'Pomembno je izzivati sebe, postati vse boljši, gre za nikoli končano iskanje perfektnosti'

Kaj je lažje, skočiti z roba vesolja ali "skočiti" v poroko? 

(smeh) Ta je dobra. Povedano po resnici, še nikoli nisem "skočil" v poroko, ampak mislim, da tega ne moremo primerjati. Za skok iz vesolja je potrebnih veliko priprav in testiranja, veliko dobrih znanstvenikov. Trajalo je skoraj pet let, preden smo lahko opravili skok. Zakon pa je drugačna "žival". Spoznaš punco, se z njo družiš in če jo ljubiš, se včasih tudi z njo poročiš. Imam partnerico, in sicer že skoraj sedem let, zelo sem vesel. Gre za močno in dobro razmerje, z Mihaelo naju označujejo za "power couple", a nisem za poroko. Razmere postajajo drugačne, bolj zapletene, če se razmerje konča in nisi poročen, se vsak odpravi svojo pot, če si poročen, pa to zadeve zaplete, zato se bom temu še malo izogibal.

Kaj vas je motiviralo, da ste si izbrali življenje, polno adrenalina? 

Če govorim po resnici, si ga nisem izbral, samo delal sem zadeve, pri katerih je bil vključen adrenalin. Pri 16 letih sem začel skakati s padalom, kar je bila moja otroška želja. Imel sem še eno otroško željo, in sicer letenje s helikopterjem, ampak nisem imel denarja. In tako sem čakal in čakal in po res številnih opravljenih skokih sem začel služiti nekaj denarja in leta 2006 začel s trenažnimi leti s helikopterjem. Odšel sem v Los Angeles in tam tudi pridobil licenco za pilota helikopterja, v kar sem investiral veliko denarja, energije in časa – in zdaj sem v srečni poziciji, ko letim za Flying Bulls. Zato smo danes tukaj, ko izboljšujem svoje akrobatske lete, in seveda je vključen adrenalin. A tega nisem iskal, vedno me je bolj gnal izziv.  

 Imate pa tudi kar nekaj boksarskih izkušenj ...

(Smeh) Veste, ko sem bil vojaški padalec v avstrijskih oboroženih silah, sem končal po peti uri popoldan in sem vedno hotel še nekaj početi. Vedno sem imel željo boksati, a mi starši niso pustili, a ker sem takrat bil precej daleč od hiše, kjer so živeli starši, sem se lotil. Preden bi zaključil kariero v vojski, sem želel biti na profesionalnem boksarskem turnirju, zato sem se pol leta resno in trdo pripravljal na to. Naučili so me boksati, nato sem stopil v ring s hrvaških prvakom in ga nokavtiral v prvi rundi. Nisem dobro razumel, kako je to možno, bil sem presenečen, a nikoli nisem hotel postati profesionalni boksar. Za to je potrebnega veliko vsakodnevnega treniranja in odrekanja, zato sem nekako ostal v padalstvu. In danes vam lahko rečem, da je to bila pravilna odločitev. 

Katero je vaše najljubše letalo oziroma helikopter in avtomobil? 

Ne pilotiram letal, ampak gledam vse te fante in toliko je zanimivih letal, ki bi jih z veseljem pilotiral. A v tem trenutku je verjetno najljubše letalo P-51 mustang ali pa alpha jet, dve različni letali, ki imata različne lastnosti. Glede helikopterjev pa je moj najljubši verjetno ta, v katerem sedim, bo 105, saj se v njem lahko izvajajo akrobacije, kar je zelo nenavadno za helikopterje.

Nisem vedel, da Ford izdeluje takšne avtomobile, nad njim pa sem bil navdušen. Leno me je povezal s Fordom in šest mesecev kasneje sem enega tudi kupil. Vso svojo kariero do leta 2012 sem ga vozil in nanj imam res lepe spomine, kasneje sem pa ga pripeljal tudi v Švico, kjer ga tudi vsakodnevno vozim. 

