Potop ladje Szent István in zgodba preživelega slovenskega mornarja

Ura je bila 3.31. Siloviti eksploziji sta prebili trup in voda je začela vdirati v notranjost ladje, ki se je začela hitro nagibati. "Grozeče šumenje v trupu ladje je pretresalo srca mornarjev, ne smeš zapustiti svojega mesta, čakati je treba samo na nadaljnje ukaze nadrejenih. V spodnjih prostorih je bila tema, glasno je odmeval klic tovarišev na pomoč. Rešitev je bila nemogoča, klici na pomoč so nas spravljali v obup, več mož je pred mojimi očmi naredilo samomor," je v svojih spominih zapisal Franc Žele.

Posadka je štela 1352 mož. Ob 6.02 se je ladja skupaj z 89 dušami dokončno pogreznila v svoj morski grob. Žele jo je na ukaz poveljnika zapustil med zadnjimi in se poskušal rešiti s plavanjem proti otoku Premuda.

Po večurnem plavanju ga je povsem izčrpanega iz vode potegnila torpedovka, ki je reševala preživele in jih vozila v Šibenik.

Star je bil komaj 22 let.

"Ta brodolom je bil zanj izredno travmatičen in ga je zaznamoval za celo življenje. Bil je zelo mlad in mislim, da nikoli ni prebolel teh svojih tovarišev, ki jih ni mogel rešiti," pripoveduje Želetova vnukinja Flory Banovac, s katero se srečamo v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ta kraj ima zanjo poseben pomen.

Kot pravi, je njen "nono" živel tri življenja, vsako vredno vsaj enega filma. In njegova življenjska zgodba bi bila že zdavnaj pozabljena, če je ne bi skrbno zapisal v obliki dnevnikov. "Ni pisal sproti, pač pa pozneje, ko se je spominjal stvari za nazaj. Zelo čustveno, o nekaterih dogodkih je pisal zelo presunljivo," nam pokaže dva dnevnika, originalni rokopis izpod nalivnega peresa.

"Kljub tej grozljivi izkušnji na ladji, si pri njem vedno čutil željo po morju, zato smo se iz Ilirske Bistrice, kjer smo na koncu živeli, preselili v Portorož. Vsako leto je hodil v Reko ali Pulj in se srečeval s preživelimi kolegi. Vse do smrti je upal, da bo dočakal dan, ko bo ladja Szent István dvignjena iz morja. Žal se to ni zgodilo in ladja še vedno leži na dnu morja kot muzejska zapuščina."

Imenujejo jo hrvaški Titanik.

Franc Žele se je rodil 22. maja 1896 v Hrastju pri Pivki kot nezakonski sin Frančiške Sluga. Njegova rojstna hiša je stala tik ob glavni cesti, v neposredni bližini današnjega muzejskega kompleksa v Pivki. Ko je bil star tri leta, se je njegova mati poročila s sosedom, vdovcem Janezom Želetom, ki ga je tudi uradno posvojil in mu bil kot oče.

"Njegovi spomini se začnejo z družino. Izredno natančno opisuje svoje otroštvo, zaljubljen je bil v svojo mamo, neskončno je zameril svojemu biološkemu očetu, ki jo je zapustil, ko je bila v osmem mesecu nosečnosti in šel v Ameriko. Tega mu nikoli ni oprostil in ni hotel imeti stikov z njim," pripoveduje njegova vnukinja.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Postojni in na vlaku se je zagledal v mornariško uniformo. "Porodila se mi je želja in ljubezen do poklica mornarja z razprtim plavim ovratnikom, golim vratom in okroglo čepico na glavi. Pri še tako majhni šolski nalogi me je misel in želja gnala na morje," piše v svojih spominih.

Čeprav starša nista bila navdušena, je pri petnajstih letih šolo obesil na klin in se vpisal v mornariško podčastniško šolo ter leta 1911 vstopil v cesarsko-kraljevo vojno mornarico. Dveletno usposabljanje je potekalo v Pulju, glavnem oporišču avstro-ogrske mornarice, ter na ladji v Šibeniku. Franca sta spremljala hudo domotožje in slabo znanje nemščine, a to ga ni ustavilo. Končal je še specializacijo v topništvu, postal mornariški podčastnik in svojo prvo službo začel na bojni ladji Viribus Unitis, admiralski ladji avstro-ogrske mornarice. Z njo je leta 1913 plul po Sredozemlju ter ob tem obiskal Malto, Bejrut, Aleksandrijo in Jeruzalem.

Konec junija 1914 je bil komaj 18-letni Franc priča zgodovinskim dogodkom, ki so zasukali nadaljnji potek svetovne zgodovine. Na ladjo Viribus Unitis se je v Pulju vkrcal prestolonaslednik Franc Ferdinand, odplul do ustja reke Neretve in pot nadaljeval do Sarajeva, kjer ga je čakala njegova soproga Sofija. "Sredi noči smo prispeli v pristanišče Metković. 28. junija 1914 ob petih zjutraj se je še zadnjič pokazal na krovu ladje z vsemi našimi nadrejenimi in se počasi vkrcal v motorni čoln. Skoraj vsa posadka je stala na krovu in gledala za njim, ko se je še zadnjič ozrl in se z vojaškim pozdravom poslovil od nas," piše Franc v spominih.

