'Najboljše zdravilo proti virusu lažnih novic je dobra izobrazba'

Dr. Tomaž Grušovnik, filozof, ki je med drugim zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, je v času pandemije covida-19 na poljuden način v knjižici z naslovom Karantenozofija (filozofija o pandemiji iz karantene) zbral svoja razmišljanja. S pomočjo teorije je iskal odgovore na vprašanja, ki so se začela porajati v glavi slehernega človeka, ki se je prebudil v drugačen svet, kot ga je bil vajen. 

Prve vtise ob razglašeni epidemiji profesor v knjižici opisuje takole: "V trenutku se je zame tok sveta ukleščil: vse je bilo popolnoma normalno, a hkrati zelo nenavadno. Bilo je čisto običajno sredino popoldne, kljub temu pa je bilo vse tuje. Občutek sem imel, kot da sem v filmu: sam sem s spolzkimi prozornimi plastičnimi rokavicami nerodno lovil sir, pekovske izdelke in plačilno kartico, medtem ko je gospa skozi masko kot kak Darth Vader iz uspešnice Star Wars z nenamerno pritajenim glasom izgovarjala: 'Bo to vse? Pet evrov in šestnajst centov. Gotovina, kartica? Imate brezstično? Kar prislonite ... Tako, hvala lepa. Lep dan!' V prizor sem strmel z odprtimi usti."

Ali si nismo ljudje v prvih tednih ali mesecih epidemije resnično predstavljali, da živimo v nekakšnem filmu? Ali pa da nas muči le nenavadna nočna mora? Avtor si tudi sam postavlja podobna vprašanja in ob tem pojasnjuje, da se ljudje sčasoma navadimo še tako bizarnih stvari. "Tu in tam me še vedno presune, kam smo prišli. Recimo, ko sem stal na prehodu za vlak, sem videl vse potnike z maskami. Zdi se mi, da nas v določenih trenutkih to še vedno lahko šokira. Sčasoma se človek vsega navadi in to sprejme za del vsakdana," je povedal za 24ur.com in v nadaljevanju pojasnil, da nas niso presunile le novice glede zaščitnih ukrepov, ampak tudi smrti številnih ljudi. 

Na eni strani lažne novice, na drugi znanost

Branje in spremljanje medijev je za nekatere ravno v tem času postala nova vsakdanja navada, to pa je tudi primeren trenutek za omembo lažnih novic, ki jih lahko srečamo na vsakem koraku. "Do resnice ni nikoli preprosto priti. Enostavno najboljše zdravilo proti virusu lažnih novic je dobra izobrazba. Kot govori stari rek: ni kraljeve poti do resnice in znanja. Potreben je trud, razmislek in pazljivost ter sposobnost, da znaš priznati svojo zmoto in spremeniš svoje mnenje. To pa ni enostavno," je med pogovorom pojasnil Grušovnik.

Kaj pa so glavne značilnosti lažnih novic? "Da so všečne, enostavne, da jih nekdo na hitro potrdi. Nekaj, kar je nasprotno z ustaljenim mnenjem. V konkretnem primeru: najbolj enostavno je reči, da so virus naredili Kitajci. Njim bomo izstavili račun. Bolj racionalen razmislek je, da je šlo za neko mutacijo, da bo takšnih mutacij še več, da nismo pripravljeni na to. Tudi znanost potrebuje nekaj časa, da pride do ugotovitev, ker mora slediti metodologiji in ne more prevrteti časa naprej. Znanstveniki ne morejo reči, da bomo cepivo dobili novembra, to lahko rečejo politiki," razliko med populizmom, lažnimi novicami in na drugi strani strokovnostjo ter znanostjo pojasnjuje avtor.

Ob tem se poraja novo vprašanje, ali bomo od zdaj bolj zaupali znanosti in strokovnjakom ali bomo še vedno stali za svojim prepričanjem in verjeli, da vemo več kot ostali. Skozi oči filozofa Grušovnika je odgovor negativen: "Težko. Mislim, da ne. Ker lahko to nekako vzporeja z našim vedenjem ob okoljskih krizah." Njegovo področje raziskovanja je tudi okoljska etika, zato svoje odgovore navezuje tudi s to problematiko. "Že nekaj desetletij se govori o tem, da je način človekovega funkcioniranja problematičen za okolje in lahko povzroči hude okoljske spremembe. Tu ni velikega zaupanja znanosti, prej pride do zanikanja kot pa poslušanja." Ljudje se v takšnih primerih znova izkažemo za dvolične, Grušovnik pa je ob tem oblikoval tudi besedno zvezo 'hotena nevednost': "Za stvari ne želimo vedeti takrat, ko slutimo, da prinašajo neke slabe novice, ker nam to enostavno ni všeč. Če moramo spremeniti svoj način življenja, je veliko lažje podvomiti v resničnost in verodostojnost informacij."

