Kaj se zgodi z našo digitalno identiteto, ko umremo?

Bi radi po smrti še vedno ostali v stiku s svojo družino in prijatelji, jih potolažili in jim dajali občutek, da ste še vedno tukaj? Verjeli ali ne, živimo v času, ko je to mogoče. Za to namreč obstajajo posebne aplikacije, kot so Replika, Eternime, GoneNotGone in DeadSocial. Umetna inteligenca se lahko nauči našega načina komuniciranja ter se "pogovarja" z našimi prijatelji in sledilci tudi, ko nas več ni med živimi. 16-letna Američanka Esther Earl je pognala srh v kosti svoji družini, prijateljem in sledilcem, ko je 18. februarja 2011, pol leta po svoji smrti, tvitnila. "Trenutno je petek, 14. januar leta 2010. Želela sem reči samo: Resnično upam, da sem živa, ko bo tole objavljeno," je zapisala v objavi, ki jo je očitno s pomočjo aplikacije nastavila za samodejno objavo v prihodnosti. Esther je namreč 25. avgusta 2010 umrla zaradi raka na ščitnici. Sporočilo, ki ga je več kot očitno napisala sama sebi v upanju, da bo doživela njegovo objavo, pa je dodatno prizadelo žalujočo družino.

Internet, družbeni mediji in nove tehnologije na nek način omogočajo nesmrtnost, ugotavljajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem. Kar počnemo na spletu, ostane tako rekoč za vedno. Naše digitalno bistvo lahko živi še dolgo po tem ko prenehamo dihati.

Skrajni čas je, da se začnemo spraševati, kaj bi radi, da se zgodi z našo digitalno identiteto po smrti, in kakšne digitalne sledi puščamo za seboj, pravi doktorica prava Edina Harbinja, sicer profesorica na Univerzi Aston v Birminghamu v Veliki Britaniji. S pionirko na področju posmrtne zasebnosti smo se pogovarjali o tej vse bolj pomembni temi.

Bi lahko na kratko opisali, kaj izraz "digitalna zapuščina" sploh pomeni, kaj predstavlja?

Čisto na kratko: gre za vse vrste različnih sledi naše digitalne identitete, odtis, ki ga pustimo za seboj na spletu, vključno z (vendar ne omejeno s tem) našimi profili na družbenih omrežjih, elektronsko pošto, profili v videoigrah in našimi igralskimi ‘zaslužki’, našimi sredstvi v kriptovalutah, osebnim poslovanjem na spletu, različnimi vrstami komunikacije in našimi meta-podatki (‘podatki o podatkih’). Vse to sestavlja kompleksno pojmovanje digitalne zapuščine, kar postane še bolj kompleksno, če pomislimo na pravno naravo te zapuščine.

Ali obstajajo kakšne raziskave, ki se ukvarjajo z našim digitalnim odtisom? Kako velik je naš digitalni odtis?

To je zelo težko izmeriti, če sploh, glede na vse, kar sem malo prej naštela. Vendar je denimo raziskava, ki jo je leta 2013 opravil PwC, pokazala, da uporabniki v Združenem kraljestvu ocenjujejo svojo digitalno lastnino skupno na okoli 25 milijard funtov (29 milijard evrov). To je le majhen pokazatelj, čeprav je raziskava že kar stara in je podatkov zdaj še veliko več.

Zanimiva je druga raziskava, ki sta jo leta 2018 izvedla Carl J.Öhman in David Watson z Inštituta za internet v Oxfordu (Oxford Internet Institute), v kateri sta ugotovila, da bo pred letom 2100 najmanj 1,4 milijarde uporabnikov Facebooka mrtvih. Če bo družbeno omrežje raslo s trenutno hitrostjo, potem bo ta številka presegla 4,9 milijarde uporabnikov in na Facebooku bodo "vladali" pokojniki.

