'Nemčija ostaja proevropska, pri vladavini prava in demokraciji pa ne bo popuščala'

O vsem tem smo se pogovarjali s prof. dr. Reimutom Zohlnhoeferjem, ki med drugim predava na univerzi v Heidelbergu. Med glavna področja njegovega dela sodi analiza ekonomske in socialne politike v naprednih demokracijah. Poglablja se v  politične stranke, politične institucije in glavne igralce, ko gre za globalizacijo in evropeizacijo.  Nemci se bodo sicer na volišča odpravili prihodnji konec tedna, tekma pa je precej izenačena, saj so najmočnejše stranke skoraj enotne v stališčih do nekaterih osrednjih tem – želijo pokoronsko okrevanje, gospodarski premik v zeleni smeri, delovati nameravajo proevropsko. »Tokrat ni teme, ki bi mobilizirala ljudi,« pravi sogovornik, ki meni, da bo nemški politiki tako doma kot v EU tudi po volitvah ostalo veliko kontinuitete – tudi ko gre za zahteve do drugih članic EU, med drugim za tisto o doslednem spoštovanju vladavine prava. 

Začniva s poglavjem, ki se zapira. Angela Merkel zapušča politiko. Kaj pa pušča za seboj? Kakšna je zapuščina kanclerke, ki se je morala spopasti z več krizami?

To je pravzaprav zelo težko vprašanje, na katero ni enostavnega odgovora. Kajti čeprav je bila na položaju kanclerke, so njen čas na tem mestu resnično zaznamovale predvsem krize, ki so prihajale od zunaj. Od finančne krize do krize evra ter migrantske in koronske krize. Na te krize je odgovorila. S koalicijskimi partnerji so posegli tudi po še neuporabljenih načinih, tako kar zadeva količino denarja kot kar zadeva ukrepe v času koronakrize. 

Po drugi strani pa ravno zaradi kriz nobena od njenih najodmevnejših potez ni bila tisto, kar si je zamislila v volilnem programu, s katerim je prišla na oblast. Leta 2005 je njen program temeljil na zelo liberalnem gospodarstvu, liberalni socialni politiki, ampak nič od tega se ni uresničilo. Če bi torej želeli govoriti o tem, koliko od tega, kar je želela, je uresničila, potem ugotovimo, da pravzaprav skoraj ničesar. Zgodilo se je celo ravno obratno. Izdatki so se večali, več sredstev gre za socialno varnost, trg dela je manj liberalen. Delno se je to zgodilo zaradi koalicijske partnerice, delno je bila situacija dovolj ugodna, da liberalizacija ni bila nujna, delno so na to vplivali zunanji vzroki. 

Tudi ko pogledamo njeno liberalno migrantsko politiko, teh načel ni zagovarjala pred migrantsko krizo. Dokler ni izbruhnila migrantska kriza, ni obiskovala migrantskih centrov, to ni bilo med njenimi prioritetami. Podobno je na področju podnebnih sprememb in umika iz jedrske energije. Njen prvotni načrt je bil, da bo Nemčija prav jedrsko energijo uporabljala kot premostitveni vir energije do prehoda na zeleno, potem pa se je zgodila katastrofa v Fukušimi in kanclerka je povsem obrnila ploščo. 

Za veliko večino odločitev, ki jih je morala sprejeti, torej ni imela vnaprej pripravljenega načrta.  Prav zato je še težko ocenjevati njeno zapuščino. Bilo je veliko kriz, ki so potrebovale odzive, pri tem pa je nato pogosto tudi spreminjala svojo smer. Lahko bi rekli, da je njena zapuščina odzivanje na krize, v še širšem smislu pa umirjena zunanja politika. 

Pa je bila dobra krizna menedžerka?

