Dnevnik s Pacifika: Na pol poti okoli sveta

SOBOTA, 25. 1. Mravlje, torta in ukraden denar

Sončno jutro, v vasi Vuake, ki leži na severu fidžijskega otočja Yasawa. Zbudijo me mravlje, ki se prosto sprehajajo po moji nogi, in močno sonce, ki kljub zgodnji uri pripeka skozi okno. Pravzaprav hiška, v kateri živimo, nima oken, vsaj ne steklenih, kot jih poznamo pri nas. Okno je preprosta odprtina, ki je zaprta z mrežo proti mrčesu, in če imaš srečo, ta nima preveč lukenj. Hiška ima le en prostor – spalnico, ki jo nizka pregradna stena razdeli še na tuš in stranišče. Z razmerami se sprijaznim in me po dveh nočeh ne motijo več. Vsak dan bolj cenim njihovo preprostost in se sprašujem, kako bi se tukajšnji domačini znašli v našem okolju. Verjetno precej nerodno, tako kot mi med njimi.

Ker je hiška na hribu, se na zajtrk odpravimo v dolino, tokrat s posebno misijo, da uredim torto za Brigito, saj praznuje rojstni dan. Naši gostiteljici Evelyn, ki pripravlja zajtrk, se zdi ta naloga nepredstavljiva. Našteje mi sestavine, s katerimi razpolaga: kasava (gomolj podoben krompirju), riba, ananas, kokos, nekaj testenin, … aja, pa nima pečice. Zasmeji se, a me pomiri, da obstaja tudi druga pot, torto lahko pripeljejo z glavnega otoka, če ladja, ki potuje do našega otočka debelih 5 ur, še ni izplula. Super, urejeno! Čas je za snorkljanje z njenim bratrancem Noxom, ki mimogrede ujame nekaj rib za kosilo. Manjši koralni greben, oddaljen le kakšen kilometer od našega fidžijskega doma, je na veliko delih že povsem mrtev, a vseeno najdemo nekaj čudovitih in živobarvnih podvodnih bitij. Nox pa s svojimi spretnimi rokami vihti sulico in ujame tri ribe, kar pomeni, da danes ne bomo lačni.

Skočim po denar v hiško, saj je naša gostiteljica uredila torto za večerno praznovanje ženinega rojstnega dneva, in razočaran ugotovim, da v denarnici manjka natanko 400 fidžjiskih dolarjev (približno 170 evrov). Denar smo imeli odmerjen do dolarja natančno za hrano in aktivnosti in neljubi dogodek nam predstavlja precejšnjo težavo, saj je najbližji bankomat oddaljen 5 ur vožnje z ladjo (v eno smer), kreditnih kartic pa tukaj ne sprejemajo. Šokirani in začudeni so tudi gostitelji. Zatrjujejo, da se kaj takšnega še ni zgodilo, opravičujejo se nam in obžalujejo nastalo situacijo. Na koncu me pokliče šefica Rosa, ki me pomiri in pravi, naj uživamo, kot da se ni nič zgodilo ter da bomo plačali toliko, kot nam je še ostalo v denarnici. Resnično smo hvaležni za takšno prijaznosti! Kljub neljubemu dogodku zvečer presenetimo Brigito s torto in praznujemo rojstni dan.

NEDELJA, 26.1. Verjetno sta bila Argentinca in bankomat, ki ga ni

Ob zajtrku je seveda glavna tema izginuli denar. Tako kot smo se naučili v epizodah Sherlocka Holmesa, iz vseh prebivalcev vasice izluščimo glavna osumljenca – mlad par iz Argentine, ki se ni udeležil dopoldanskega snorkljanja in je ostal v hiški na hribu. Kakorkoli, sprijaznim se, da denarja ne bomo dobili nazaj, in najbolje je, da dogodek čim prej pozabimo. Čas je za čudovito plažo v bližini Modre lagune.