V smislu študij, kako se spopasti z našim digitalnim odtisom, v zadnjem času narašča število štipendij za raziskave na tem področju, vključno z mojim delom. Večina raziskovalcev na tem področju se med seboj dobro poznamo in delamo v okviru mreže za raziskave smrti na spletu. Ta mreža povezuje raziskovalce humanističnih, družbenih ved, raziskovalce interakcij človek-računalnik, računalniških ved, prava in podobno, ki delajo na področju digitalne zapuščine, digitalne smrti, žalovanja, žalosti in digitalne nesmrtnosti. V naših raziskovalnih projektih smo podali številne predloge in nekatere od njih so upoštevali pri Facebooku, Googlu, pa tudi nekatere države po svetu, med drugim ZDA, Kanada, Francija, Avstralija …

Nedavno sem se o družbenih medijih pogovarjala s profesorjem Jeetednrom Sehdevom, ki trdi, da družbeni mediji niso nekaj, kar počnemo, pač pa nekaj, kar živimo, da so del nas. Ali to pomeni, da smo na nek način postali nesmrtni, ker naši profili na družbenih medijih ne "izginejo" skupaj z nami?

Tako je. Humanistične in družboslovne raziskave trdijo, da se je pojavila določena oblika nesmrtnosti. To je tako imenovana nesmrtnost "po pooblastilu" ali digitalna nesmrtnost in njene manifestacije lahko najdemo na družbenih medijih, pa tudi v novih storitvah, ki obljubljajo nesmrtnost z uporabo algoritmov, ki ustvarjajo robote, ki se spominjajo in posnemajo preminulega posameznika, s tem da se učijo iz njihovih podatkov, ki so jih delili na družbenih medijih in drugje. Na primer, storitev Eternime. To zelo spominja na Asha, robota iz epizode Takoj bom nazaj (Be Right Back) futuristične serije Black Mirror, kar kaže, kako ta izvrstna serija ni tako daleč od dejanske prihodnosti.

Eno od glavnih področij vašega raziskovanja je prav to, kaj se zgodi z našimi digitalnimi identitetami, ko umremo. Kdo si jih lasti? Komu pripadajo? Kdo nadzoruje našo digitalno zapuščino, ko umremo?

Da, to je še vedno glavno področje mojega raziskovanja, čeprav sem svoje delo razširila še na regulacijo interneta in novih tehnologij, svobode govora in digitalnih pravic.

Odgovor na vaša vprašanja sploh ni preprost in se z njim ukvarjam v številnih člankih ter poglavju knjige, ki sem jih že objavila, pa tudi v knjigi, na kateri trenutno delam – Digitalna smrt, digitalna sredstva in posmrtna zasebnost: Pravni priročnik. Na kratko, vse je odvisno od tega, kje živite in če je vaša država že sprejela zakonodajo na tem področju. Denimo, ZDA, Kanada in Francija so to že storile, Združeno kraljestvo pa še ne. V teh državah imajo uporabniki možnost, da se odločijo, kaj se bo zgodilo z njihovo digitalno zapuščino po smrti in to lahko uredijo s pomočjo tehnoloških rešitev, kot so Googlov upravljavec neaktivnega računa (Google Inactive Account Manager) ali Facebookov skrbnik zapuščine. Verjetno večina uporabnikov še nikoli ni slišala za te storitve.

Druga možnost je, da posamezniki v oporoki zapišejo, kaj naj se zgodi z njihovo digitalno identiteto. Če ne storijo ničesar od tega, potem njihovi osebni predstavniki ali dediči lahko dobijo dostop do njihove digitalne zapuščine. Ta dostop je v ZDA omejen na katalog podatkov, v Kanadi pa je dostop širši, denimo, tam lahko dediči dostopajo tudi do digitalnih sredstev in komunikacij. Britanska zakonodaja je nejasna in še ni sprejela zakonodaje, ki bi urejala to področje in trenutno je zelo veliko zmede okrog tega, kdo lahko dostopa in obvladuje digitalno zapuščino.

Ali ste morda naleteli na kakšen primer, kjer je moral nekdo po pravni poti zahtevati dostop do digitalne zapuščine pokojnega svojca?

