoriti, ko smo spremljali sojenje v primeru "odrezana roka", saj so psihiatrični izvedenci pri obema akterjema odkrili med drugim tudi elemente narcistične osebnostne motnje. Vendar to ni tipično narcistično vedenje, pač pa meji že na asocialno vedenje (sociopatsko ali psihopatsko).

Katarina K. Valentini je psihoterapevtka, ki je razpeta med Londonom in Ljubljano, njene stranke pa so praktično z vsega sveta. Najpogosteje se k njej po pomoč in nasvete zatečejo ženske in moški, ki se znajdejo v odnosu z narcisi. Takšen odnos, ki je ponavadi zelo turbulenten, posameznika lahko psihično povsem uniči. Spletne knjigarne so polne knjig in priročnikov o tem, kako se rešiti iz takšnega odnosa oziroma kako narcisa prepoznati in se mu izogniti. Sredi naslovov, kot so "Kako ubiti narcisa", "Prekiniti z narcisom", "Razorožiti narcisa" ali pa "Postanite narcisova nočna mora", naslov prvenca slovenske avtorice Valentinijeve izstopa: "Moj narcisek in jaz: Kako najti srečo".

Zadnje čase se znova veliko govori o narcistični osebnostni motnji in narcizmu nasploh. Zato bi morda za začetek razložili, kaj to sploh je. Kaj je narcistična osebnostna motnja?

Narcistično osebnostno motnjo imajo vsi tisti, ki izpolnijo pet od devetih kriterijev po DSM (*glej grafiko). Za tiste, ki imajo narcistično osebnostno motnjo, je značilen občutek grandioznosti, vsemogočnosti, oni so res najbolj pomembni na tem svetu, najboljši, najpametnejši. Imajo zelo močan občutek upravičenosti do vsega. Če si nekaj zamislijo, morajo to takoj imeti, pa čeprav nič ne vložijo v to, da bi kaj takšnega dosegli. Zelo veliko dajo na zunanji videz, materialne dobrine jim pomenijo ogromno, radi se tudi družijo z VIP-ovci, s pomembnimi osebami, z osebami na položaju, z osebami, ki imajo moč. Pravijo tudi, da niso empatični, s čimer se v celoti ne bi ravno strinjala, ker se mi zdi, da narcisi empatijo imajo, ampak je ta bolj intelektualna oziroma jo bolj uporabljajo za svoje interese – v smislu, da svojo empatičnost izkoriščajo za to, da lažje prepričajo in zmanipulirajo druge. Empatičnosti ne izražajo na običajen način tako kot ostali empatični ljudje, ampak jo vseeno imajo.

Zanje je značilno, da so res "najboljši v vsem". Kamor koli pridejo, morajo biti v središču pozornosti, obvezno se jim morajo vsi klanjati, jih neprestano hvaliti, mnenje drugih jim zelo veliko pomeni. Izkoriščajo ljudi – to je negativna plat, so odlični manipulatorji. Po drugi strani pa znajo biti tudi zelo šarmantni, družabni. Nedvomno so razgledani, inteligentni, duhoviti. Znajo zlesti pod kožo, znajo prepričati, znajo osvojiti. Na začetku odnosa vas ponavadi zasipajo z darili, peljejo na draga potovanja, na drage večerje, se vam res posvečajo, so predani. Problem nastane, ko si želite čustvene intime. Tam jih pa ponavadi zmanjka in se umaknejo. To bi bil kratek opis osebe z narcistično osebnostno motnjo.

Narcisi pa niso samo tisti, ki imajo narcistično osebnostno motnjo. Spekter narcizma je zelo širok, lahko imamo narcistični stil, narcističen vzorec, vsi imamo kdaj pa kdaj kakšen narcističen moment, ko se obnašamo kot največje dive na tem svetu, pa s tem še ni nujno kaj narobe. Tudi z narcisi kot takimi ni nič narobe, problem nastane, ko začnejo izkoriščati ljudi. Imajo ogromno škodljivih, slabih lastnosti, imajo pa tudi ogromno pozitivnih, dobrih lastnosti, ki pa jih žal premalokrat uporabljajo za skupno dobro.

Najbrž ravno zaradi slabih lastnosti narcisov številne knjige govorijo o tem, kako se rešiti narcisov. Vaš pogled pa je drugačen. Vaša knjiga je nekakšen priročnik za ljudi, ki se znajdejo v intimnem odnosu z narcisi. Ljudem dajete upanje, da je možno imeti uspešen in ljubeč odnos z narcisom.