V takšnem vrtincu občutij se je znašlo ogromno posameznikov, ki so lahko postali tudi podvrženi teorijam zarote. V pogovoru je avtor povedal, da mu je najbolj nenavadna teorija zarote tista, da naj bi bila Zemlja ravna. "Res se mi zdi prava uganka. Menim, da je eden od razlogov, da ljudje tako mislijo, izrazito narcističen. Mislijo, da so se dokopali do pravega odgovora, vsi ostali pa so prepričani narobe. To se mi zdi zelo pogumno." Od izbruha covida-19 so se sicer oblikovale različne ideje, ki ljudem v težkih trenutkih prinašajo odgovore in nastopijo kot neke vrste tolažba. "Zakaj je nekaj, kar nas hoče uničiti, tolažba? Je tolažba, ker ima nekdo stvari pod nadzorom, vse niti drži v rokah, če ga premagaš, potem ti dobiš kontrolo nad svetom. To je tolažba pred neko kruto resničnostjo. V resnici nima nihče niti v rokah, stvari so dokaj naključne. Kljub temu da imamo sodobno znanost, lahko pride do dogodkov, ki nam popolnoma uidejo izpod nadzora. Teorije zarote so tako tolažba pred neko bolj kruto resničnostjo."

Splet ponuja, kar nas zanima: daje nam lažen občutek, da imamo vedno prav

Nekaj besed v zbirki je tako namenjenih tudi digitalni manipulaciji, ki s pomočjo algoritmov uporabnika družbenih omrežij in hkrati tudi interneta bombardira s specifičnimi oglasi. Kot pojasnjuje Grušovnik, sta v tem primeru pomembni dve stvari. Prva je, da se krize vedno lahko zlorabi. "Ker predstavljajo koncentracijo moči, suspendirajo običajne institucije, podobno kot v vojni, kjer je veriga poveljevanja strnjena in v takšnih situacijah, ne da lahko, ampak po pravilu pride do zlorab in tukaj je nujna zelo močna civilna družba in demokratične institucije, da se lahko temu izognemo. Druga stran pa je nagnjenost k sprejemanju informacij in zavračanju drugih – to je potrditvena pristranskost. Nagnjenost človeka k temu, da bolj verjame tistim informacijam, ki se skladajo z njegovim pogledom na svet. Tiste informacije, ki gredo proti temu, pa lahko gredo mimo njega." 

V času tehnologije in digitalnega razvoja pa je tako še lažje zbiranje podatkov posameznika. S pomočjo algoritmov brskalniki beležijo zgodovino iskanja in nam ponudijo tisto, kar je v našem interesu. "Dobimo lahko občutek, da je vse objektivno. Pozabljamo, da internet ni neka objektivna stvar, ampak nam servira podatke, ki so povezani z zgodovino našega brskanja. Zato se tukaj naši predsodki že strojno pomnožujejo in smo še bolj prepričani, da imamo prav in svet to potrjuje."

Tanka meja med prednostmi in slabostmi dela na daljavo

Pandemija kljub vsemu ni nujno le čas za manipulacijo in oblikovanje teorij zarot, iz tega lahko potegnemo tudi marsikaj dobrega. "Mislim, da se dejansko zna zgoditi, da bomo nekaj navad tudi ohranili. Sestankovanje na daljavo, v določenih primerih tudi učenje, a ne vedno, se je izkazalo za bolj učinkovito in ekonomično. Ljudje veliko ur preživijo na poti in zakaj ne bi tega časa izkoristili kako drugače. Tukaj pa je tudi priložnost za varnost. Ljudje so v tem primeru tudi manj izpostavljeni na cesti, prav tako so tudi pozitivne posledice za okolje." 

Kljub vsemu Grušovnik zatrjuje, da je tanka meja med tem, koliko stvari lahko naredimo na daljavo, pri tem pa ne smemo pozabiti na interakcijo, ki je še posebej pomembna pri učenju. "Tega žal ne moremo nadomestiti virtualno ali z algoritmi. Tukaj so tudi takšni izzivi, ki nas čakajo v prihodnosti." Ob koncu pa filozof še navihano sporoča, da poskušajmo tudi svoje ideje razkužiti, tako kot moramo to početi z rokami.