Da, bilo je že veliko sodnih primerov po svetu v zadnjih nekaj letih. Eden zadnjih je bil primer v Nemčiji, kjer Facebook staršem umrlega dekleta ni odobril dostopa do njenega Facebookovega profila, pri tem pa so se sklicevali na zaupnost, ki pripada dekletu. Prizivno sodišče v Berlinu je podprlo Facebookovo stališče, vendar pa je Zvezno sodišče zavrnilo to odločitev, sklicujoč se na nemško civilno pravo (BGB) in njihovo načelo o univerzalnem nasledstvu (t. j. da lahko nasledniki preminulega zanj zahtevajo vse pravice in dolžnosti). Sodišče je tako zavrnilo Facebookov argument, da gre za pogodbo, ki je izredno osebne narave in da se zato pravice ne prenašajo na njihove naslednike.

V nedavnem primeru v Angliji so gospe Rachel Thompson odobrili dostop do fotografij njenega preminulega nekdanjega partnerja, ki jih je imel shranjene na Applovem računu. Trdila je, da fotografije želi zaradi njune hčerke, ki si želi ohraniti spomine na svojega pokojnega očeta.

Kot smo že omenili, obstajajo različne aplikacije, ki lahko namesto nas po naši smrti objavljajo na družbenih medijih, Facebookove profile pokojnikov spremeni v spominsko stran ... Kako se umiranje in žalovanje spreminja z družbenimi mediji?

To sicer ni moje področje raziskovanja, saj sem v prvi vrsti strokovnjakinja na področju prava, vendar moji kolegi iz humanistike in družbenih ved to zelo podrobno proučujejo in so prišli do nekaterih zelo zanimivih zaključkov. Denimo, ugotovili so, da sta žalost in žalovanje na spletu in družbenih medijih daleč od linearnosti, kot so sprva mislili, in da posamezniki gredo skozi zelo različne faze žalovanja, ki jih ne moremo ustrezno razložiti s tradicionalnim modelom Kübler-Ross, ki govori o petih stopnjah žalovanja.

Večina raziskovalcev trdi, da obstaja več odtenkov žalovanja, posamezniki ustvarijo in negujejo drugačne vezi in odnose na spletu v primerjavi s tistimi v resničnem življenju, to pa se odraža v praksah in načinih žalovanja. Denimo, prijatelji morda želijo ohraniti določen profil pokojnika in ga uporabljati kot prostor, kjer se ohranja spomin nanj in kjer ga lahko častijo, medtem ko morda družine želijo izbrisati profil ali pa dostopati do podatkov in nato profil deaktivirati. Prav tako pa ugotavljajo, da nekateri posamezniki radi komunicirajo s pokojnikovim profilom, ko gredo skozi proces žalovanja, medtem ko drugi ne želijo, da se jih spomni na prisotnost pokojnikovega digitalnega odtisa. Zato raziskovalci pravijo, da je pri žalosti in žalovanju na spletu potreben tako imenovani "zrnat pristop", kar pomeni, da bi morala tehnologija omogočiti različne možnosti za posameznike glede profilov pokojnih oseb (denimo, da jih lahko skrijejo, da vidijo le določene vsebine ali pa da lahko vidijo profil, takšen kot je bil, in pišejo sporočila v spomin).

Koliko "mrtvih ljudi" pa je trenutno na družbenih medijih, denimo na Facebooku?

To je zelo težko oceniti, vendar raziskave so pokazale, da je denimo okoli 30 milijonov Facebookovih uporabnikov umrlo v prvih osmih letih njegovega obstoja. Že prej pa sem omenila nekatere ocene glede števila umrlih uporabnikov v prihodnosti.

Pa je Facebookova rešitev glede pokojnih, da ustvari spominsko stran, po vašem mnenju dobra ali ne?

To je le ena od možnosti, ki jih Facebook ponuja za profile pokojnikov. Na splošno je to dobra ideja, saj ponuja prostor, ki lahko pomaga nekaterim uporabnikom med procesom žalovanja. Toda, to ni edina možnost, ki jo ponujajo.