Pri takšnem vprašanju gre za dvoje. Najprej – kakšen vtis je imelo ljudstvo. Mislim, da so ljudje menili, da je prve krize obvladovala dobro, manj zadovoljni so bili z odzivom na migrantsko krizo in z zadnjo fazo upravljanja koronske krize. Trenutno so ljudje s tem precej nezadovoljni. Ampak ko gre za finančno krizo in krizo evroobmočja, so ji ljudje, čeprav so bili tudi skeptični, predvsem zaupali, da se bo znala spopasti s situacijo. Podobno je bilo tudi v prvem letu koronske krize. Druga plat vprašanja pa je, ali je bila pri upravljanju krize objektivno uspešna. Za finančno krizo bi rekel, da je bila. Ob krizi evrskega območja je ogromno dela opravila ECB, a prav tako ne moremo reči, da so težave odpravljene. Morda trenutno niso v ospredju agende, ampak neravnovesja ostajajo. Po drugi strani pa rešitve niso preproste in zanje ne more poskrbeti samo Nemčija. Migrantska kriza se je na koncu za Nemčijo razpletla relativno ugodno, število migrantov se je zmanjšalo, je pa res, da so za to bolj zaslužne države, ki so zapirale poti. Glede koronske krize pa mislim, da gre Nemčiji kar dobro, čeprav je bilo vmes tudi precej burno. Če potegnemo črto, mislim, da so jo ljudje videli kot dobro krizno menedžerko, čeprav se denimo s podnebno krizo ni zares ukvarjala. 

Kaj pa na evropskem parketu, na katerem se je v kriznih obdobjih pogosto zdelo, da druge članice čakajo na njeno potezo?

Mislim, da je odigrala ključno vlogo v krizi evroobmočja, ki smo jo v Nemčiji gledali predvsem kot dolžniško krizo, čeprav je to v resnici večinoma veljalo le za Grčijo. Drugje so bila večja težava strukturna neravnovesja, ki bi se jih morali lotiti z vrsto ukrepov. Toda na koncu je obveljalo, da gre za dolgove, ki jih je treba zmanjšati, in za nemške razmere je bil to prikladen opis situacije, ki je Merklovi pomagal kljub kritikam doseči podporo domače javnosti za svoje ukrepe. Ljudje so rekli: Če se prilagajajo drugod, potem lahko s tem živimo tudi mi. V tem smislu je vsekakor odigrala konstruktivno vlogo. Ta je bila veliko bolj problematična pri vprašanju migracij, ko je Nemčija odprla vrata, potem pa podobno zahtevala tudi od drugih držav. Načeloma je Nemčija države prosila za solidarnost z migranti, toda v resnici je nekatere skušala prisiliti v strinjaje z mehanizmom porazdelitve migrantskega bremena, kar se mi zdi problematično. Ko gre za evropski odziv na koronsko krizo, pa se je zavzela za mehanizem, ki daje državam za pokoronsko okrevanje na voljo res veliko denarja, pristala je tudi na evropsko zadolževanje, kar je bila za prejšnje nemške vlade rdeča črta.   

Merklova odhaja v času, ko se v EU znova krepijo nasprotja med članicami, pri čemer še posebej izstopajo nesoglasja s Poljsko, Madžarsko, tudi s Slovenijo. Kako se bo s tem izzivom spopadla prihodnja nemška vlada?

V tem delu Evrope vladajo precej drugačne razmere, vezane predvsem na domačo politiko, ki je v nasprotju z osnovnimi idejami Evropske unije in je težko razumljiva ustanovnim članicam. Težko je tudi oceniti, kako je dogajanje v teh državah povezano z dogajanjem na ravni povezave, na primer z migracijami. Bi pa poudaril, da se spremembo nemške vlade vloga Nemčije v EU ne bo spremenila, saj so vse stranke, ki imajo realne možnosti za sooblikovanje prihodnje nemške vlade – kakršna koli že bo – močno proevropske, prav tako zastopajo enotno, jasno mnenje, da morajo države spoštovati vladavino prava in demokracijo. Ko gre za ključne stvari, se tako ne bo spremenilo nič, videli bomo veliko kontinuitete. Je pa povsem mogoče, da bomo priča razpravi o tem, koliko nadaljnje integracije je smiselne. Na tem področju je nekaj več obotavljanja pri liberalcih (FDP), toda za zdaj ne kaže, da bodo zbrali toliko glasov, da bi, četudi bi pristali v vladi, resno sooblikovali evropsko politiko. Bo pa vprašanje integracije nedvomno zaznamovalo EU, saj je lahko to eden od virov napetosti, kajti tudi nekaj drugih držav ne želi večje integracije.

Kaj pa od nove vlade pričakujete v Nemčiji? Gledamo namreč precej izenačeno predvolilno bitko, celo v številnih stališčih ni večjih razlik.  

