Reportaže

Najboljše za konec potovanja okoli sveta?

Oahu, 29. 02. 2020 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
Avtor
Tomaž Bračko
Komentarji
2

Večina naših zgodb v zadnjih dveh mesecih se je začenjala ob plaži ali na oceanu. Tokrat pa malo drugače – odpravili smo se na krater vulkana, več kot 3000 metrov nad morjem.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Pred nekaj dnevi mi je sin Luka pripovedoval o risanki, v kateri so glavni junaki zjutraj deskali na valovih, popoldne pa smučali. Vse se je zgodilo v enem dnevu na enem od havajskih otokov. "Res, še pred nekaj dnevi je na vrhu Halekale snežilo, zapadlo je nekaj centimetrov snega," mi razlaga Joseph, učitelj deskanja na plaži Kalama, na pisanem otoku Maui. "Bil sem gor," in s prstom pokaže na ogromen vulkanski krater, ki se dviga na sredini otoka, in nadaljuje, "šel sem s skupino turistov in ni bilo preveč prijetno, veter je bil res močan in delali so se snežni zameti."

Tisto jutro so bili valovi precej nizki in le poredko smo jih s surfi lahko zajahali, zato sva imela veliko časa za pogovor. Na koncu me prepriča, da se še isto popoldne odpravimo na Halekalo.
Tisto jutro so bili valovi precej nizki in le poredko smo jih s surfi lahko zajahali, zato sva imela veliko časa za pogovor. Na koncu me prepriča, da se še isto popoldne odpravimo na Halekalo. FOTO: Tomaž Bračko

Joseph meni, da nikjer ni lepšega sončnega vzhoda in zahoda. Navsezadnje Halekala v prevodu pomeni Hiša sonca. Ko izvem, da se je vse do kraterja vulkana mogoče zapeljati z avtom, že pripravljamo popoldansko malico, in skoraj dveurna avantura do najvišjega vrha havajskega otoka Maui se lahko začne.

Začetek ni bil najbolj spodbuden. Ob našem domu nas na plaži greje sonce, krater Halekala pa je v celoti ovit v oblake.
Začetek ni bil najbolj spodbuden. Ob našem domu nas na plaži greje sonce, krater Halekala pa je v celoti ovit v oblake. FOTO: Tomaž Bračko

Od vznožja kraterja do vrha vodi vijugasta 37 milj (60 kilometrov) dolga in lepo urejena cesta. Po kakšne pol ure vožnje se zapeljemo naravnost v oblake. Brez razgleda, stemni se, vse skupaj spominja na gosto ljubljansko meglo, in iz oblakov začne pršiti dež. Podvomim, da je bil nasvet Josepha, da se ravno danes zapeljemo na krater, dober. Kljub temu nadaljujemo pot, in ko dosežemo nadmorsko višino okoli dveh kilometrov, se začnejo oblaki trgati, pojavi se sinja modrina in čez nekaj trenutkov dejansko zapeljemo nad oblake.

Razgled je bil osupljiv. Podoben tistemu, ko se ob vzletu letala dvigneš nad oblake. Povsem jasno nebo, močno sonce, pod nami pa postelja iz mehkih puhastih oblakov.
Razgled je bil osupljiv. Podoben tistemu, ko se ob vzletu letala dvigneš nad oblake. Povsem jasno nebo, močno sonce, pod nami pa postelja iz mehkih puhastih oblakov. FOTO: Tomaž Bračko

Še kakšne pol ure vožnje nad oblaki in pripeljemo se na vrh kraterja Halekala. "Nazadnje je bil ta vulkan aktiven pred približno tisoč leti. In takrat se je tudi izoblikovala današnja podobo otoka Maui," nam pove skrbnik razgledne koče na vrhu. Še kakšne pol milje naprej zagledamo bele okrogle kupole, ki spominjajo na znanstvenofantastični film.

