Slovenski mojster nakita: Dragih kamnov je več sto, zakaj bi se držali le klasike?

Že kot otrok je rad risal in oblikoval drobne stvari, zato se je po končani – tedaj še – osemletki odločil za poklicno zlatarsko šolo. Premlad, da bi zares vedel, kaj želi početi celo življenje, še skozi leta prakse in pripravništva ni vedel, ali je bila to prava odločitev. "Dokler nisem osvojil spoznanja, da lahko izdelam karkoli si zaželim. Takrat sem vzljubil ta poklic in tako je še danes," navdušeno pripoveduje Peter Dragolič.

Izpopolnjeval se je pri priznanem mojstru v tej obrti, Tomislavu Lobodi, po dobrih desetih letih pa se je odločil, da je čas za samostojno pot. Dodaten študij ga je pripeljal do naziva zlatarski mojster. Redno je obiskoval sorodnike v Avstraliji, njihovo razmišljanje, preprostost in sproščenost pa so ga vsakič znova mamili, da bi tam tudi ostal. Želje so kmalu postale realnost in z družino so se preselili na Tasmanijo, kjer se je zaposlil v draguljarski delavnici. "Tam sem spoznal, da je svet zlatarstva precej večji od tistega, ki sem ga poznal v Sloveniji."

In prav tam, na drugem koncu sveta, je vzljubil drage kamne. "Vedno me je zanimalo, kako se zbrusi kamen. V delavnici me je kolega iz Čila najprej naučil, kako se jih preverja, potem pa mi je vsak dan postavil izziv – dal mi je kamen in moral sem ugotoviti, kateri je. To mi je odprlo povsem nov svet. Mojo strast za kamne je opazil lastnik delavnice in me vprašal, če bi jih začel brusiti. Kupil je stroj za brušenje, jaz pa sem si našel dva mentorja. In tako se je začela moja pot spoznavanja brušenja kamnov in gemologije," se spominja.

V nekaj letih je pridobil dragoceno znanje in se izučil v brušenju dragih kamnov. "Takrat še nisem vedel, kako drugačna je Avstralija. Razmišljajo po svoje in so zelo ponosni na svoje kamnine. Imajo ogromno lepih, unikatnih kamnov – safirje, rožnate diamante, spinele – in vanje znajo vkomponirati del sebe in Avstralije. Dizajni so narejeni zelo dovršeno in precizno, kakovost jim ogromno pomeni."

Avstralci so v kos nakita pripravljeni investirati, poudari. "V slovenskih genih je zelo zasidrana beseda popust. Pri nas velja – če ni popusta, ni prodaje. Če pa tam prodajaš izdelek za nekaj tisoč evrov in stranki omeniš popust, je to znak, da z izdelkom nekaj ni v redu."

Čeprav se je družina v Avstraliji dobro počutila, so se po petih letih odločili za vrnitev v Slovenijo. "Za moje pojme prekmalu, ampak smo pustili odprte načrte in morda se spet kdaj vrnemo. Od tam smo odnesli ogromno novih stvari in drugačnih pogledov na življenje. Avstralija nam je precej dala."

Vsega znanja še zdaleč ni nabral, pravi zlatarski mojster, dragih kamnov in tehnik je namreč toliko, da bi za poznavanje vseh potreboval še kar nekaj let. "Sem pa tudi tak, da če bi se le površinsko nečesa naučil, tega ne bi prakticiral. Rad grem v detajle, rad poznam stvari, tako da še vedno sprašujem, se izobražujem in sem v stiku z obema mojstroma, ki sta me učila brušenja ..."

Svojo pot zdaj nadaljuje v ljubljanskem studiu za oblikovanje nakita Juvelirij, ki ga deli z dvema oblikovalkama nakita – Sando Vidmar in Kristino Drnovšek. Čeprav se prej niso poznali, so se povezali in se zdaj zelo dobro razumejo. "Tudi od njiju se ogromno naučim." 