Na koncu lagune je manjši hotelski kompleks s trgovino. Še vedno pod vplivom primanjkljaja denarja, ki je bil ukraden, poskusimo izvedeti, kako bi lahko prišli do gotovine. Prijazen gospod, ki čisti ribiški čoln, pravi, da je v mini marketu bankomat. Trgovinica je velika kakšnih 30 kvadratov, police so založene le z najnujnejšim, bankomata pa še vedno nikjer. Nasmejani prodajalec me vpraša, kaj iščem, in nekoliko zmedeno ter napol v smehu povem: "Govori se, da je v tej trgovini bankomat, a ga ne najdem!" Prodajalec se zasmeji in me povabi pred pult. "Tukaj ga imam," v smehu doda in pokaže na blagajno. "Povej mi, koliko potrebuješ. Jaz dodam na znesek 5 %, odtipkam skupni znesek v POS-terminal, ti mi daš kreditno kartico, jaz pa tebi denar iz blagajne." Nisem ga vprašal, kako bo to uredil z davčno. Spet imamo gotovino in našim gostiteljem lahko povrnem vsaj del dolga za hrano, saj ima "bankomat" precej nizek dnevni limit.

PONEDELJEK, 27. 1. Za kosilo bo krušna in 5-urna vožnja z ladjo

Še pred dnevi sem čakal dan, da gremo nazaj v civilizacijo, zdaj pa mi je kar malo težko, ko zapuščamo Vuake in našo res prijazno "fidžijsko družino". Naše hiške so na hribu, skupni prostor, kjer se družimo in pojemo vse obroke, pa stoji pred hiškami naših gostiteljev. Z Luko se odpraviva k njim na obisk.

Tudi ko je slabo vreme, kar pri njih pomeni veliko vetra, dežja in visokih valov, dneva ne preživijo v hišah, ampak v skupnem odprtem, a pokritem prostoru. V pločevinastih improviziranih hiškah, ki so velike kakšnih 15 kvadratnih metrov, je čez dan prevroče, da bi se zadrževali v njih, ponoči pa notri spi tudi 6 ljudi. Kopalnice in stranišča so skupna, na prostem. Hiša naših gostiteljev ima en prostor, kjer spita lastnika, sin z ženo in njuna skoraj enoletna hči.

Denar, ki ga zaslužijo z oddajanjem hišk na hribu z izjemnim pogledom na širne lagune, in s pripravo hrane, namenijo skupnosti. Na drugi strani otoka je namreč vas, ki je dostopna samo s čolnom. Tam je doma kakšnih 100 ljudi, eden izmed njih je Jerry, lastnik posesti, kjer mi živimo. Gospod z vizijo turizma je pred časom na zemlji, ki jo ima v lasti njegova družina, sestavil enostavno vasico, kjer živi del njegove družine in mi, turisti. Naloge družinskih članov so jasne – poskrbeti morajo za naše udobje, kolikor ga lahko zagotovijo v danih razmerah. Na voljo imamo tri obroke dnevno, ki jih skuha kar eden izmed družinskih članov. Običajno tisti, ki ima čas, če slučajno ni na ribolovu ali ne kosi trave. Higienske razmere niso najboljše, ker so standardi drugačni. Za razmere, ki so nam na voljo, je vse skupaj precej drago, in sprašujemo se, zakaj je tako, če denarja ne potrebujejo.

Ob sprehodu skozi vas naletimo na drevo z velikimi okroglimi zelenimi sadeži. Prvič jih vidim, pravijo, da bodo danes za kosilo. "Breadfruit" se imenujejo, najprej pomislimo na kruhovec, vendar zmotno. Gre za sadež, bogat z ogljikovimi hidrati in beljakovinami, najbližji prevod v slovenščino, ki ga najdem, je krušna. Pripravijo ga za kosilo, njegov okus pa je podoben sladkanemu kruhu.

Po kosilu sledi slovo od popolne divjine in čudovitih ljudi ter odhod na katamaran, ki nas po peturni vožnji pripelje do glavnega fidžijskega otoka, kjer živi večina prebivalcev – Nadi.

TOREK, 28. 1. Hotel je sicer fajn, a brez zveze

Moram priznati, da se, kljub nepozabni dogodivščini in izkušnji pristnega fidžijskega življenja, prileže zbuditi v hotelski sobi, s svežo posteljnino, udobnim vzglavnikom in brez vonja vlage. Čista in prostorna kopalnica, velika postelja, dodatno otroško ležišče, solidna kava, raznovrstna hrana, nič insektov, ki bi si delili prostor z nami … Udobje, ki ga v preteklih dneh nismo imeli, in se ob tem vprašam, ali ga sploh potrebujemo? Najbrž ne, a je vseeno fajn, ko ga imamo. Dan preživimo v hotelskem kompleksu v bližini letališča, saj jutri zapuščamo Fidži.