Že naslednji dan so posadko obvestili, da sta bila prestolonaslednik in njegova soproga v Sarajevu žrtvi atentata. Čez tri dni je ladja Viribus Unitis sprejela njuni krsti in ju odpeljala na zadnjo plovbo v glavno luko monarhije – Trst.

Kmalu zatem je izbruhnila prva svetovna vojna.

Maja 1915, takoj po vojni napovedi Kraljevine Italije habsburški monarhiji, je ladja Viribus Unitis sodelovala v obstreljevanju pristanišča Ancona ter nepripravljenim Italijanom povzročila veliko škode na infrastrukturi in vojaških objektih.

Konec leta 1915 je bil Franc Žele premeščen na novo, že omenjeno bojno ladjo Szent István, kjer je postal namestnik poveljnika baterije šestih topov kalibra 150 mm na desnem boku ladje. Ta v naslednjih mesecih ni bila udeležena v pomorskih spopadih, je bilo pa puljsko pristanišče ves čas tarča italijanskih bombnikov. Neke noči je Franc sestrelil enega od njih, a pri tem je kršil vse vojaške predpise, saj je streljal brez ukaza nadrejenega in v času, ko sploh še ni bil sprožen alarm za letalski napad. Za sestrelitev sovražnikovega letala je hkrati dobil srebrno hrabrostno medaljo II. stopnje in kazen v obliki enomesečne prepovedi izhoda z ladje.

Kontraadmiral Miklos Horthy, ki je spomladi 1918 postal novi poveljnik cesarsko-kraljeve mornarice, je junija 1918 aktiviral floto in jo poslal v ofenzivno operacijo deblokade Otrantskih vrat. 8. junija sta v napad iz puljskega pristanišča odplula bojni ladji Viribus Unitis in Prinz Eugen s petimi spremljevalnimi ladjami, naslednji dan pa še bojni ladji Szent István in Tegetthoff, en rušilec in šest torpednih čolnov.

Szent István je imel smolo že od samega začetka, najprej je zamujal zaradi okvar na luških barikadah, potem so se mu začeli pregrevati motorji. Konvoj je med plovbo naletel na dva italijanska torpedna čolna, MAS-15 in MAS-21, ki jima je poveljeval italijanski poveljnik Luigi Rizzo. Slednji je s torpedi neuspešno napadel ladjo Tegetthoff, medtem ko sta dva torpeda s čolna MAS-15 neposredno zadela ladjo Szent István.

Čisto naključje je bilo, da je bila na bližnji ladji Tegetthoff filmska ekipa, ki naj bi snemala bitko, a je posnela žalosten konec tega ponosa cesarsko-kraljeve mornarice. To je eden redkih, če ne celo edini brodolom ladje, ki je bil kadarkoli posnet na filmski trak.

Konec prve svetovne vojne in razpad Avstro-Ogrske je Franc Žele dočakal v Pulju na ladji Budapest. Tam je bil priča tudi potopu nekdanje avstro-ogrske bojne ladje Viribus Unitis, s katero je križaril po Sredozemlju in na njej služboval. Ob povratku domov je kmalu prišel v konflikt z novimi italijanskimi oblastmi, ki so zasedle zahodni del slovenskega ozemlja, in bil decembra 1918 obtožen kot eden od vodij protiitalijanskih demonstracij v Št. Petru na Krasu. Tri mesece je tako preživel še v raznih zaporih in taboriščih.

Po izpustu in vrnitvi v domači kraj se je najprej ukvarjal s trgovino, nato pa z gostilniško dejavnostjo. Bil je zelo podjeten, kmalu je v najem vzel tudi manjši hotel. Leta 1920 se je poročil s Frančiško Počkaj in rodili sta se jima dve hčerki. Lotil se je še trgovine z lesom in posel je tekel gladko, dokler ni Franc leta 1923 ob bančnem zlomu bankrotiral in izgubil vse premoženje. V veliki stiski, kako preživeti družino, se je odločil za odhod v Ameriko.

Po 25 dneh plovbe je prispel v Brazilijo in začel trnovo pot ekonomskega migranta. Skupaj z devetimi rojaki so začeli kot gozdni delavci globoko v pragozdu, a zaslužek je bil premajhen, zato so poskusili še v tovarni v glavnem mestu Santos. Zaradi socialnih nemirov so izgubili delo in pot nadaljevali v Argentino. Pot je bila zelo nevarna – pri nelegalnem prečkanju mejne reke Urugvaj se je utopilo kar osem od 13 mož v njegovi skupini, sami Francevi rojaki iz okolice Št. Petra na Krasu. Preživeli so nato v Argentini denar služili z delom na kmetijah in v mesnopredelovalni industriji.