A se pilot helikopterja oziroma padalec kadar koli upokoji? 

Mislim, da si vsak želi leteti čim dlje časa, seveda dokler je varno. Edina omejitev je zdravstveno dovoljenje, ki ga moraš podaljšati vsako leto, in dokler imaš veljavno dovoljenje, boš letel. So piloti, ki čutijo, da prihajajo h koncu letalske kariere, in rečejo, da ne vejo, ali lahko letalo ali helikopter upravljajo tako varno, kot so ga do takrat. Ali ostaneš brez licence ali pa se sam odločiš, da je dovolj. V tem trenutku ni videti, da se bom kaj kmalu upokojil, saj bi naslednjih deset let rad obiskoval letalske mitinge in predstave, se rad več naučil o akrobacijah na helikopterju. To je bila moja otroška želja in dolgo časa je bilo videti, da je ne bom uresničil, saj nisem imel denarja za ure letenja ... A zdaj sem točno tam, kjer želim biti. 

A se je vaše življenje po skoku iz vesolja spremenilo, si lahko še "običajen" človek po takšnem dosežku?

Iskreno ... Jaz sem "običajen" človek. Ljudje mislijo, da mora biti vse, kar počnem, ekstremno, a to res ne drži. Padalstvo in pilotiranje helikopterja sem pripeljal do ekstremnega nivoja, razen tega pa počnem vsakdanje stvari, tako kot vsi ostali. 

Kako ste preživeli zaprtje zaradi epidemije? 

Zadnjo letalsko predstavo smo imeli v Teksasu leta 2019, kar je bila tudi moja prva predstava, na kar sem zelo ponosen. Po tem je prišel koronavirus, nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, in se je vse ustavilo. Leta 2020 nismo imeli nobene letalske predstave, zdaj pa se počasi vse odpira. Ta čas sem opravil veliko "pisarniškega" dela, ukvarjal in popravljal sem svoj motor, veliko sem se ukvarjal s športom, kolesaril ... Vedno najdem nekaj, kar me umsko zadovoljuje. Nisem tip človeka, ki se venomer pritožuje in postane depresiven, in takšen čas vedno porabim zase, zato mi lockdown ni predstavljal velike težave. 

Iskreno, po eni strani mi je bilo všeč, da se je vse malo upočasnilo, da ljudje niso več samo kupovali, da so več časa preživeli z družinami. Vsi smo lahko videli, kako hitro si narava lahko opomore, če naredimo korak nazaj. To je bilo zanimivo opazovati, saj se mi zdi, da naravi povzročamo preveč škode, in samo korak nazaj je bil potreben, da se je stvar malenkostno izboljšala.

Če se vrnemo v preteklost – kaj vam je najbolj ostalo v spominu pri skoku iz vesolja? 

Sam skok je bil zahteven, sploh ko sem se začel nekontrolirano vrteti, v preostalem delu skoka pa sem precej užival. Po skoku, ko me je ves svet nekako poznal in me vabil na dogodke, je bilo zelo zanimivo, in moje mnenje je, da je odziv, ki ga dobiš od vseh teh ljudi ... Poglejte, naslednje leto bomo praznovali deseto obletnico skoka in vsi tisti otroci, ki so takrat bili stari šest ali sedem let, so zdaj najstniki. Številni so mi poslali pisma ali elektronsko pošto, v katerih so se mi zahvalili za ta skok, saj je to za našo generacijo bil nekakšen pristanek na Luni. Seveda tega skoka ne moremo primerjati s pristankom na Luni, saj gre za popolnoma drugačno "pustolovščino", a ljudem, otrokom, ki teh pristankov niso videli, je to dalo motivacijo, da naj bodo hrabrejši, radovedni o stvareh, kar je pa zelo pomembno. 

