'Nobena medalja mi ni dala tistega, kar ti da otrok, ki te objame in nasmeje'

V čem danes vidite pomen dneva žena in dogodke, ki povezujejo ženske?

Pomen dneva žena vidim predvsem v tem, da si ženske same vzamemo čas – zgolj za sebe in zase. Brez slabe vesti. To je najbolj pomembno. Da si res vzameš čas, odmisliš vse in te ne skrbi za nič drugega. V teh trenutkih, v taki množici lahko začutimo le žensko energijo, ki je enormna, čudovita in zelo močna. To, da se v takih trenutkih lahko zavemo, kako posebne in mogočne smo. Da smo lahko le me, same, brez maske. In to je tista pristna ženska energija, ki nas polni in bogati. Prepričana sem, da s tega dogodka nobena ženska domov ne bo prišla s praznimi baterijami, kljub morebitni utrujenosti. Ta povezanost, ta energija, ta vzpodbuda, da smo danes pomembne samo me, ti da elana za vse naslednje ovire, ki te čakajo po dogodku. In zelo pomembno se mi zdi, da iz takih dogodkov črpaš te pozitivne vibracije in spomine tudi takrat, ko si na tleh. Že misel na dogodek, te lahko dvigne in polepša dan.

Ste nekdanja vrhunska športnica. Ste kdaj v svoji karieri na katerem izmed področij opazili diskriminacijo žensk?

Če sem povsem iskrena, se nisem veliko poglabljala v diskriminacijo. Vsekakor kje je in obstaja in sem jo kdaj tudi občutila, vendar nekega točnega dogodka nimam v mislih. No, na olimpijske igre smo prišle za moškimi. Bi pa rekla, da je diskriminacija žensk tema za okroglo mizo. Je, pa ni, zgodovinsko gledano, sodobno gledano …

S katerimi stereotipi se sicer srečujejo ženske športnice in kateri so morda boleči? Večkrat slišimo pripombe na žensko športno telo, ki ni povsem v skladu z današnjimi ideali.

Moj odgovor na to je: Kaj pa je danes ideal? Kdo pa je danes ideal? Je danes biti ideal lahko? Zakaj sploh biti ideal nekomu? Biti ideal sam sebi, je najboljši ideal. Vse kritike in vsi pogledi, te izoblikujejo. Hvala bogu, smo si različni. Kritizirajo vedno tisti, ki so s seboj popolnoma nezadovoljni.

Mediji so vas večkrat označili za super žensko. Katera vloga v vašem življenju je bila težja? Vloga mame ali športnice? Kako danes v tem svetu, ko se ženske soočajo s številnimi nasveti o tem, kako 'igrati' različne vloge, krmarite med njimi?

Ko sem bila športnica, sem zelo uživala. Ko sem bila športnica in mama in skupaj s hčerko potovala po tekmah, sem bila srečna, to je bilo čudovito obdobje. Sedaj ko sem le mama, pa uživam v svojem poslanstvu. Ja, to mi je najbolj zahtevna vloga življenja, a me tudi najbolj izpopolnjuje in bogati. Nobena medalja mi ni dala tistega, kar ti da otrok, ki te objame in nasmeje. To je tisto, za kar je vredno živeti. In otroci me učijo, kaj pomeni brezpogojno ljubiti. Najbolj sem hvaležna, da sem mama. Danes igrati različne vloge, ni lahko. Sama želim biti čim več mama in moj poklic je "mama" sedaj, ta trenutek, ko sta otroka majhna in me najbolj potrebujeta. Ni lahko stati v mojih škornjih. Sem mati samohranilka dveh otrok. Starejša hči je nadstandarna učenka, mlajši sin je otrok s posebnimi potrebami. A prav vsak od njiju je čudež, ki me vsak dan znova opozarja, da je življenje čudovito. Sama imam sanje in ambicije tudi za drugo kariero. A ta trenutek sem se zavestno odločila, da sta otroka na prvem mestu. Baterije si polnim s športom, a vedno bolj obožujem tudi mir in tišino. Moje je jutro, naši pa so večeri. Neznansko uživam, ko se čas ustavi pred spanjem. To je čas za nas tri. Krmarjenje ni vedno enostavno. Je tudi naporno. A bolj ko si v stiku sam s seboj, je vse lažje. Otrok čuti in začuti. Z otrokoma se veliko pogovarjam. Komunikacija in pristen stik mi veliko pomenita.

Kakšen je bil prehod iz življenja profesionalne športnice? Koliko časa ste potrebovali, da ste ujeli ’vsakdanji’ ritem.