"Takoj ko sem dobil stalno delo, sem pisal domov družini. Pomagati jim še nisem mogel, ostal sem brez perila, imel sem slabo obleko, čevlji slabi. Bil sem izgubljen v svetu. Zamudil nisem niti ure dela, pa nisem mogel pokriti vseh stroškov najbolj potrebnih stvari in perila," opisuje v spominih.

Sreča se mu je nasmehnila, ko je po naključju srečal rojaka, zaposlenega pri mednarodni kitolovski družbi. Brez pomislekov se je odločil za nevarno, a veliko bolje plačano delo na kitolovki in odplul na otok Južna Georgija (Georgia del Sud). Kot nekdanji topniški podčastnik je bil takoj določen za strelca s harpuno. "V lepem vremenu, na žalost ga je bilo zelo malo, je takšen lov igrača. V dveh sezonah, to je v dveh letih, nisem naletel niti na deset dobrih lovskih dni. V nevihti in v valovitem morju pa je življenje dragoceno. V takem vremenu se je treba obleči v gumijasto obleko in se privezati za ograjo," je pisal Franc.

Tudi tam je imel veliko srečo, da je preživel, poudari njegova vnukinja Flory. "Trpel je, doživljal hude stvari, dve leti je preživel v silno nevarnih vodah, takrat so kite lovili s harpunami ... Mnogo mož se ni vrnilo domov."

Leta 1926 se je Franc naposled le vrnil v domovino, k družini, ki jo je tako zelo pogrešal. Nekaj časa so živeli v Zalogu pri Postojni, kjer se mu je rodil še sin Franci, oče naše sogovornice Flory. Preživljal se je kot vrtnar, mlekar, čebelar, mehanik, zidarski delovodja, elektroinštalater in sodni izvršitelj. Leta 1934 je v Ilirski Bistrici prevzel vodenje gostilne. Tam je kupil zemljišče in sezidal hišo, a jo je pozneje prodal za potrebe izgradnje nove kemične tovarne. Preselili so se v Portorož, kjer je leta 1971 tudi umrl. Pokopan je v Piranu, blizu morja, ki ga je tako zelo ljubil vse življenje.

"Res je bil avanturist, pustolovec. Ko se je vrnil domov z denarjem, se je peljal s kočijo in je po poti v Postojni kar kupil hotel in ga poimenoval Albatros – po ptičih na južnem tečaju in ladji, na kateri je lovil kite. Bil je zelo podjeten in delal je vse mogoče – samo da bi preživel svojo družino," je vnukinja hvaležna za njegovo predanost.

Flory je z njim živela od svojega rojstva do njegove smrti. "Bili smo skupaj v hiši, z njim in nono, zato mi je tudi bil tako zelo drag." Svojega dedka se spominja kot visokega in suhega, umirjenega človeka. "Prav po mornarsko je kadil in strašno je bil dobrovoljen – nič mu ni bilo težko. Kadarkoli si ga vprašal, je rad pripovedoval zgodbe, bil je zelo prijeten mož."

Francevi spomini niso bili napisani za objavo, nastali so iz želje, da svojim otrokom in vnukom zapusti pričevanje o dih jemajoči življenjski usodi njihovega očeta oz. starega očeta. Brez moraliziranja in vrednostnih sodb, z jasnim sporočilom o pomenu miru in družinske sreče ter z ljubeznijo do domovine in slovenskega jezika.

Po njegovi smrti je družina vestno hranila vse dnevnike, Flory Banovac pa je razmišljala, da bi jih nekoč zbrala v knjigi in objavila. In res. 40 let po njegovi smrti je izdala knjigo Mornar, pustolovec, kitolovec. "Želela sem, da njegovi spomini in to njegovo burno življenje, nenormalno za današnje čase, ostanejo in ne potonejo v pozabo."

"Franc Žele je bil naš sosed, rojen v hiši, ki je bila najbližja takratni vojašnici v Pivki, in njegova sila zanimiva zgodba bi se izgubila kot neskončno drugih, če ne bi bila zapisana. K sreči se je njegova vnukinja odločila, da jo uredi in izda v knjižni obliki, s tem pa je ohranjena za vedno. Pozneje se je odločila, da nam podari njegovo zapuščino, mi pa smo našli primerno mesto zanjo in pripravili razstavo. Poimenovali smo jo Zgodba našega soseda," pove direktor Parka vojaške zgodovine in avtor razstave Janko Boštjančič.

Na koncu hodnika, pred oknom, ki gleda točno na mesto, kjer je nekoč stala Želetova rojstna hiša, so svoj prostor našli osebni predmeti njenega "nonota" – oljna slika potapljajoče se ladje Szent István, ki jo je po tragediji prejel v dar, stol in pisalna miza, "Schreibtisch", od katere se ni ločil, pa nalivno pero, ki je z brezhibno pisavo ustvarjalo spomine, lesen okoren kovček, s katerim je potoval po svetu, in palica, s katero si je na koncu svoje življenjske poti pomagal pri hoji.

"Vesela sem, da sem ga pripeljala domov," zaključi Flory Banovac.