Na kraju zločina: delo ljudi znotraj območja policijskega traku

"Občan nas je obvestil, da je v gostinskem lokalu našel truplo in glede na okoliščine, ki jih je opisal, je smrt sumljiva. Na kraj smo poslali policijsko patruljo, ki je izvedla prve ukrepe – pregledala, ali je objekt varen, odstranila ljudi, ki bi bili lahko moteči v nadaljnjem preiskovalnem postopku, te osebe zadržala in zavarovala kraj dejanja. Nato je obvestila OKC, ki je na kraj poslal ogledno skupino," situacijo, na katero je naletela naša ekipa, opiše Robert Praček, pomočnik direktorja na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL).

V tem poklicu je že 25 let. "Kraj kaznivega dejanja ima informacije, ki rešujejo primere, in praviloma – tudi sodna praksa tako kaže – so materialni dokazi, oplemeniteni z osebnimi, tisti, preko katerih se na sodišču ne da iti. Zato je kriminalistično-tehnično delo, pa tudi forenzična preiskava materialnih sledi, ki se jih na kraju zavaruje, zelo pomembno."

Pa ne samo izjemno pomembno, delo kriminalističnih tehnikov je težko v marsikaterem pogledu. "Stik s truplom je vedno psihično naporen, delo je tudi fizično zahtevno, ko na primer opravljamo ogled kraja požarišča pri 40 stopinjah Celzija v poletnem času. Doma te tudi velikokrat ni … Ampak vse to se da, to je pač del službe in ti opravljaš svoje delo."

Ugotovitev: Sumljiva smrt

Medtem ko Praček odgovarja na naša vprašanja, kriminalistična tehnika, od glave do pet oblečena v bela zaščitna oblačila, za njegovim hrbtom fotografirata območje, zaščiteno s policijskim trakom. Delo ogledne ekipe se namreč vedno začne z dokumentiranjem okolice.

Če gre za sumljivo smrt, na kraj kaznivega dejanja poleg ogledne skupine, ki jo sestavljajo  preiskovalci, specializirani za krvne in seksualne delikte, in kriminalistični tehniki (najbolj optimalno je to ekipa treh ljudi), prideta še državni tožilec in preiskovalni sodnik, ki ogled tudi vodi. Na kraju mora biti tudi mrliško-pregledna služba, ki je za hujša kazniva dejanja povezana z Inštitutom za sodno medicino, kjer se opravi obdukcija. Pri preiskavah pomagajo tudi sodelavci z raznih oddelkov na NFL.

Po pregledu okolice se preiskovalci posvetijo vsem vstopnim točkam v objekt. Opazujemo lahko, kako tehnika na vratih s praškom iščeta sledi papilarnih linij, torej prstne odtise. Ko jih najdeta, jih zavarujeta, nato pa lahko vstopita. Pričaka ju grozljiv prizor – na tleh leži truplo moškega, ki je zvezan, iz vratu pa mu štrli izvijač. Ob njem leži sekira.

"Okoliščine kažejo na to, da gre za nasilno smrt, to vidimo že po kapljah krvi oz. rdeče tekočine na tleh. Vidimo, da ima truplo zvezane noge, v okolici je orodje, ki ne paše v gostinski lokal … In nenazadnje – izvijač, zaboden v vrat, nakazuje na nasilno smrt," pojasni Praček.

Da lahko kriminalistična tehnika sploh prideta do trupla, si morata najprej očistiti pot. "To pomeni, da preverita vse sledi v nekem koridorju do trupla. Premikata se s pomočjo t. i. forenzičnih plošč za hojo po prostoru, pri iskanju sledi obuval pa si pomagata z elektrostatično folijo, ki s tal posname sledi obuval." Na tak način pregledata in zavarujeta tudi sledi v okolici trupla, na primer madeže krvi, ter drugim preiskovalcem omogočita, da se lahko prosto gibljejo, brez strahu, da bi kraj kontaminirali, degradirali ali uničili.

Pregled trupla je eno najpomembnejših dejanj, zato mu posvetijo posebno pozornost. Kriminalistična tehnika mu, ob pomoči mrliškega preglednika, odvežeta noge, zavarujeta njegove roke in izvijač v vratu. "Mrliški preglednik pregleda truplo, morebitne druge rane in poškodbe, ugotavlja vzrok in čas smrti, ugotavlja, ali je bilo morda premaknjeno… pove torej vse dejavnike, ki nam pomagajo pri nadaljnji preiskavi kaznivega dejanja. Sodno obdukcijo pa nato odredi preiskovalni sodnik."

Takšen ogled kraja dogodka lahko traja tudi več dni. "Ne smemo hiteti, zavedamo se, da je to enkratna in neponovljiva priložnost. Ko enkrat prostor zapustimo, ne moremo več priti nazaj," je jasen Praček. Pri hujših kaznivih dejanjih si kriminalisti pomagajo tudi s 3D skenerjem, ki kraj dejanja posname in omogoča kasnejše vračanje v prostor. "Lahko se pomikamo po prostoru, gledamo 360 stopinj, je dovolj natančen, da lahko izvajamo meritve. Za rekonstruiranje dejanja je eden glavnih pripomočkov v današnjem času."