Od leta 2015 Facebook svojim uporabnikom omogoča tudi, da določijo prijatelja ali člana družine, ki bo njihov "skrbnik zapuščine na Facebooku" (Facebook Legacy Contact), ki bo upravljal z njihovim profilom po njihovi smrti. Skrbnik zapuščine ima sicer zelo omejene možnosti: lahko zapiše sporočilo, ki se prikaže na vrhu spominske strani; lahko odgovori na nove zahtevke za prijateljstvo ter spreminja profilno sliko in sliko ozadja pri pokojnem uporabniku. Uporabnik lahko svojemu skrbniku zapuščine dovoli, da iz arhiva naloži fotografije, objave in informacije na profilu, ki jih je delil na Facebooku. Skrbnik zapuščine pa se ne more vpisati na profil ali videti zasebna sporočila pokojnika. Vse druge nastavitve ostanejo takšne kot pred transformacijo profila v spominsko stran. Nenazadnje pa obstaja tudi možnost, da se uporabnik odloči, da za vedno izbriše svoj profil po smrti.

Aprila 2019 je Facebook vpeljal sekcijo "poklon" (angleško: tribute) z namenom, da dodatno razvija možnosti memoralizacije in skrbnikom zapuščine dodeli nekatere nove pristojnosti. Spominska stran pokojnikovega profila obstaja sočasno z njihovo časovnico in časovnica je videti tako, kot jo je pokojnik nastavil pred smrtjo. Skrbnik zapuščine lahko spremeni vidljivost poklona in ureja naslednje: spreminja, kdo lahko zapiše poklon; izbriše poklone; spreminja, kdo lahko vidi objave, v katerih je pokojnik označen; odstrani oznake pokojnika v objavah drugih uporabnikov in če je pokojnik nastavil, da objave, v katerih ga drugi uporabniki označijo, pred objavo na svoji časovnici pregleda, lahko za objave na sekciji "poklon" skrbnik zapuščine to funkcijo izklopi.

Facebook je prav tako spremenil svojo politiko, tako da zdaj lahko starši, ki so izgubili mladoletne otroke, zahtevajo, da postanejo njihovi skrbniki zapuščine. Tukaj gre najverjetneje za njihov odgovor na nedavne sodne in medijske primere, kot je bil berlinski sodni primer ali primer tragične smrti Molly Russell. Nenazadnje pa je Facebook pri spremembah glede politike o pokojnih uporabnikih skušal razjasniti uporabo umetne inteligence za profile pokojnih uporabnikov, ki še niso spremenjeni v spominske strani. Facebook trdi, da s pomočjo umetne inteligence skušajo preprečiti, da bi se ti profili pojavljali v situacijah, ki bi lahko povzročile nemir, denimo da uporabnikom predlaga, da preminulega povabi na dogodke, ali da prijateljem pošilja opomnike za pokojnikov rojstni dan. Natančne razsežnosti ali specifike uporabe umetne inteligence pri tem so še vedno nejasne in zelo dobrodošlo bi bilo, če bi Facebook to bolj pojasnil v pravilih uporabe in središču za pomoč uporabnikom.

Čeprav je to še v zgodnji fazi razvoja, pa lahko takšna orodja uporabnikom dajo možnost, da izrecno oblikujejo svojo lastno prihodnost tako, da denimo nakažejo, za katere podatke želijo, da se ohranijo ali izbrišejo, in komu naj pripadejo ti podatki. Še vedno je veliko vprašanj, ki jih bo treba razrešiti pri tovrstnih tehnoloških rešitvah. Ideja, da ima vsaka stran svoje orodje, je več kot očitno nerodna; veliko bolj enostavno za svojce bi bilo, če bi obstajala ena točka za vse. Konflikti glede tradicionalnih oporok in običajnih pogojev za uporabo storitev bi še vedno lahko povzročali težave. Najbolj očitna rešitev bi lahko bila, da bi takšna navodila bila vključena v tradicionalno oporoko, ki bi jo platforma morala spoštovati. Toda, s tem bi ovrgli možnost, da se takšna samodejna orodja vključijo na strani, poleg tega pa bi s tem ignorirali dejstvo, da številni uporabniki družbenih omrežij, še posebej mladi, ne pišejo tradicionalnih oporok. Facebook in Google bi lahko oba bolj očitno izpostavila obstoječe možnosti in jih vključila v njihove osnovne pogoje uporabe, in ne zgolj opisala na straneh za pomoč uporabnikom.