Vse drži, piha kot pri norcih, je povsem suho, razgled na sončni zahod pa res izjemen.
Vse drži, piha kot pri norcih, je povsem suho, razgled na sončni zahod pa res izjemen. FOTO: Tomaž Bračko

Da so jih postavili prav tukaj, ni naključje. "Pogled s Halekale v vesolje je četrti najlepši na svetu," nam še pove skrbnik. Seveda vprašam, kako to izmerijo. "Jasno in vetrovno vreme poskrbi za nizko vlago, kar je zelo pomembno pri opazovanju vesolja. Ob tem pa je zračno in svetlobno onesnaženje minimalno."

Ker nimamo primernih oblačil, z jopo in tanko jakno na 5 stopinjah in močnem vetru zdržimo zgolj deset minut. A tudi sestop s kraterja ponudi priložnost za čudovite poglede in nepozabne spomine.

In ravno zaradi raznolikosti pokrajine, kjer si v enem trenutku lahko nekaj tisoč metrov visoko in takoj zatem ob pisani obali, so Havaji res nekaj posebnega.  Road to Hana – vožnja do mesta Hana, je nekaj, kar na otoku Maui moraš doživeti.

Cesta, ki se vije skoraj 65 milj (105 kilometrov), je znana po svoji dramatični pokrajini. Vijugasta in zelo ozka cesta, s strmimi prepadi, kjer se na določenih odsekih ne moreta srečati dve vozili, ni primerna za tiste s slabim želodcem. Pogosti postanki so tako nujni, a kjerkoli smo se ustavili, smo veliko videli in doživeli.

Mavrična drevesa evkaliptusa. Deblo je večbarvno zaradi tega, ker se zunanje lubja odlepijo v različnih letnih časih.
Mavrična drevesa evkaliptusa. Deblo je večbarvno zaradi tega, ker se zunanje lubja odlepijo v različnih letnih časih. FOTO: Tomaž Bračko

Del ceste zapelje v notranjost otoka, kjer imaš občutek, da si v džungli, vse je popolnoma zeleno, iz skoraj vsakega hriba šumijo visoki slapovi, ki hkrati ponujajo osvežilen skok v vodo.

Slap v gozdu Makawo. Večjih in manjših slapov je ob cesti res veliko.
Slap v gozdu Makawo. Večjih in manjših slapov je ob cesti res veliko. FOTO: Tomaž Bračko

Cesta čez nekaj milj znova zavije proti obali, kje se slikajo pogledi kot z razglednic. Moder ocean, visoki temni klifi, ki jih je oblikovala vulkanska lava, nad njimi pa bujno rastje v vseh odtenkih zelene.

Valovi na obali Ho’okipa so idealni za deskanje.
Valovi na obali Ho’okipa so idealni za deskanje. FOTO: Tomaž Bračko

Na poti, ki po miljah ni dolga, a zaradi razmer precej zahtevna, je obvezen postanek za okrepčilo ob katerem izmed tovornjakov s hrano, kjer strežejo pristno havajsko hrano. Kruh iz banan (banana bread) je na poti do Hane namreč obvezen prigrizek skupaj s skodelico priljubljene havajske kona kave.

Postanek in okrepčilo v Nahiku Marketplace.
Postanek in okrepčilo v Nahiku Marketplace. FOTO: Tomaž Bračko

Preden prispemo do Hane, se ustavimo na povsem drugačni havajski plaži. Preprosto ime – Črna mivkasta plaža (Black sand beach) v zalivu, ki je lahko dostopen in ima dobro urejene poti, je turistična atrakcija, kjer ni ležalnikov in senčnikov, ampak zgolj zabava za najbolj pogumne obiskovalce, ki skočijo v visoke in mogočne valove. Na levo ozka potka s črne mivke pelje do visokih klifov, kjer mogočni valovi vse dneve igrajo gledališko predstavo in se pretvarjajo, da so islandski gejzirji. Vsaj tako se zazdi, vsakič ko voda zadene ob skale in se razprši visoko v zrak, ljudje vzkliknejo od navdušenja in nato vse potihne. V pričakovanju novega vala.

