Prva slovenska policistka na mednarodni misiji: Želela sem preizkusiti svoje meje

Marjeta Jenko Ravas je že v petem razredu osnovne šole vedela, da bo policistka. V Kranju je končala Srednjo upravno-administrativno šolo, nato pa naredila začetni uvajalni tečaj na Policijski šoli v Ljubljani in polletno pripravništvo. 

Leta 1980 je začela z delom na Policijski postaji Kranj in v spremstvu svojega izkušenejšega kolega že na tretji delovni dan obravnavala prometno nesrečo s smrtnim izidom, kar jo je močno pretreslo. Delo policistke v nadaljnjih letih je bilo zanimivo, razgibano, včasih tudi naporno, a ga je vedno rada opravljala, pravi. Po 18 letih, ko je začutila, da je napočil čas za spremembe, je začela delati na letališču Brnik kot bombna operaterka. Opravljala je rentgenske in varnostne preglede potnikov in prtljage.

Leto dni pozneje se je slovenska policija odzvala na nemirne razmere na Balkanu, ki so zahtevale nujno angažiranje mednarodne skupnosti. V mednarodno mirovno misijo na Kosovo je nameravala poslati svoje policiste z različnim znanjem.

Marjeta, za domače Meta, je vedno iskala nove izzive, tako doma kot v službi, in ko je bila stara 38 let, doma pa je imela moža in dva šoloobvezna otroka, je izvedela za interni razpis. "Glede na to, da je bila policija v letu 2000 še vedno "mačistična", sem se v začetku le poigravala z mislijo na prijavo. Kak teden sem premlevala razloge za in proti. Igrala sem na karto: saj nimam kaj izgubiti," pripoveduje in prizna, da jo je misel na to mikala, ker je želela preizkusiti svoje meje. 

Priprave in psihofizična testiranja so bila za vse prijavljene kandidate enaka in po standardih Združenih narodov. Prestati je morala preizkus iz znanja angleščine, Cooperjev test, zdravniški pregled, cepljenja in usposabljanje v Gotenici. "Pogoji za prijavo so bili kar zahtevni, tiste formalne sem izpolnjevala, najbolj pa me je skrbel Cooperjev test, saj tek ni bil nikoli moj šport. Trma in vztrajnost sta naredili svoje, da sem ga pretekla v zahtevanem času." 

Od 56 kandidatov jih je skozi vsa sita na koncu prišlo le 15. Med njimi je bila, kot rečeno, tudi ona.

Prva misija: UNMIK KOSOVO (3. november 2000 do 2. maj 2002) 

Namen mednarodne operacije UNMIK (United Nations mission in Kosovo) je bil vzpostavitev civilne oblasti na tem območju, slovenski policisti pa so opravljali enake naloge kot doma. Sodelovali so pri zagotavljanju reda in miru ter delovnem usposabljanju kosovskih policistov, ki so ravno prišli s policijske akademije in še niso imeli izkušenj v praksi. 

Slovenske policiste, ki so novembra 2000 z Brnika poleteli v Skopje, nato pa se z avtobusom pripeljali do Prištine, so nastanili v "beli hiši" zunaj mesta, v vasi Čaglavica. Življenje tam je bilo precej drugačno kot doma, opisuje Marjeta. "Redukcije vode in elektrike so bile na dnevnem redu. Ko pa si ugotovil njihov sistem, ni bilo več problemov. Gradilo se je na veliko, ogromne stavbe, za katere pravzaprav nisi vedel, čemu bodo služile. Nekatere stavbe so pretvorili v hotele, nekatere v stanovanjske bloke, nekatere so pa po desetletju ostale enak skelet. Neurejenost bivanjskega okolja me je v začetku malce šokirala, a vendar sem se tudi tega navadila."

Prvih osem mesecev je delala na letališču Slatina v Prištini. Tam je bilo vsega skupaj 53 policistov iz najmanj 20 držav, ženske so bile tri. Začela je na najnižji stopnji, na parkirišču, v čakalnici, na prihodih in odhodih, kontroli potnih listov, vizumov, dovoljenj za prestop meja, nato pa postopoma napredovala do vodje skupine 18 policistov, "team leaderja". "Slovenski potni list je bil izjemno cenjen, zato so jih veliko ponarejali za želeno pot v Evropo," pripoveduje. Ponarejenih potnih listov je vsak dan odkrila vsaj deset in še danes pravi, da ima odličen nos za ponaredke. 