Znanje si želi predajati naprej, zato kot eden od mentorjev poučuje v prostorih centra Rog. "Ker zlatarske šole v Sloveniji ni več, interesa za izdelovanje nakita pa je kar nekaj, sem se povezal s skupino oblikovalcev nakita, ki se je tukaj dogovarjala za prostor. To se mi je zdela dobra priložnost, da se kaj pove, pokaže, da se znanje prenese. Rad prenašam znanje, če me pride kdo kaj vprašati, sem vedno tu, odprtih rok. Šest nas je, odlično se razumemo in se učimo eden od drugega."

Kot dijak je Dragolič o gemologiji, vedi o draguljih, slišal zelo malo. V tujini pa je spoznal, da so tako stranke kot zlatarji na tem področju zelo izobraženi. "Klasični dragi kamni, ki jih poznamo vsi, so diamant, smaragd, rubin, safir in akvamarin ali opal, morda tudi biser. A v resnici je kamnov več sto, prihajajo z različnih koncev in se razlikujejo po barvah, vključkih, intenzivnosti ... Če se držiš samo tistih 'top five' klasičnih, je svet res majhen."

In prav to je težava pri nas, opozarja. Večina zlatarjev se še vedno drži samo najbolj znanih kamnov, ne želijo poskusiti ničesar novega. "V Sloveniji gemologija postaja vse bolj prepoznavna, ljudje so se začeli zanimati za kamne. Ogromna zahvala za to gre dr. Mihi Jeršku, direktorju Prirodoslovnega muzeja, in pokojnemu Edu Fermetu, ki sta vložila precej truda, da sta med zlatarje zasejala idejo, da obstajajo tudi drugi kamni, ne samo klasični. In to zavedanje želim tudi sam širiti naprej med kolege zlatarje."

Kaj pa stranke – ali imajo tudi one rade zgolj klasiko? "Če stranki predstaviš neko zelo lepo alternativo, boš stoodstotno uspešen. To lahko rečem iz lastnih izkušenj. Torej je naš trg odprt. Če pa kot prodajalec ali oblikovalec nakita dragih kamnov ne poznaš, pa stranki zadev ne znaš niti predstaviti. Zdaj, ko poznam več kamnov, jih lažje prodam za večji znesek. Stranke se počutijo bolj ozaveščene in se ne bojijo, da bi jih kdo prinesel naokoli," odgovori.

Druga težava je, še pove Dragolič, da so tudi slovenski trg, sicer s precejšnjim zamikom, preplavili sintetični diamanti, ki so zaradi dostopnejše cene vse bolj priljubljeni. "Če stranka vpraša, ali se da izdelek dobiti ceneje, zlatarji ponavadi – in tudi sam sem to delal – posežejo po cenejših kamnih, največkrat so to sintetični. Ljudje mislijo, da so bolj etični, da pri sintetiki ni posegov v naravo, a to je daleč od resnice. Največ sintetičnih diamantov je pridelanih v Indiji in na Kitajskem, in to sta trga, ki energijo še vedno večinsko pridobivata s trdnimi gorivi. Torej ni tako zeleno, kot ljudje mislijo. Ne trdim, da so naravni kamni kaj več vredni ali da tam ni posegov v naravo, a ne smemo si zatiskati oči. Problem etičnosti so tudi marže. Pri sintetičnih diamantih so te precej višje, da se nekako utemelji težka dostopnost teh kamnov. A če cena igra vlogo, če vam je pomemben lesk v kamnu ali pa, da je kamen lep in bel ... zakaj se torej ne bi odločili za naraven kamen, nekaj, kar drži ceno? V skoraj vsaki barvi obstaja alternativa"

Pa je sintetiko s prostim očesom sploh mogoče ločiti od naravnega kamna? "Laik bi mogoče ločil kristal Swarovski od naravnega kamna, sintetičnega kamna od naravnega pa zagotovo ne. To je zelo kompleksna zadeva. Če imaš dva kamna identičnih barv, oba čista, brez vključkov, se lahko celo nekdo, ki se spozna na kamne, zmoti za nekaj tisoč evrov."