Zveza z narcisom je mogoča, ne z vsemi narcisi, ne z vsakim narcisom, niti ni vsak partner primeren za narcisa, so pa uspešne zveze z narcisi povsem mogoče. Pomembno je, da je partner narcisa sam dovolj izdelana oseba in da ima predvsem razčiščene pretekle vzorce in stare rane. Se pa z narcisi zelo radi zapletejo tisti posamezniki, ki imajo podobne izkušnje kot narcisi, in potem se "zataknejo" na starih ranah, se drezajo in provocirajo. Če se naučite narcise sprejemati takšne, kot so, če z njim ne tekmujete in mu znate postaviti meje, potem odnos deluje. Predvsem ne smete od narcisov preveč pričakovati. Ne smete kopati po njih, po njihovih starih ranah, ne smete jih analizirati, ne smete tekmovati z njimi, ker se počutijo ogrožene. Obstajajo načini in strategije, kako biti v uspešni zvezi z narcisom, je pa to mogoče v majhnem procentu odnosov.

Zakaj ste sploh napisali to knjigo?

Da napišem to knjigo, sem se odločila zato, ker sem ugotovila, da imam že vse življenje opravka z narcisi. Nato so začele k meni na terapijo hoditi partnerke narcisov, ki so imele hude težave z njimi. Tudi sama imam svojo izkušnjo, več njih, in imam tudi uspešno izkušnjo. Zdelo se mi je krivično do narcisov, da jih samo blatimo – čeprav znajo biti hudo grozni in nemogoči, znajo biti tudi zelo luštni. Narcisi niso samo negativni, ampak znajo biti tudi pozitivni. Poleg tega sem želela izpostaviti najpogostejše kombinacije parov: narcis–borderline (oseba z mejno osebnostno motnjo), narcis–narcis ter narcis–empatična oseba. To so tisti pari, pri katerih največkrat prihaja do težav. Zdelo se mi je dobro, da se o tej temi malo več piše tudi v slovenščini, kjer je zelo malo strokovne literature na to temo.

Kakšen pa je ocenjen odstotek ljudi z narcistično motnjo?

Nekatere ankete in študije so pokazale, da naj bi bilo v povprečju takšnih okoli šest odstotkov moških in štiri odstotke žensk. Vendar nisem prepričana, ali gre le za tiste, ki so se zdravili oziroma so jim diagnosticirali to motnjo.

Glede na to, da so narcisi ponavadi zelo uspešni in karizmatični – kje jih torej lahko vidimo? Kdo so najbolj znani narcisi?

Narcisov oziroma oseb z narcističnimi potezami je cel kup. Če pogledamo na področje politike, jih je tam ogromno. Na področju estrade jih je ogromno. Celoten umetniški sektor … Vendar to ne pomeni, da so vsi narcisi grozni in slabi. Ampak to so področja, kjer se mora posameznik bolj izpostavljati, in to so ljudje, ki so bolj ekstrovertirani … V kakšne skrajnosti, če sploh, bodo šli, pa je čisto odvisno od posameznika in od okolja, v katerem ta posameznik biva.

Pa morda po številu izstopa kakšen del sveta, kakšna država?

Ko gre za narcistično osebnostno motnjo, se ta pojavlja zagotovo bolj v zahodnem svetu, zato ker smo zelo individualistični, zelo se ženemo za uspehom, predvsem materialnim uspehom, ne poznamo meja, ko gre za doseganje ciljev. Za narcise je recimo značilno tudi to, da gredo preko trupel – oni bodo dosegli tisto, kar so si zastavili, ne glede na to, kakšne posledice to prinaša vsem okoli njih. Mislim, da je to res bolj prisotno na zahodu, zato ker smo tudi kot družba usmerjeni v uspešnost posameznika. Nasploh pri nas šteje samo, če si lep, uspešen in bogat, premalo se poudarjajo druge vrednote, predvsem solidarnost. Bolj je pomembno, da si kot posameznik uspešen, kot da počneš nekaj za skupno dobro.

Kaj pa so vzroki – zakaj se razvije ta motnja? Se kot narcisi rodimo ali to postanemo pozneje?

Narcisi se ne rodijo. Če pogledamo vse te narcistične lastnosti, predvsem škodljive, gre za prevzeto vedenje, gre za naučeno vedenje. Narcisi nastanejo običajno tam okoli tretjega leta starosti, razvojno gledano v omnipotentni fazi, ko starši otroku izpolnjujejo vse želje, nikoli pa ne postavijo meja. In potem ti triletni otroci res mislijo, da so vsemogoči, ker tisto, kar si zamislijo, starši dostavijo in oni mislijo, da so to sami dosegli. To se lahko potem razvija naprej, in če otroku ne postaviš meja, bo šel razvoj v nepravo smer, lahko tudi v smer narcizma.