In ko ravno pomislim: "Še dobro, da se mi tukaj ne treba ukvarjati z gotovino", se spomnim, da zjutraj potrebujemo taksi do letališča, za katerega bomo odšteli 30 fidžijskih dolarjev (približno 13 evrov). V denarnici pa je ostalo le 5 dolarjev in nekaj drobiža. Hitro poiščem bankomat, tokrat čisto pravo škatlo, ki vrže ven denar – vsaj tako naš sin to poimenuje. A ta škatla ni tako prijazna kot gospod za blagajno trgovine, saj mi za dvig 30 dolarjev zaračuna 15 dolarjev (dobrih 6 evrov) provizije. A to pa ne… Poiščem drugega, enako. Od sonca zažgani Šved mi pojasni, da je to standardna provizija, ne glede na znesek dviga. In sprijaznim se z dejstvom, da bomo za taksi odšteli 45 dolarjev.

Večino dneva gre za pranje perila, odgovarjanje na elektronska sporočila in nadaljnje načrtovanje našega potovanja v februarju. Luka pa v tem času noro uživa v vodnih toboganih in kopanju v bazenu. Tako uspešno združimo pristno fidžijsko doživetje s turističnim hotelskim kompleksom. A tega ne priporočamo, ko boste potovali na Fidži, saj je bolje, da si prihranite čas in denar in se odpravite v kakšen hotel na sosednjo Hrvaško. Vsekakor pa priporočam, da vedno poskusite poiskati kraj bivanja tam, kjer se dogaja pristno življenje domačinov. Razmere bodo precej drugačne kot doma, a čakajo vas nepozabna doživetja in zgodbe, ki bodo ostale za vedno.

SREDA, 29. 1. Zgodnji jutranji let in nekaj treninga

Po dolgem času nas prebudi budilka, ob 6. uri zjutraj po fidžijskem času. Taksi nas že čaka in pred sedmo smo na letališču. Veselim se poleta, saj je bila izkušnja s prostornim letalom in okusno hrano na Fiji Air prav prijetna. Pot nas vodi skozi Auckland, kjer prespimo v hotelu blizu letališča, saj že naslednji dan, zgodaj zjutraj, poletimo naprej. Po več kot mesecu dni obiščem hotelski fitnes in tako si bom dan zapomnil izključno po "muskelfibru". In prišel je dan, ko nisem naredil niti ene fotografije.

ČETRTEK, 30. 1., in ZNOVA SREDA, 29. 1. Nazaj v preteklost

In to dobesedno. Na letalo na Novi Zelandiji se vkrcamo v četrtek ob 9. uri zjutraj, na Cookovih otokih pa po skoraj štiriurnem letu pristanemo v sredo okoli 13. ure.

Pristanemo v mestu Rarotonga, otok je majhen, vsega lahko prevoziš v manj kot uri. Otok obdaja koralni greben, ki gosti pisano podvodno življenje, sredina otoka pa hribovita in zelena. Najvišji hrib je visok skoraj 600 metrov, a je vrh skoraj ves čas ujet v temne oblake. V sredini otoka, ki je videti res blizu, je povečini ves čas dež, ob obali pa sočasno pripeka močno sonce. Kombinacija, ki ustvarja neizogibno visoko vlago. To začutimo tudi v našem novem domu za naslednji teden dni, kjer svojo melodijo ustvarjajo visoki valovi, ki jih prestreže koralni greben, in veter, ki nosi oblake v hriboviti svet Rarotonge.

ČETRTEK, 30. 1.

Imamo redko priložnost, da se še drugič zbudimo v isti dan. In v drugo nam je šlo bistveno bolje. Šumenje mogočnega oceana in sonce, ki že močno pripeka. Vse skupaj sicer spremlja vzhodni veter, ki vreme iz sonca v dež spremeni v nekaj minutah.

Ker smo komaj prišli, si otoka še nismo ogledali. Do potankosti ga raziščemo v naslednjih dneh. Ceste so precej prazne, okolica pa je lepo urejena. Nekateri domačini mi pravijo, da bom najprej moral narediti še vozniški izpit za vožnjo po Cookovih otokih, sicer ne vem, zakaj, saj je na otoku zgolj ena krožna cesta. Več o dogodivščinah z otočja, ki so ga poimenovali po angleškem raziskovalcu Jamesu Cooku, pa lahko spremljate tudi na Instagramovih profilih @brigitayogita in @tombracko.