Glede na to, da nobena od vlad Merklove ni bila ravno buržoazna, da bi bil trg zelo liberaliziran, socialna politika pa zelo konservativna – sprejemale so se tudi migracije in istospolne zveze – ni pričakovati, da bi kakršna koli vlada prinesla res velike spremembe. Če bodo v skladu s pričakovanji v prihodnjo vlado vstopili Zeleni, je pričakovati, da bo nekaj več poudarka na podnebnih spremembah, kar pomeni spremembe tudi na drugih področjih, mogoče je tudi, da se bodo okrepili izdatki socialne države, če bodo v vladi socialni demokrati (SPD). Morda je še najbolj pereča davčna politika, ki pa se prav tako ne bo veliko spremenila, če socialnim demokratom in Zelenim ne uspe zbrati dovolj glasov in se bodo morali povezati z liberalci, ti pa so že jasno povedali, da jih ne bo v vladi, ki bi višala davke. V davke bi lahko SPD in Zeleni v tem primeru posegli le, če bi se povezali z levico, kar pa bi bilo za obe stranki precej tvegano, saj obstajajo dvomi, da bi se takšna koalicija obdržala vsa štiri leta. Tektonskih premikov torej ne pričakujemo. 

Pa jih morda želijo ljudje? V času predvolilne kampanje smo slišali nekaj očitkov o tem, da Nemčija pod veliko koalicijo stopica na mestu.

Čeprav nič od tega ni bilo načrtovano, se je v šestnajstih letih res veliko spremenilo. V enem letu je v državo vstopilo milijon novih ljudi, odpovedali smo se jedrski energiji, prizadela nas je koronska kriza … Vprašanje, koliko sprememb je potrebnih, je v tem času tudi politično, vendar pa ocenjujem, da je bi se večina Nemcev raje vrnila v normalnost, predvsem po zadnjem letu in pol, ki je bilo za nas zelo naporno. Po drugi strani pa nemški sistem ni narejen za udarne poteze. Trideset ali štirideset odstotkov zakonodaje potrebuje še potrditev bundesrata, v katerem pa ni jasne politične večine, zato smo se recimo že med vlado Gerharda Schröderja naučili, da lahko paket sprememb hitro naleti na ovire. Takoj ko so prišli na oblast, so začeli uvajati spremembe, in čeprav so začeli z večino v bundesratu, se je ta večina razblinila v le nekaj mesecih in sprememb je bilo konec. Prav tako pa bomo tokrat najbrž dobili vlado več koalicijskih partneric, kar že samo po sebi omeji možnost velikih sprememb. Poleg tega je Nemce zgodovina naučila, da korenite spremembe niso dobra ideja. Večina si ne želi, da bi recimo Nemčijo po svoje preoblikovali desni populisti(AfD). Rigiden sistem je tako pogosto tudi prednost. 

Je Nemčiji uspelo zajeziti vzpon AfD?

Ja in ne. Težko je namreč oceniti, kako močni so zares, kajti ni nujno, da ljudje v anketah odgovarjajo iskreno – ko so sami z volilnim lističem, je povsem drugače. Po drugi strani pa imajo svoje težave. Tema migracij je nekoliko zamrla, zato skušajo nagovoriti ljudi, ki so nezadovoljni s protikoronskimi ukrepi, a po drugi strani ima to pri njihovih zmernejših podpornikih ravno nasprotni učinek. Marsikomu namreč ukrepi niso všeč, vseeno pa ne misli, da je to začetek diktature. Enajst odstotkov, kolikor jim kažejo ankete, se mi sicer ne zdi malo, ampak še vedno precej veliko, saj to pomeni, da eden od desetih še vedno glasuje zanje, kar je problematično tudi zato, ker postajajo vse bolj skrajni. Ampak tudi zato se bo del zmernih volivcev, ki so nezadovoljni s krščanskimi demokrati (CDU/CSU), raje obrnil k liberalcem kot k AFD.

CDU/CSU je izgubila kar nekaj podpore, čeprav je njihov kandidat Armin Laschet upal, da bo nasledil Merklovo. Kaj je šlo narobe in ali lahko Laschet še vedno obrne trend? 

Do volitev je še nekaj časa, CDU/CSU za SPD ne zaostaja veliko, prav tako se zdi, da morda zmanjšujejo zaostanek. Stranki sicer tekmujeta za iste koalicijske partnerje, mislim pa, da bi liberalci raje sestavili koalicijo s CDU/CSU, medtem ko bi jo Zeleni raje z SPD. Je pa precej verjetno, da bi CDU/CSU za koalicijo potrebovala obe stranki. Osebno CDU/CSU še ne bi odpisal, čeprav ima njihova kampanja precej težav. Za začetek je jasno, da Laschet ni dober kandidat, čeprav za to ni nekega objektivnega razloga, gre za človeka, ki je uspešen pri vodenju dežele Severno Porenje - Vestfalija. Ampak mediji ga ne marajo, prav tako ga ne marajo ljudje, vprašanje pa je, koliko je to dvoje povezano. 