Izvor kamnov se lahko določi s poglobljenimi analizami. "Za to uporabljamo refraktometer – merilec, ki izmeri, kako hitro svetloba potuje skozi kamen, saj ima vsak kamen svojo gostoto. Uporabljamo tudi mikroskop, UV-svetilke različnih valovnih dolžin, križno polarizirane filtre. Če vse to ne pomaga, pa uporabimo precej dražje, bolj kompleksne naprave, ki natančno določajo, od kod kamen izhaja, iz česa je narejen in kakšne so obdelave na njem."

Zgodi se, da mu ljudje prinesejo kamen in ga sprašujejo, koliko je vreden. "Slišijo zame ali kaj preberejo o meni in mi prinesejo. Nekoč je k meni prišla stranka, ki so ji nekje ocenili, da ima neki zelo poceni kamen. Pregledal sem ga in ugotovil, da gre za naravni diamant z lepo, intenzivno barvo, vreden nekaj tisoč evrov."

Dragolič nakit izdeluje samo še z naravnimi kamni. V studiu na obrežju Ljubljanice je naprodaj nekaj njegovih izdelkov, a večji del jih izdela po naročilu. "Stranke pridejo z lastnimi idejami, kar je precej lažje. S tistimi, ki ne vedo, kaj bi rade, pa se pogovorim, spoznam njihove želje in iz tega razberem, česa si želijo. Meni je osebni kos nakita veliko ljubši, ker je unikaten – v primerjavi z nakitom, kjer je kos sicer lep, a ga ima še deset tisoč drugih ljudi."

Koliko pa so ljudje pripravljeni odšteti za takšen kos nakita? Odvisno od namena, odgovori. "Če gre za darilo in denar zbira večja skupina, je to nekaj sto evrov. Če darilo kupuje en sam, je to nekje med 50 in 100 evrov. Če pa gre za darilo za partnerja, kot je zaročni prstan, tudi več tisoč evrov."

Naš sogovornik pri svojem delu najraje uporablja drugačne kovine, ki jih poskuša vključiti glede na ceno zlata. "Letos sem precej nakita izdelal iz tantala. Tudi cirkonij je zanimiva kovina – všeč mi je zaradi kontrasta, ker ga na prstu ne moreš skriti. Lahko vključiš malo zlata ali platine, ki je meni osebno precej ljubša in lepša alternativa belemu zlatu. Izdelal sem uhane iz niobija, ki je tudi povsem neznana kovina, ki me je navdušila. Pri dragih kamnih so mi osebno najbolj všeč spineli, ker se zelo lepo svetlikajo. To je trd kamen, pri nas popolnoma spregledan. Pa granati, ki so pri nas znani le v dveh, treh barvah, obstaja pa jih ogromno. Tudi safir poznamo samo moder, a ga najdemo v vseh možnih barvah. Diamanti me nikoli niso popolnoma očarali, všeč so mi barvni kamni. Toliko jih je, da se kar izgubiš med njimi!"

Proces izdelave ročnega nakita je dolgotrajen in – vsaj zanj – zelo meditativen. "Meni je to delo res zelo všeč. Usedeš se in delaš, včasih te kar potegne in ura te prehiti. Nekoč sem neki prstan z velikim diamantom delal dva tedna, ker je bil res kompleksen. Prav tako sem več kot teden dni obdeloval smaragd. Smaragdi so lepi, a zelo občutljivi za rokovanje. Bil je velik in drag, vreden več kot 50.000 dolarjev, a na koncu je bil izdelek res vrhunski."

Želim si, da bi imel več časa za uresničitev svojih idej, še pove za konec. Prizadeva si tudi za to, da bi se v prihodnosti o dragih kamnih več govorilo in da bi ljudje spoznali, da imajo zlatarji z izdelavo nakita precej dela – to delo pa nekaj stane. "Svojim strankam to pogosto razlagam, ker si želim, da bi prepoznale vrednost nakita in videle, da je takšen izdelek pravzaprav umetnost. Poleg tega je zelo oseben – če naročiš nekaj zase, bo narejeno točno tako, kot si želiš," zaključi.