Slovenski policisti so bili po njenih besedah na splošno dobro sprejeti. "Morda smo imeli pri lokalnem prebivalstvu za odtenek več spoštovanja, ker smo prihajali iz nekoč skupne države, lažje nam je bilo tudi zaradi znanja jezika ter poznavanja zgodovine in zakonodaje. Po dveh ali treh mesecih dela so tudi tuji kolegi priznali, da so se motili, ko so nas ocenjevali za Balkance, ki nimajo pojma. Priznali so nam, da smo profesionalci," še pove. 

Preplah zaradi plastičnega cvetja pod avtomobilom

Vsakodnevno življenje je bilo na relaciji dom–služba–dom. "Družili smo se bolj ali manj samo policisti, prirejali smo večere nacionalnih kuhinj, imeli smo pogovore o življenju v matičnih državah, seveda pa tudi o policijskem delu doma in primerjavi našega in njihovega dela." Če so šli kam ven, so bili zaradi varnosti vedno v skupini ali vsaj v paru. Že doma so jih na usposabljanju opozarjali, da pazijo drug na drugega, da preverijo vozila, preden se vanje usedejo, da se ne zapletajo v konflikte po nepotrebnem ... 

"Nekoč sem bila v beli hiši na večerji s slovenskimi kolegi, po večerji pa sem morala v nočno izmeno. Rutinsko sem pregledala zunanjost vozila in pod njim opazila nekaj, česar pred parkiranjem ni bilo. Red flag! (Rdeča zastava!, op. a.) Vodja kontingenta je dal komando, da smo se vsi umaknili v zadnji del restavracije in obvestil centralo, ta pa KFOR, da so prišli iz specialne enote s tistim majhnim robotkom, razsvetljavo in ostalimi pripomočki. Na koncu smo ugotovili, da je nekdo odvrgel šopek plastičnega cvetja. No ja, potem smo se še nekaj časa šalili na račun neznanega občudovalca," opisuje dogodivščine, ki so jih nasmejale. 

Da bi jo kdorkoli podcenjeval, ker je ženska, Marjeta ni nikoli občutila. "S slovenskimi kolegi nisem imela nikakršnih težav. Zelo lepo sem bila sprejeta. V okolju, kjer sem delala, so bili policisti iz različnih držav sveta in več ali manj so vse države bile zastopane tudi s policistkami. Malce več sem se morala v začetku dokazati glede obvladovanja policijskega dela, a že v kratkem času mi je to uspelo." 

Med racijo zaradi prostitucije naleteli na policista v civilu

Ko je ugotovila, da je na letališču prišla do točke, kjer je dokazala svoje delo in strokovnost, jo je kolega Avstrijec zvabil na kriminalistični oddelek na regionalnem nivoju RCS (Regional Crime Squad), kjer so iskali policiste oz. policistke za delo v oddelku za boj proti prostituciji in trgovini z belim blagom. "Premestitev je bila izvedena v kratkem času z zelo malo birokracije. Tam smo bile policistke iz Danske, Avstrije, Švedske, Kanade, Finske in dve lokalni policistki, vodja je bil v začetku Malezijec, kasneje pa Ukrajinec. Delo je potekalo po "zmešanem" urniku. Čez dan smo v civilu obiskovali bare, hotele, zbirali informacije, ko smo pa pridobili dovolj trdne dokaze, pa smo čez noč naredili racijo, seveda s podporo vojske. To je potekalo tako, da smo predhodno pridobili odredbo o hišni preiskavi, prišli v bar, zahtevali lastnika in dokumente od zaposlenih. Del ekipe je nato opravljal razgovore z dekleti, del pa je preiskoval prostore," pripoveduje. 

Če so našli dokaze in pridobili izjave deklet, da se v objektu opravlja prostitucija, so začasno izpraznili prostor, dekleta, ki so se hotela vrniti domov, so odpeljali v varno hišo, lastnika pa začasno pridržali. Potem sta sledila pisanje izdelkov (kazenska ovadba, izjave osumljenca in prič, zapisnik o hišni preiskavi, potrdila o zaseženih predmetih, zaseženi predmeti ...) in dostava izdelkov skupaj z lastnikom na sodišče. Sodišče je takoj izdalo ukrep o zaprtju lokala. Dekleta so bila s pomočjo humanitarnih organizacij (IOM - International Organization for Migration) iz varnih hiš prostovoljno poslana domov. 