Kakšne so nevarnosti, da so ti profili nenadzorovani in aktivni tudi, potem ko njihov uporabnik umre?

Obstajajo različne nevarnosti, ki so povezane s tem. Najbolj očitna je povezana z vdori, goljufijo in potencialno krajo identitete. Poleg tega lahko ti profili dodatno vznemirjajo pokojnikove prijatelje in družino, s tem ko jih spominjajo na pokojnikovo nenehno prisotnost v obliki, kot bi bili živi.

Kakšne zakone lahko pričakujemo v prihodnje glede naše digitalne zapuščine po smrti?

Nekaj zakonskih rešitev sem že omenila. Poleg specifičnih zakonov, ki se nanašajo na digitalna sredstva, so se nekatere države Evropske unije odločile, da zagotovijo določeno mero zaščite pokojnikovih osebnih podatkov. GDPR ne regulira uporabo osebnih podatkov pokojnikov, vendar pa dovoljuje državam članicam, da zagotovijo takšno zaščito. Približno tretjina držav članic je to storila in vzpostavila določen nivo zaščite podatkov pokojnih oseb, denimo v Estoniji velja ta še 20 let po smrti, medtem ko v Bolgariji dostop do teh podatkov ni omejen.

V prihodnosti bo, upam da, več evropskih (in drugih) držav prepoznalo potrebo po razumljivi in dosledni zakonodaji na tem področju. Idealno bi bilo, da bi novi zakoni zagotovili zaščito pokojnikove zasebnosti vsaj za nekaj časa po njegovi smrti in specificirali, da so tehnološke rešitve za razpolaganje s posameznikovimi digitalnimi sredstvi prepoznane kot veljavna oblika razpolaganja s premoženjem. To bi bil zgolj minimum. Države bi prav tako morale razmisliti o uporabi strojnega učenja in umetne inteligence pri izdelavi in interpretaciji digitalnih oporok, vendar je to verjetno nekaj za daljno prihodnost, glede na hitrost, s katero zakonodaja ponavadi sledi tehnologiji.

Kaj bi svetovali tistim, ki ne želijo, da bi njihovi podatki in profili ostali aktivni na spletu po njihovi smrti? Katere korake morajo narediti, da zagotovijo, da bo po smrti s spleta izginila tudi njihova identiteta ali pa da do njihovih profilov in elektronske pošte ne bodo dostopali hekerji ali neželene osebe?

To je odvisno od tega, kje živijo. Na splošno pa, glede na to, da večina držav še ni sprejela zakonodaje, ki regulira razpolaganje in dostop do digitalnih sredstev, je njihova edina možnost tehnologija in s tem možnosti, ki jih ponujajo določene platforme. Na kratko, morali bi razmisliti o uporabi storitve Google Inactive Account Manager za njihov Gmail, Google fotografije, dokumente in druge Googlove storitve. Lahko se odločijo, da se njihovi podatki izbrišejo po njihovi smrti ali pa da določene podatke prenesejo na izbrane upravičence. Pri Facebooku lahko izberejo možnost, da se njihov profil po smrti izbriše, ali pa nastavijo skrbnika zapuščine, ki mu prepustijo nekaj pooblastil, kot sem že prej pojasnila. Na žalost večina drugih platform nima podobnih možnosti. Celo Instagram, ki je v lasti Facebooka, ne ponuja aktivnega izbora, pač pa le preoblikovanje v spominsko stran in deaktivacijo, ko dobijo obvestilo o smrti. Prav tako pa lahko posamezniki dorečejo, kaj bi radi, da se zgodi z določenim digitalnim sredstvom v njihovi oporoki, čeprav ni zagotovila, da bodo platforme in ponudniki storitev to spoštovali.

Kdaj pa bi morali začeti razmišljati o svoji digitalni zapuščini in kako se z njo spopasti?

V resnici čim prej. Zavedam se, da večina ljudi ne mara razmišljati o smrti in o digitalni ali fizični smrtnosti. Vendar, če jih skrbi, kakšne sledi puščajo na spletu, o sami količini teh ter o tem, kdo in kako bi lahko dostopal do njih, potem morajo čim prej razmisliti o njihovem razpolaganju in urejanju.