Pri narcističnih otrocih oziroma kasneje posameznikih je značilno to, da so bili vedno v otroštvu podaljšek svojih staršev. Lahko, da so bili starši že prej uspešni, pa so zahtevali to tudi od svojega otroka, pa ne samo, da so bili uspešni, ampak da so bili najboljši, popolni v čisto vsem, kar počnejo. In če mali narcisek ni bil uspešen, je to metalo slabo luč na starše. Narcisi so zelo velikokrat rojeni v premožnejših družinah, v starih zdravniških, pravniških, pomembnih meščanskih družinah, kjer je bilo bolj pomembno, kaj si navzven, kot to, kaj se dogaja znotraj odnosov in kakšen si kot človek. Pri narcisih je problem tudi to, da so podaljšek svojih staršev v smislu, da starši preko svojih otrok potem uresničujejo svoje neizpolnjene želje ali pa zdravijo svoje frustracije in ne upoštevajo želja otroka. Mali narcisek nikoli nima možnosti, da bi izrazil svoje želje, svoje potrebe, ker so te potrebe, želje in čustva zanemarjeni, ker je otrok projekt, starši na njega gledajo kot na projekt, in je pomembno, kako si je recimo mama zamislila, kakšen bi moral biti njen otrok. Zato so tudi pozneje narcisi zelo odvisni od mnenja zunanjega sveta. Oni preko mnenja, povratnih informacij od ljudi, ki jih obkrožajo, pravzaprav gradijo svoj občutek sebe. Saj narcisi v resnici ne vedo, kakšni so, ker nikoli niso imeli možnosti dejansko razviti svojega pravega jaza.

Se lahko motnja razvije tudi zaradi kakšne travme? Kdaj pravzaprav govorimo, da gre dejansko za motnjo?

Motnja se razvija postopoma. Težko je govoriti, da ima triletni ali šestletni otrok narcistično osebnostno motnjo. Je ne more niti imeti, saj še nima razvite osebnosti. Lahko se že pojavijo nastavki, ker ga starši vzgajajo v tej smeri, da mora biti otrok najboljši, najbolj popoln, tekmovalen, da je samo on pomemben, drugi so nepomembni. In če otroka vzgajaš v tej smeri in ga sprejemaš in ljubiš samo, ko je popoln, če je popoln, sicer pa ne, sicer pa ga kaznuješ, ignoriraš in tako naprej, se bo otrok seveda trudil še naprej v isti smeri in bo počel vse, samo da bo vedno prvi. Verjetno pa o motnji lahko govorimo šele kasneje, v poznih najstniških letih, prej bi težko govorili o tem, ker se osebnost še razvija.

Kako pa ljudje sprejemajo narcise oziroma ljudi, ki kažejo lastnosti narcisoidnosti?

To je povsem odvisno od tega, ali so z narcisi v intimnem odnosu ali ne. Obstaja tudi pojem "zdravi narcizem", kjer se v ospredje postavlja vse pozitivne lastnosti narcisov – ker so šarmantni, karizmatični, pametni, dobri voditelji, organizirani, sposobni … Če znajo vse to uporabljati v prid skupnosti ali širše skupine ljudi, je odlično. Če ljudje niso z njimi v nekem intimnem odnosu, v katerem trpijo, potem jih imajo nedvomno radi. Vsi bi si želeli biti takšni kot oni, ker so navzven res popolni, uspešni, imajo vse, njihovo življenje je popolno. Kdo si tega ne bi želel?

Kaj pa navznoter?

Navznoter pa so narcisi zelo prazni. Pogosto so depresivni, tega sicer ne kažejo navzven, imajo tudi gromozanski strah pred zapustitvijo. Ne pokažejo svoje ranljivosti ravno zato, ker se bojijo, da če bodo pokazali svojo ranljivost, če bodo pokazali svojo šibko točko, bodo ljudje ugotovili, da so oni v resnici slabi. Ker ko so bili majhni, če so bili ranljivi, če so jokali, če so bili žalostni, če niso bili popolni, jih starši niso marali in so jim dali to tudi konkretno vedeti. Zato se narcisi zelo neradi čustveno odpirajo, ker se bojijo, da če bi ljudje spregledali to njihovo narcistično masko, ki jo ves čas nosijo v javnosti, če bi spoznali tisti narcisov pravi, pravi jaz, da jih ne bi več imeli radi.  

So vsi narcisi isti?