Potem so tukaj notranje napetosti. Nekateri v stranki namreč še vedno menijo, da bi bil vodja Bavarske Markus Söder boljši kandidat, kar je težko, saj potem ne podpirajo Lashetove kampanje, kot bi bilo treba, ponekod niso niti izobesili plakatov. Tretja težava je, da ni povsem jasno, kaj so poudarki Laschetove kampanje, kar pa je posledica ere Merklove, ki se je morala ukvarjati z odzivi na krize, ki niso bili konsistentni s predlagano politiko, zato ljudem ni več jasno, za kaj se pravzaprav zavzemajo pri CDU/CSU. In v tem smislu imajo tisti, ki menijo, da bi bil Söder boljši kandidat, najbrž prav, saj bi se lahko skliceval na uspešno gospodarsko in protikoronsko politiko, ki jo vodi na Bavarskem. 

Optimizem je nekoliko pojenjal tudi v taboru Zelenih, ki jim je vmes celo kazalo, da bi lahko vodili vlado. Je tudi pri njih za to kriva izbira kandidatke? 

Res jim je kazalo bolje, vendar gre za star fenomen. Zelenim ankete pred volitvami vedno kažejo dobro, slabše se odrežejo na dan glasovanja. Zeleni so stranka, ki jo obožujejo mediji, tudi veliko novinarjev jim je naklonjenih, zato jim je posledično medijsko poročanje zelo naklonjeno, prav tako je področje podnebnih sprememb nedvomno zelo pomembno in o njem se veliko poroča. Zato jih imajo ljudje v mislih, ko se pogovarjajo z anketarji. Toda ko se začne približevati dan volitev, se zaplete, saj začnejo ljudje vse bolj razmišljati, koliko nas bo to stalo, sprašujejo, se ali bodo znali vladati, saj že dolgo niso bili v vladi, in podobno. In potem si volivci premislijo, za kar pa torej niti niso toliko krivi kandidati. Annalena Baerbock je bila za Zelene logična izbira, ko so se odločali med njo in Robertom Habeckom – tudi zato, ker zagovarjajo vlogo žensk. 

Se je pa volivcem prikupil kandidat SPD Olaf Scholz, ki se mu nasmiha zmaga. V kolikšni meri mu lahko škodi pogrevanje škandalov, kot sta Cum-Ex in Wirecard?

Scholzu se je uspelo precej uspešno pozicionirati v vlogi naravnega naslednika Angele Merkel, k čemur pripomore tudi dejstvo, da je podkancler. Nemcem je zagotovo všeč tudi njegov tehnični pragmatični neideološki slog. Še najbolj pa mu najbrž pomaga nepriljubljenost njegovih konkurentov, Lascheta in kandidatke Zelenih Annalene Baerbock. 

Škandali mu doslej niso pretirano škodovali in mislim, da bo pri tem tudi ostalo, kajti gre za dva precej tehnična škandala, ki ju ljudje niti ne razumejo najbolje in z njim niti nista neposredno povezana. Še največji očitek, ki ga je iz tega mogoče izluščiti v tem trenutku, je, kako bo vodil državo, če ne obvladuje finančnega ministrstva, ampak to za volivce ni dovolj oprijemljivo, razen če bi se pojavile nove obtožbe ali dokazi. 

Kaj bo torej odločilo v situaciji, ko razlika med največjimi strankami ni velika? Strankarska pripadnost, stališče do določene teme ali predvsem všečnost kandidatov?

Identifikacija s stranko je bila za Nemce vedno pomembna, vendar je vse manj ljudi, ki imajo jasno izbrano stranko. Pri tistih, ki jo imajo, bo to nedvomno pomemben dejavnik, za vse ostale pa so tokrat pomembni predvsem kandidati, veliko manj ključne teme. Dejstvo je, da je med strankami, ki imajo možnost voditi vlado, pri ključnih vprašanjih izjemno malo razlik. Še ko gre za davke, je govor prej o majhnem povišanju kot o povsem novem davčnem sistemu. Ni torej neke teme, ki bi na tokratnih volitvah mobilizirala ljudi. Vse breme je torej na všečnosti kandidatov in zato ima CDU/CSU težave.