Biografija Radka Poliča: od spolnosti do štirih kliničnih smrti

Izid biografskega romana Rac je navdušil vse, ki so dolga leta čakali, da bi slovenski igralec Radko Polič delil svoje življenjske prigode, ki jih zagotovo ni malo. Po več letih pregovarjanja in poskusih zapisovanja zgodbe, ki govori tako o otroštvu, ki ga je preživel razpet med Belo krajino, Beogradom, Berlinom in Ljubljano, kot tudi igralskem poklicu in zdravju, je končno našel način, kako se razgaliti pred bralci. No, kot pravi sam, je k izdaji pristal zaradi finančne krize. "Želel sem jih 'nategniti'," pravi Radko, "to je bila spodbuda za knjigo. Bil sem v hudi finančni krizi, prodal sem stanovanje, aro sem zapravil. Premislil sem si, to je bilo pred mojo zadnjo smrtjo, izposojal sem si denar, ne znam si izposojati denarja. Manjkala mi je določena vsota denarja, lahko bi jo dobil, če privolim v knjigo." 

Kot priznava igralec, ki je pred letom dni pristal v bolnišnici zaradi vse slabšega delovanja srca in sesedanja pljuč, je pisanje avtobiografije začel že pred tem. "Pred približno 15 leti sem začel sam pisati in to moje pisanje je trajalo deset let. Trilogija, vse skupaj 999 strani. Prva knjiga je bila samo mladost, druga roman o neznanem tipu, ki se sprehaja, kar nima z Racem skoraj nobene zveze. Navdihnil me je pisatelj Bernhard in ta sistem sem želel prevzeti, kar je nemogoče. Zadnji del je bil o igralcu Racu, a bolj neke zgodbe zunaj gledališča, zunaj filma. Imel sem smolo, dokončal sem, a je prvi poskus avtobiografije odplaknila voda zaradi ponesrečenega radiatorja," se z nasmehom na obrazu spominja 78-letnik, ki se je v svojem življenju sicer neštetokrat selil.

Več o nastajanju knjige, ki je bila izdana pri založbi Beletrina, je na tiskovni konferenci povedala dramaturginja in kritičarka Petra Pogorevc, ki se je podpisala kot avtorica: "Trajalo je deset let, konkretno pa eno leto. Nad idejo sem bila vzhičena, presrečna, to sem želela narediti, ker sem Raca spremljala že kot gimnazijka. Začela sva se dobivati, a je hitro rekel, da ni pripravljen in ni prepričan, ali bi imel knjigo. To sem razumela. Človek mora biti prepričan, ali želi razgaliti svoje življenje med platnicami. Tako je to delo zastalo." Po petih letih si je igralec premislil in jo znova povabil na klepet. "Takrat sem napisala že prvih 10 poglavji, a si je znova premislil in takrat mi je bilo res hudo, zato sem njegovo odločitev sprejela težje kot prvič. Kljub vsemu sem se sprijaznila." Igralec, ki je bil v prvi vrsti ob razvoju modernega slovenskega gledališča, je nato znova dokazal, da je človek, ki si večkrat premisli. "Lani na začetku poletja je znova javil, da bi rad imel knjigo. Intenzivno sva delala, večkrat na teden po več ur. Je človek, ki ga ne moreš poslušati površno, na najinih večurnih druženjih se je tako vedno kaj zgodilo, vedno sva se imela super in veliko sva se smejala. Povedal mi je, da si je želel spet premisliti, še tretjič. Septembra, ko je imel resne težave z zdravjem, mesec in pol je bil namreč v kliničnem centru, sem ga hodila obiskovat in takrat je dozorela končna odločitev."

Pri prvoosebni pripovedi, ob kateri bralec čuti, kot da bi znameniti igralec zgodbo pripovedoval na glas, na odru, je težko razumeti, da jo je v resnici napisala druga oseba. "Vsi, ki poznajo Raca, vedo, da pripoveduje zelo strastno, zanosno in kar drsi iz pripovedi. Zgodbe ne samo pove, ampak jih tudi uprizori. Če nastopa več ljudi, jih odigra. Kako ubesediti njegov specifičen način pripovedovanja, se mi je zdelo zanimivo. Je zelo dramski človek in blazno duhovit," je povedala Petra, ki je že od nekdaj povezana z gledališčem. "To, kar je v knjigi, ni le plod pogovorov, ampak sem na sploh veliko prebrala o njem. Imela sem ogromno materiala, ker sem ga dolga leta spremljala kot kritičarka in novinarka. Želela sem si, da bi njegovo življenje prepletla z zgodbo gledališča, ki ga je soustvarjal. Sprva ni želel govoriti o poklicu in gledališču, a sva to vključila preko anekdot in vlog."

S polno vzkliki in brez težav govori o sebi, odraščanju in tudi o tem, da so z družinskimi člani že od nekdaj zelo iskreni. Na začetku biografije pripoveduje: "V naši familiji je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene, na primer, sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganskim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas doma smo si vedno vse povedali. /.../ Moja mama je vedno govorila, da tako bezljam po svetu in vse delam tako na hitro, ker sta me z očetom naredila v takšni naglici. Ali pa, da imam takšno cigansko kri, ker sta me naredila pod Ciganovim vrhom. Ko smo še živeli v Beogradu, sem jo enkrat celo zares pobrisal od doma s cigani in so me dobili šele na madžarski meji."

Njegova najljubša tema za pogovor je zagotovo spolnost. O svojih spolnih izkušnjah brez zadržka pripoveduje v poglavju z naslovom Pet norih seksov, kjer poleg svojih ljubic in treh soprog opisuje tudi spolno doživetje pred kamerami in občinstvom."Po ločitvi od Milene sem postal seksualno razbrzdan. Utrgalo se mi je! Norel sem od ene babe do druge, skakal ko zajec z zajklje na zajkljo. Totalno se mi je odrolalo, najbrž zaradi tega, ker sem bil tako prizadet. Naj gre vse lepo nekam, sem si mislil. Vse sem naredil prav. Rad sem jo imel, zvest sem ji bil, hišo sem nama zgradil, ona pa takole - direkt v pojem!" Seks pred kamero pa opisuje kot: "To je bil moje edini, prvi, zadnji in oh in ah nikoli več filmski fuk."

Poleg igralske kariere, ki je sprva ni imel namena ustvariti, a je s svojim talentom prepričal komisijo in nepričakovano bil sprejet na Akademijo, je zadnja poglavja namenil svojemu zdravju. Tudi o svojih štirih kliničnih smrtih, kot jih sam imenuje, govori brez filtra. Pri štiriinpetdesetih ga je prvič infarkt, zdravniki pa so ocenili, da so se težave začele pojavljati že leta 1982. "Kasneje sem doživel še več srčnih sinkop, pa tudi pljuča so se mi začela sesedati. Kar naprej 'letam' okrog zdravnikov, zaradi česar danes ne morem živeti na Unijah, čeprav si to želim najbolj od vsega na svetu." Prav do hrvaškega otoka Unije goji posebna čustva in si želi čas preživeti na mirnem območju, a mu to preprečuje zdravje. 

Med predstavitvijo biografije so se mu z videoposnetkom poklonili tudi prijatelji, sodelavci in medicinsko osebje, ki je skrbelo zanj v težkem obdobju. "Posadil si drevo, naredil si sina in si končno napisal knjigo. Pa ti si, ne vem kaj bi rekel, ej stari, res si dec," hudomušno pravi Boris Cavazza.