V kontekstu motnje so hujše in blažje oblike. Narcis ni samo ena vrsta ljudi. V knjigi sem jih razdelila v štiri kategorije, vsak avtor jih deli malo po svoje. Imamo recimo maligne narcise, ki so že zelo blizu osebam z antisocialno osebnostno motnjo – po domače sociopatom. Sociopati imajo ravno tako nekatere narcistične lastnosti, ampak niso narcisi. Potem so tukaj tudi toksični narcisi, ki so škodljivi, pa se vseeno da nekako z njimi sobivati. Potem imamo družabne narcise, ki so včasih malo naporni, ampak niso škodljivi, in imamo tudi prikrite narcise. Torej, obstaja cel spekter.

Je možno to motnjo ali pa te lastnosti odpraviti?

Možno jih je regulirati, verjetno se lahko tudi kakšno odpravi, da bi pa popolnoma vse odpravili, pa najbrž ne, ker je predvsem odvisno od posameznika, koliko je pripravljen delati na sebi. Narcisi o sebi tako ali tako mislijo, da so popolni, da z njimi ni nič narobe in ne mislijo, da bi morali kar koli spreminjali. Spreminjati se začnejo, ko doživijo kakšen poraz v življenju – pa naj bo to izguba partnerstva, izguba službe, ugleda, bolezen – vse, kar jim ruši ugled, moč, je lahko razlog, zakaj pridejo na terapijo. Običajno ne ostanejo dolgo, vztrajajo tako dolgo, da se jim spet malo sestavi in popravi ego. Ampak načeloma se da stvari spremeniti pri vsakem posamezniku, razen če so to res takšni ekstremi, da ni absolutno nobene volje za spremembe.

Veliko delate z narcisi? Komu največkrat pomagate s psihoterapijo?

Delam predvsem s tako imenovanimi žrtvami narcisov. Večinoma z ženskami, ki so bile v odnosu z narcisom in ki so jih narcisi sesuli. Narcisi te lahko psihično povsem uničijo, lahko tudi fizično, predvsem v smislu, da te izčrpajo, verjetno se ponekod pojavlja tudi fizično nasilje, ampak načeloma niso znani po tem. Problem pri teh odnosih je tudi v tem, da jih je zelo težko zapustiti. Narcisi vas vedno prepričajo, da pridete nazaj in jim daste še eno priložnost, in vas tudi ne izpustijo kar tako. Tudi, če z njimi prekinete odnos, se lahko pojavijo čez tri leta ali čez pet let. Ker narcisi radi delujejo na poznanem terenu, s poznanimi ljudmi, za katere vedo, kako jih lahko zmanipulirajo in pritegnejo spet nazaj v odnos, ker jim dajo še eno priložnost. Pri narcisih je ključen problem, kako iz takšnega odnosa ven. Šele po tem se lahko sploh pogovarjamo o tem, ali bi šli nazaj in kako narediti tak odnos delujoč.

Pravite, da je za delujoč odnos z narcisom bolj učinkovito to, da se partner spremeni …

Najprej se mora partner spremeniti v tej meri, da počisti s svojimi nezdravimi vzorci, s svojimi starimi travmami, bolečimi ranami in tako naprej. Ko so te stvari predelane, se ne odzivate več na provokacije narcisov, ker narcisi zelo dobro zavohajo in začutijo, kam morajo dregniti, takrat ko so v slabi koži, zato da dobijo kakršen koli odziv. In potem se zapletemo v to drezanje v stare rane, ki ne pomaga nobenemu. Če pa spremenimo svoje vedenje, če v narcise ne drezamo, če se ne odzivamo na provokacije na preveč buren način, če poskusimo stvari umiriti, potem se tudi oni postopoma spremenijo, ker se morajo – je nemogoče, da se ne. Koliko pa je potem pripravljenosti na strani narcisov, da bi še kaj konkretno in aktivno delali na tem, je pa odvisno od vsakega posameznika.

Na kakšen način pristopiti k nekomu, če sumimo, da je denimo kdo od naših ljubljenih, staršev, otrok narcis? Jim odkrito povemo o naših skrbeh?

Definitivno ne s konfrontacijo v smislu: "Ti si narcis, pojdi se zdravit." To ne gre. Če sumimo, da imamo opravka z narcisi, je mogoče najprej dobro preveriti, katere so tiste točke, na katere pri nas lahko pritisnejo, da se odzovemo tako, kot se odzovemo. S katerimi besedami in ravnanji v nas vzbujajo stare odzive. Potem ko se mi spremenimo, se potencialno spremenijo tudi narcisi. Mogoče se bo grdo slišalo, ampak tudi narcise morate znati malo zmanipulirati na prijazen način. Ne zmanipulirati z namenom, da bodo počeli, to kar hočete, ampak z namenom, da se nevtralizirajo stvari v odnosu. Da ni stalne bitke, da ni prepirov, da ni tekmovanja, ker potem se začne tudi metati polena pod noge in sabotaže, kar pa ne vodi nikamor.