Zase lahko rečem, da je bil prehod iz ene kariere v drugo sanjski. Kariero sem končala, ko sem bila drugič noseča. Takrat sem se odločila, da imam profesionalnega športa dovolj. Ko dobiš otroka, so prioritete jasne. Pri ženskah je ta prehod mogoče lažji kot pri moških, sploh če ženska dobi družino. Fokus je šel iz športa na družino in skrb zanjo. Potem zaplavaš v normalen svet. Časa ti vedno zmanjkuje, otroci ti narekujejo svoj ritem. Vedno pravim, da ko imaš otroka športnika doma, ne rabiš nič načrtovati ... samo vprašaš ga, kje ima treninge ali tekme in imaš vikend splaniran. Živimo zelo aktivno in dinamično življenje. Šport je naša stalnica.

Poudarjate, kako pomembni so, ne glede na spol, v življenju izobrazba in delovne navade. Kaj, kar bi izpostavili, ste se še naučili v in po vaši športni karieri?

Tako izobrazbo kot delovne navade sem pridobila v procesu športne kariere. Ni vedno lahko, a športnik mora zaključiti neko raven šolanja. Ni pomembno katero, vendar se mi zdi dokončana srednja šola osnova. Velik procent uspešnih športnikov ima tudi visoko stopnjo izobrazbe. Izjeme vedno potrjujejo pravilo, vendar v današnjem svetu, ko je možnost izobraževanja enormna, ni izgovorov. Seveda se vsak odloča po svoje, vendar izhajam zgolj s stališča, da je športna kariera lahko popolnoma nepredvidljiva, kratka. Ni večna, zato je veliko lažje, premostiti konec kariere v drugo kariero z neko izobrazbo. V velikem hendikepu smo že, ker nimamo nekih bogatih izkušenj dela z različnih področij, vendar se da. Sama rada raziskujem, zanimajo me različna področja. Formalna izobrazba je zgolj papir, ki je skoraj da nujen, uživam pa v širini učenja in iskanju novih spoznaj. Obožujem različne tečaje, seminarje, da lahko bogatim sebe. Delovne navade dobivaš skozi vzgojo doma, ki je najbolj pomembna in seveda tudi preko procesa športne kariere. Kompetence, ki jih pridobivaš skozi življenje športnika, so izjemnega pomena, v dobi, ko končaš športno kariero. Zavedati se je treba, da v športu pridobimo marsikatero kompetenco spontano, medtem ko se morajo nekateri drugi zanjo potruditi precej bolj, na priimer nastopanje pred kamero, intervjuji, javno nastopanje, komunikacija z javnostjo ... Ne bom rekla, da so vse kompetence pridobljene v športu, koristne tudi kasneje v normalnem življenju, ...nekatere tudi niso,... a moraš znati kasneje to z zrelostjo in izkušnjami prebroditi. V športni karieri gre ves fokus v rezultat in realizacijo športnega cilja, tudi z glavo skozi zid. Dandanes pa mi je pomembno, da se dobro počutim, da sem ok, da se lahko družim s prijatelji, družino, grem v naravo in uživam.

Kako pomemben je šport v vašem življenju danes?

Veliko se gibamo, tudi način dela imam tako, da sem veliko v gibanju. Danes sama zase rečem, da se rekreiram. Sem pravi rekreativec. Stres nevtraliziram s športom. Šport izbiram med široko paleto različnih aktivnosti – tudi glede na letni čas in trenutni navdih. Športne ure ne nosim in nisem obremenjena s časom in hitrostjo, še manj pa s porabo kalorij. Moj namen je, da se takrat izklopim. Delam tisto, kar me dani trenutek veseli in navdihuje. Če mi ustreza, se samo peljem s kolesom, spet drugič pa sem lahko tudi malo "mazohista". Odvisno od razpoloženja. Naučila sem se, da se poslušam. Res pa je, da bi se včasih še več "športala", pa mi enostavno časovno ne znese. A je že prav tako, bo že prišel čas tudi zame. Neznansko pa uživam v gibanju, kjer smo vključeni vsi skupaj. Športanje z otroci je zame sanjsko.

Ste tudi ena izmed ambasadork dogodka Punce v jami. Zakaj ste se odločili, da podprete ravno dogodek Punce v jami?

Iz preprostega razloga - ker je drugačen, ker je odštekan, ker je športen in kjer si lahko dejansko ti. Dan žena, dan namenjen ženi, dan ko si dejansko moraš brez slabe vesti vzeti čas le zase, da ti je lepo ... Pritegnil me je dogodek, pritegnil me je tek, dogodek v jami pa je bila samo pika i. Ker si vedno želim nekaj drugače. Limiti me omejujejo. Želim si svobode ... in v tem dogodku, sem jo začutila. Tukaj ni make upa, tukaj ni "štiklov", tukaj ni pomembno nič drugega kot le to, da si ti ’kul’ in da uživaš. Bolj kot boš morda umazan, bolj boš morda užival. In ravno ta drugačnost me je navdušila. Res pa je tudi, da tu še nisem bila in spoznati en delček naše čudovite Slovenije še pod zemljo in hkrati še teči in uživati v gibanju, mi je bil zadetek na tomboli.