Ugotovitev: Storilec je pobrisal sledi

Kriminalistična tehnika pri pregledu ostalih prostorov ne najdeta nobenih sledi krvi, ničesar, kar bi nakazovalo na prepir ali pretepanje. "Ker je kaznivo dejanje precej krvavo, na mestu, kjer smo našli truplo, pa ni veliko krvi, sklepamo, da je prišlo do brisanja oz. zakrivanja sledov. V takih primerih imamo na policiji službene pse za iskanje krvi, ki se je ne vidi – latentne. Pomembno je, da vodniku službenega psa razložimo, za kaj gre in kaj želimo od psa, nato pa jima prepustimo, da opravita delo."

In res. Takoj, ko psička Oli vstopi v prostor in jo vodnik usmeri v kopalnico, kjer predvidevajo, da bo našla pobrisano kri, po zgolj nekaj sekundah vohljanja po tleh popolnoma otrpne. S tem nakaže, da je nekaj našla. Vodnik jo s klikerjem odpokliče in njeno delo, ki ga je tudi pred nami – ob vseh motečih faktorjih, kameri in fotoaparatu – opravila z odliko, je končano.

Za Anjo Lukan, forenzično izvedenko na oddelku za biologijo NFL pa se takrat delo šele začne. "Mesto, kjer je službeni pes zaznal latentne sledove krvi, ki se s prostim očesom ne vidijo, poškropimo z luminolom. V stiku s krvjo železo, ki je vezano na hemoglobin v krvi, reagira s to raztopino in luminol začne sproščati modro svetlobo. Temu rečemo kemoluminescenca. Ker se svetloba odda samo v temi, moramo ugasniti luč in na mestih, kjer je bila razmazana oz. pobrisana kri, bomo v temi videli modro svetlobo. Postopek fotografiramo preden mesto poškropimo z luminolom in potem," pojasni.

Kot v filmih se tudi tu za nekaj sekund resnično pokaže modra svetloba, ki nam pove, da je kri na tleh, pa tudi v umivalniku, nekdo dejansko pobrisal. "V takem primeru lahko sklepamo, da se je storilec prišel umit v ta prostor, ali pa se je vse skupaj tukaj začelo in se nadaljevalo na mestu, kjer smo našli truplo. Predvsem pa nam pove, da je storilec hotel zakriti svoje sledi, kar je zelo pomembna informacija za preiskovalce pri opravljanju razgovorov, iskanju novih informacij in iskanju storilca kaznivega dejanja," povzame Praček.

Dejstvo: Najtežji so primeri, ko gre za otroke

Sledi sestavljanje zapisnika o ogledu, vse sledi, zbrane na kraju dejanja, vsako posebej evidentirano in zavarovano v svoji embalaži, pa odpeljejo na oddelek za kriminalistično tehniko. Tam preiskovalci ocenijo, katero sled lahko pregledajo sami in katera gre naprej v preiskavo. Na osnovi tega pripravijo pisne dokumente, izdelajo skice, pregledajo 3D skene, v ozadju pa tudi že poteka preiskava kaznivega dejanj, kjer kriminalisti na osnovi podatkov, ki so jih dobili z ogledom kraja dejanja, iščejo storilca.

"Skrbniška veriga vsakega dokaza je zagotovljena in to je tisto, kar zagotavlja integriteto celotnega ogleda in pa tudi preiskave," zagotovi Praček. Na pripombo, da primer na sodišču včasih pade prav zaradi napak, ki so se zgodile zaradi napačnega postopanja na ogledu kaznivega dejanja, pa: "Žal se to dogaja. To je naša napaka in v takem primeru moramo analizirati, kje smo zgrešili in v nadaljevanju te napake odpraviti."

Našega sogovornika, in zagotovo tudi vse ostale v tem poklicu, ki se na terenu srečujejo s tragičnimi zgodbami, se najbolj dotaknejo primeri, v katere so vpleteni otroci. "Te zgodbe so me vedno spremljale in s tem sem živel naprej. Vse ostalo pa gre." Da se lažje soočajo s tem, se lahko obrnejo na t. i. zaupnike, s katerimi se lahko pogovorijo, ko jim je težko. "Starejše generacije so se temu izogibale, modernejše pa pomoč, ko jo potrebujejo, poiščejo. Poleg tega je to timsko delo – znajdeš se znotraj družine, ki si deli enake težave in je takoj lažje. To je osnova."

Najbolj ponosni so, ko primer, na katerem delajo, dobi pravičen epilog. "Zato vendar hodimo v službo! Najbolj pa smo jezni, ko vemo, da smo naredili dobro delo, pa zadeva na sodišču zaradi takega ali drugačnega postopka ne gre skozi," zaključi.