Izzivi za ostrostrelce, noč za minometnike in požar, ki je ustavil dve vojski

Slovenska vojska se v svojem osnovnem delovanju ne razlikuje veliko od ameriške. No, ukazi, urjenje in oprema vojaka so zelo podobni, razen poračuna in števila vojakov. Mala Slovenija se seveda ne more primerjati z večjo državo, a vaje zadnje tedne so nam pokazale, da kljub majhnosti še vedno lahko predstavljajo trn v peti tudi večjim nasprotnikom ali pa odličnega partnerja tistim, s katerimi sodelujejo.

V vojski so vse vaje izredno kompleksne, potrebnih je veliko priprav, ko pa dejansko prideš na teren, vidiš, da je veliko čakanja. Scenariji se morajo zavrteti, vojaki morajo stati in čakati na položajih, poveljniki morajo prek radijskih zvez sporočiti, kaj bi želeli. Na vaji Sokol/Eagle 2021 je s 1. brigado Slovenske vojske sodelovala legendarna 173. zračno-desantna brigada ameriške vojske (ki ponosno nosi vzdevek "Zračni vojaki"). Seveda ne vsa, saj bi verjetno bilo težavno, če bi na osrednje vadišče (OSVSD) Postojna - Poček prišlo več kot 3000 ameriških vojakov. 173. brigada je skoraj "sestrska" brigada slovenske 1. brigade, nastanjena tudi v italijanski Vicenzi (del je v Nemčiji), nedaleč od Benetk, in pogosto izmenjujeta znanje. 

Na vaji so seveda sodelovale tudi druge enote 1. brigade – tam, kjer je tarče zgrešila pehota, so poskušali minometniki baterije za ognjeno podporo (BATOP), in kjer oni niso smeli streljati, je tarče v trske spremenil Pilatus PC-9 Hudournik, ki je krožil v bližini. Iz zraka je namreč podporo zagotavljal 15. polk vojaškega letalstva.

Sam prihod na vajo je bil precej drugačen, koronski, saj smo morali ostajati v mehurčku in se testirati pred vstopom na območje vaje. Preventivno je bil opravljen še test v službi. Na poti v Vojaško zdravstveno enoto, ki je čakala s palčkami, smo šli mimo celega polja samostojnih bivakov, v katerih so bivali ameriški vojaki. In to veliko dni. Nekaj tednov. Na dežju, v snegu, blatu in na vetru. Slovenski vojaki so imeli več razkošja, nekateri so imeli tudi ogrevane šotore, a so jih ameriški vojaki premagali v ogrevanih vozilih, v katerih so se med premori skrivali. Tako so lahko vojaki drug drugemu zavidali tisto, česar v tistem trenutku niso imeli. 

Najprej so naju oblekli ter nama nadeli neprebojni jopič in čelado. Vsaj moj jopič je nosil nekdo, ki hrano uživa občasno, zato je bilo potrebnega nekaj "umerjanja", čelada pa je bila za nekoga, ki obiskuje drugi ali tretji razred. Ampak navodila so navodila, čelada mora na glavo. 

Nato smo šli na obisk ostrostrelcev, ki so se skrivali in zasedli položaje na Prekopanem hribu, ki ima odličen pogled na celotno območje vaje. Ko smo zapustili vozilo, je majorka, ki nas je spremljala, rekla, da si naj na ušesa nadenemo glušnike, zavoljo nepoškodovanega sluha. Ko je nedaleč stran počil prvi strel, je bila prva misel – mah, ni hudo, bom "šparal" ušesa, kolikor se da, saj slušalke stisnejo kot drobilec za orehe. Dve sekundi kasneje je veliko resneje počilo in slušalke so roko zamenjale za glavo. "Kaj za vraga je bilo to oziroma kaj je bilo tisto prej? … Prva puška ima dušilec." Itak.

Pot do ostrostrelcev nas je peljala mimo opazovalnega mesta iz kamna, ki je tam verjetno še iz časov nastanka vadišča v 19. stoletju, in nam dala prvi pogled na območje delovanja. Pokanje ostrostrelcev je bilo bližje, na poti je bil le lesen podest, ki je, če smo iskreni, videl že boljše dneve. Majorka je izrazila materinsko skrb in predlagala, da mogoče na strohnele deske ne bi šli. A ker je že nekaj vojakov šlo čez, sva s fotografom raven podest izbrala raje kot kraški teren. Napačna odločitev. 

Pred menoj je prečkal vojak, ki nima težav z enačbami gravitacijskega pospeška, najino stopanje pa je bilo približno takšno, kot je igranje minolovca na računalniku – malo sreče in nič znanja. Deska se je upognila, pokanje puške je preglasilo ječanje lesa, jaz pa sem v tistem trenutku imel v mislih samo glas nekdanjega specialca Luke Zorenča, da "se ne splača biti debel." Vojaki okrog naju so v bistvu z zanimanjem opazovali, če bom strmoglavil skozi deske, a sreča je bila na moji strani – strohnele deske so zdržale. Nazaj grede smo morali čez teren in podest je imel naknadno postavljenih na desetine metrov varnostnega traku. Ostrostrelca nista niti trznila na naju, oko je bilo na tarči, ki je bila precej daleč – 1600 metrov.