Mehka in zelo topla črna mivka. To vrsto mivke sestavljajo vulkanski materiali in delci lave.
Mehka in zelo topla črna mivka. To vrsto mivke sestavljajo vulkanski materiali in delci lave. FOTO: Tomaž Bračko

A s pisanimi plažami se zgodba Hane ne konča. Vulkanska lava je na Mauiju do potankosti izdelala tudi rdečo plažo (Red sand beach). Ko se končno pripeljemo do mesta Hana, ki sicer ni nič posebnega – majhno mesto z nekaj možnostmi za prigrizek in skriven prehod skozi travnik pripelje do nove preizkušnje, kako priti do plaže, ki jo mnogi opisujejo kot izjemno nevarno pot. In dan pred tem nas že skoraj uspejo vsi zapisi prepričati, da je pot težka, skorajda neprehodna, in če nisi izkušen pohodnik, ne priporočajo njenega obiska, saj se lahko konča tragično.

Kljub vsem zapisom o nevarnostih, ki nam pretijo, se odločimo, da preizkusimo pot in vidimo, do kod nas bo pripeljala.
Kljub vsem zapisom o nevarnostih, ki nam pretijo, se odločimo, da preizkusimo pot in vidimo, do kod nas bo pripeljala. FOTO: Tomaž Bračko

Sklenemo, da se vrnemo, če postane prenevarna. Sicer smo imeli na sumu, da pot ne bo prezahtevna, saj smo se v zadnjih tednih v Ameriki naučili, da je tukaj enostavno ogromno pravil in prepovedi, ki jih ne moremo razumeti. In tako je bilo tudi na poti do rdeče plaže. Pot je kratka, nekaj manjših vzponov in sestopov ter izjemen pogled na plažo, ki jo je ustvaril veličasten vulkan. Seveda pot ni smrtno nevarna, je pa zagotovo zaradi vseh teh zapisov na njej precej manj turistov.

Kaihalulu je ena redkih plaž z rdečim peskom na svetu. Hrib v ozadju je bogat z železom, in zato je plaža takšne barve.
Kaihalulu je ena redkih plaž z rdečim peskom na svetu. Hrib v ozadju je bogat z železom, in zato je plaža takšne barve. FOTO: Tomaž Bračko

Sonce se počasi spušča, in ker si želimo na poti domov ujeti sončni zahod, se odpravimo na dolgo vožnjo proti našemu domu, povsem na drugem koncu otoka. In če Havaji na začetku, vsaj pri nas, niso opravičili slovesa ekskluzivne destinacije in kot ga sami oglašujejo – raja na Zemlji, smo ob koncu obiska tega ameriškega otočja doživeli nekaj najbolj nepozabnih izkušenj celotnega 10-tedenskega potovanja. Že naslednje jutro znova pakiramo in poletimo v Los Angeles, kjer se začne naša pot proti domu.

Naša 70-dnevna pot okoli sveta se počasi končuje. Če vas karkoli zanima o poti, si želite nasvet ali idejo, ko boste načrtovali naslednje potovanje, pa nas najdete na Instagramu pod imenom @tombracko in @brigitayogita. Z veseljem vam odgovoriva na kakšno vprašanje.  

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

janezpodre
29. 02. 2020 10.31
Izjemen podvig šele 500 let po Magellanu. Še dobro, da so se hrabri avanturisti izognili Filipinom, kjer je njihov predhodnik M. končal svojo pot na pol poti /takšnih reportaž in posnetkov mrgoli na raznih tv kanalih, da o netu ne govorimo, pa ne mi omenjat, da je "damače" bolj zanimivo, kot tuje/.
EntityOne Gala
29. 02. 2020 10.30
+3
6. April lani: zjutaj boardanje na Zoncolanu, popoldne surf v Žusterni. Tukaj je pravi raj!