"Procedura je včasih trajala kar dolgo, saj jim je bilo treba pridobiti dokumente, kajti zgodilo se je, da so imele ponarejene/prenarejene potne liste. Nekatere pa niso želele izkoristiti te možnosti, zatorej so ostale tam. Čez čas so pristale v drugem baru, kamor jih je lastnik dobesedno prodal. Vsi bari/ hoteli/ hiše, za katere je obstajal sum, so bili na t. i. "rdeči listi", ki smo jo sproti dopolnjevali in jo pošiljali po policijskih postajah. V te objekte je bil internacionalcem (vojski, policiji, humanitarnim organizacijam, OSCE idr.) vstop strogo prepovedan. Se je pa zgodilo, da smo ob raciji naleteli na policista v civilu v prostem času in sledila je takojšnja vrnitev domov."

Prav pri delu na oddelku za boj proti prostituciji in trgovini z belim blagom se je to, da je ženska, izkazalo za veliko prednost. "Ženske kot policistke smo v mirovnih misijah vedno dobrodošle, saj povsem drugače odreagiramo v določenih situacijah kot naši moški kolegi, predvsem, ko imamo stik z ranljivimi skupinami, kot so ženske, otroci in starejši ljudje. Več časa si vzamemo za poslušanje in lažje nam zaupajo." O čustvenih izzivih so s sodelavkami veliko pogovarjale in jih premagovale, pokazala se je ženska empatija.

Druga misija: EULEX KOSOVO (21. november 2010 do 20. november 2011)

Z dobrimi izkušnjami in prijetnimi spomini, ki jih je odnesla s prve misije, se je Marjeta deset let pozneje odločila še za drugo misijo na Kosovu – EULEX (The European Union Rule of Law Mission in Kosovo). Tokrat je ves čas ostala na letališču v Prištini, kjer so bili slovenski policisti le opazovalci, svoja opažanja pa so sporočali nadrejenim. "Tu sem delovala kot svetovalka za dokumente, ponarejene in prenarejene listine. Bilo je lažje, saj sem poznala teren in nekatere ljudi, način dela in pričakovanja."

Naloge na misijah so bile po njenih besedah podobne kot doma, vendar so okoliščine delovanja precej drugačne, zato danes meni, da mora biti vsak, ki se za to odloči, najprej psihično zrel in pripravljen na večje napore, predvsem psihične. "Misija je bila zame predvsem osebni izziv. Preverjanje, kje so moje fizične in psihične meje. Seveda je bil to tudi poklicni izziv, želja po novih izkušnjah, delu v drugačnem delovnem okolju z medkulturnimi razlikami, pridobivanje izkušenj od mednarodne skupnosti policistov in nenazadnje tudi predstavljanje Slovenije in slovenske policije," pripoveduje. 

Na vprašanje, kako je njeno odsotnost ves ta čas prenašala njena družina, odgovori: pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. "Moji domači so razumeli mojo željo po malce več adrenalina v službi, ni bilo kakšnih groznih ovir, saj se že prej včasih kak dan sploh nismo videli ali pa le za kratek čas. V prvi misiji smo delali od ponedeljka do nedelje, vsakih pet dni nam je pripadal en prost dan, ki smo jih zbrali in potem običajno po 30 dneh odšli domov za teden dni. Za nas, Slovence, je bilo to super, saj smo imeli vsakodnevne prihode in odhode letal na brniško letališče. V prvi misiji leta 2000–2002 so obstajale le internetne kavarne, tako da smo se običajno ob večerih slišali, v drugi misiji 2010–2011 pa je že vsaka hiša imela internet. V drugi misiji, ki je bila opazovalne narave, je bil delovnik od ponedeljka do petka, razen v izjemnih primerih (demonstracije) tudi za vikend ali praznik. Domotožje sem si zapolnila z delom, branjem kake knjige, predvsem pa z druženjem s sodelavci tudi zunaj delovnega časa."  Marjetini tuji kolegi so bili navdušeni nad slovensko kuho, vsakič, ko je prišla nazaj na Kosovo, jim je prinesla kakšne dobrote in letake za promocijo Slovenije. 

Najboljša stvar vsega skupaj je bilo delati v tujem okolju, z ljudmi drugačne kulture, drugačnimi običaji in z drugačnim pristopom k reševanju zadev, pravi. Svoje udeležbe v misijah ni nikoli obžalovala, v življenju je posledično celo zamenjala nekatere prioritete. Zato vsem ženskam, ki se odločajo za ta korak, polaga na srce: "Ne obupajte, ne izgubite volje in poguma, ženske smo močnejše, kot si mislimo!"

Po koncu Eulexove misije se je Marjeta vrnila na Brnik in na postaji letališke policije delala do upokojitve pred sedmimi leti. Biti policist ni samo poklic, pač pa poslanstvo, pravi danes, ko s ponosom gleda nazaj. Zdaj se v pokoju posveča svojim drugim ljubeznim – vnučku in potovanjem.