Tisti, ki uporabljate Google, bi lahko kaj hitro opomnili, da so rekordni zadetki z večjih razdalj – a slovenski primorski sunkoviti veter natančnost vrže za kar nekaj odstotkov. Če je veter konstanten, se da to še kar vračunati v strelsko enačbo. Če streljaš z enega hriba prek dveh dolin, ki spreminjajo smer in hitrost vetra, je to težje, kot se zdi na prvi pogled. Pa to še ni edina ovira … Ostrostrelec ima težave, ki jih večina v igrah ni razumela, in sicer mora na 1600 metrov poleg vetra računati tudi na vlago, temperaturo, tip nabojev in celo na vrtenje Zemlje, saj Coriolisova sila vpliva na smer naboja. In človeška silhueta je široka približno pol metra, samo ena stopinja napake pri merjenju na tej razdalji pa pomeni napako, veliko kar 28 metrov. 

Kljub statistiki, ki je govorila proti njima, sta ostrostrelca streljala. "Nizko levo … nizko desno …" je popravljal opazovalec in skozi daljnogled je bilo videti, kot da so preklemansko blizu, a malo močnejši veter, ki je konstantno spreminjal intenziteto, je očitno bil dovolj, da je kroglo usmeril nekaj metrov levo ali desno. Presenetljivo je, da ni bilo preklinjanja, sam bi v njihovih čevljih obupal že po desetih strelih in poklical letalstvo ali minometnike. "A sta zgrešila? … Ja … Ampak naloga je opravljena."

 Kot so razložili, je na oddaljenem hribu nasprotnikov opazovalec, ki ga je bilo treba nevtralizirati, da se naše enote lahko umaknejo. In postalo je jasno, zakaj sta bila uspešna – ni živega človeka na Zemlji, ki bi mirno čakal na opazovalnici, če nekaj metrov okrog njega padajo naboji, pri tem pa se mu niti ne sanja, od kod prihajajo streli. Ve le to, da je zvok zamujal med tri in štiri sekunde med padlim nabojem in cevjo, ki ga je poslala čez. Ni blizu, a na odprtem hribu brez kritja … opazovalec gre v kritje in nevarnost je nevtralizirana. 

"Ti, a je normalno, da gori?" 

 Ameriški in slovenski minometniki so zagotavljali kritje in osvetljevali bojišče, ko je bilo to potrebno. In pogosto so si "dali duška," saj so poveljniki zahtevali njihovo podporo. Teren se osvetljuje s posebnimi svetilnimi minami, ki na določeni višini zagorijo in fosforjeva sredica zagotavlja sonce sredi noči. Ker so bile vaje, se je to počelo tudi pred mrakom, ena takšnih min pa je, kot veleva Murphyjev zakon, pristala na najbolj nedostopnem kraju in zanetila manjši požar. Tudi pilatus, ki se je na vse sile trudil uničiti leseno barako, je začel manjši požar in kmalu so bili na terenu trije požari – ko ima hudič mlade, jih ima veliko. "Po navadi tako ali tako ugasnejo sami, samo tokrat je pihal veter. A to ni takšen problem, saj imamo v pripravljenosti vedno prostovoljne gasilce." Pilatus je še vedno krožil, govoril, kje gori, požar pa je bil zdaj že lepo viden, nekaj minut kasneje pa je bilo slišati: "Vaja je prekinjena, gasilci gredo na teren." S protipožarnimi metlami so pri gašenju na težko dostopnem terenu pomagali tudi vojaki.

Vojska se je počasi premikala v dolino, mi smo obiskali minometnike baterije za ognjeno podporo, ki so po izkušnjah vedeli, da bo trajalo nekaj ur, da se zadeve umirijo, tako da so naredili tisto, kar vojaki (skoraj) najraje počnejo – odpirali so pakete s suho hrano in počivali, medtem ko so čakali na nova povelja. Ameriški vojaki, ki so bili nekaj metrov stran, so eden za drugim počasi zaspali v vozilih – pol ure spanja je boljše kot nič in po tem, ko nekajurno streljanje z minometi človeka dodobra pretrese in preveri, če so zalivke v zobeh stabilne, je kinkanje skoraj zagotovljeno.

Na poti so bili novi gasilci, tudi vojska je bila pripravljena pomagati, saj je zagorelo na skoraj edinem območju znotraj vadišča, ki nima ceste. V tem času smo obiskali vojake, ki so se urili v najzahtevnejši obliki bojevanja – boj v naselju. Začeli so že zjutraj in so do popolnosti pripravljali scenarij, ki ga bodo morali ponoviti v nočnem času. Vse je potekalo brez težav, zvečer pa je bilo že malo drugače, saj so se zdaj morali gibati z nočnogledi, pri čemer je periferni vid izredno omejen. 

"Kdo je stopil pred cev? Fantje, morate biti pazljivi, vedno imeti na dosegu kolega, ne stopati pred cev. Nikoli," je dejal nadzorni inštruktor Centra za usposabljanje, ki je spremljal enoto, in vajo so ponovili. Tokrat brez napak in zadovoljstvo je bilo očitno na obeh straneh – utrujeni vojaki pa so želeli končati.

"A gremo pogledat še požar?" je bilo naše vprašanje in zopet smo se vrnili na opazovalno točko. Tudi v nočnem času je bilo jasno videti, da oddaljeni hrib še vedno gori – a zdaj že precej manj. Dva manjša požara sta pogašena, vojska pa je še vedno čakala na zeleno luč za nadaljevanje usposabljanja. Ne glede na vse napake, izzive, želje in frustracije je bila rdeča nit celotne aktivnosti ena – varnost. 

Kmalu po našem odhodu pa je zvok izstreljene mine 120-milimetrskega minometa dal vedeti, da je požar pogašen. Svetlobni blisk pa je zasijal samo še na nočnem nebu.