Bili ste prva oseba, ki je brez pomoči letala ali rakete prebila zvočni zid, in človeško telo ni narejeno za prestajanje takšnih sil. Ali ste resnično čutili, ko ste potovali hitreje od zvoka? 

Gre za popolnoma enak fenomen, kot da bi prebili zvočni zid z letalom. Pilot se tega ne zaveda, to lahko vidi le z instrumenti, ampak preboja pa se telo ne zaveda. Prav tako supersonična "eksplozija", ki nastane ob preboju zvočnega zidu, ni opazna. Ko greste hitreje in hitreje, porivate zrak od sebe, dokler ne dosežete takšne hitrosti, ko se zrak več ne more umikati in se začne stiskati, kar povzroči to zvočno eksplozijo. A tega vi ne slišite, saj se zgodi za vami. Ljudje na tleh slišijo, tudi ko sem jaz prebil zvočni zid, so to slišali, a ker nisem imel instrumentov, nisem imel indikacije, da sem prebil zvočni zid. Zato sem bil ob pristanku zelo radoveden, kako hiter sem bil, saj sem na prsih nosil škatlo, ki je imela verifikacijsko napravo, ki sem jo moral dati agenciji za civilno letalstvo, da je lahko potrdila rekord. Oseba jo je priklopila na računalnik in potreboval je kar 20 minut, da je lahko videl podatke. Najprej sem bil srečen, ko se je odprlo padalo, drugi vesel dogodek je bil pristanek, ki je moral biti brez napak, nato pa še čakanje, da se uresniči največja želja – preboj zvočnega zidu. In po 20 minutah, ko je to potrdil, sem bil najsrečnejši človek na svetu.   

Enkrat ste dejali, da je lahko strah tvoj prijatelj in ne sovražnik. Še vedno tako mislite? 

Vsekakor, v to močno verjamem. Strah je naraven, prepreči vam, da naredite neumne stvari. Poveča vam koncentracijo, vas osredotoči, in ključ je v tem, kako strah obvladati, ga kontrolirati. Če strahu ne kontrolirate, se ta spremeni v paniko, in če ste v paniki, to pomeni, da nimate kontrole. Zato je ključno za vsako osebo, ne glede na to, kaj počne, da strah kontrolira. Obstajajo različni načini, da ga obvladamo. Po vseh teh letih in izkušnjah lahko rečem, da sem strah kontroliral kljub pomislekom, ki jih vedno imaš. Vedno sem živčen, ko imam letalsko predstavo ... Sediš v helikopterju, vsi te gledajo, okoli tebe so res dobri piloti, ki letijo F-22, F-16, F-18 in izvajajo svoje akrobacije. In potem jaz, nekakšen začetnik v letalskih predstavah ... Seveda si živčen, a to je dobro! Fokusira te, drži te pokonci, zato si zelo pozoren, kar pa izkoristiš v svojo prednost. Ni se ti treba bati straha, samo kontroliraj ga in vse bo šlo kot po načrtih.  

Ali načrtujete kakšno novo dogodivščino, kakšno novo pustolovščino? 

Vedno imam kaj v mislih, a je še prerano, da bi o tem govoril. Vsekakor pa je v te ideje vpleten helikopter, ta, v katerem sedim, a v tem trenutku se osredotočam na izboljšanje akrobatskih spretnosti. Ko delate akrobacije, niste nikoli dosegli vsega, vedno je napredek, vedno se lahko kaj naučiš, zato nisi nikoli končal ali popolnoma zadovoljen. Kot včerajšnji in današnji trening, na katerih so bili nekateri manevri uspešni, drugi manj, vedno pa stremiš k perfektnosti. A te nikoli ne boste dosegli, zato je to pot, ki nima cilja. Ravno zato mi je tako všeč in izziv, ki s tem pride, mi je najbolj všeč. Izzivati sebe, postati vse boljši – gre za nikoli končano iskanje perfektnosti.