ODDAJE IZ ARHIVA: Kako je najdaljši dan zaznamoval našo medijsko hišo

Edi Pucer: "Ni važno, prenašali bomo samo sliko, ti pa govori, kaj se dogaja"

Danes voditelj oddaje je takrat bil novinar notranjepolitične redakcije, ki je moral, tako kot drugi, na ta dan prevzeti poročanje o dogodkih v ZDA. 

Bil je povsem običajen delovni dan, iz službe sem skočil domov na kosilo (takrat sem živel zelo blizu POP TV), ko me znanec pokliče in vpraša, ali sem videl, kaj se je zgodilo v New Yorku. Prižgem televizijo in vidim gorečo stolpnico. Na CNN je bil prenos v živo, vendar takrat še niso vedeli, zakaj se je letalo zaletelo v enega od dvojčkov. In potem prileti še eno potniško letalo in se zaleti v drugo stolpnico. V živo. Kot v filmu, samo da je to grozljivo resnično.

V hipu je postalo jasno, da ne gre za nesrečo, da gre za teroristični napad, kakršnega še ni bilo. In da ga morda še ni konec.

Odhitim nazaj v redakcijo, kjer je vse hektično. Po eni strani kolegi nejeverno gledajo v ekrane, po drugi se uredniki skušajo organizirati. 

"Veš, kaj se dogaja?" me vpraša Tomaž, takratni glavni urednik. 

"Vem, sem gledal." 

"Potem se usedi za voditeljsko mizo, čez nekaj minut gremo v živo v program."

"Kako, saj nimam niti obleke," ga vprašam. Poleg tega takrat še nisem bil voditelj.

"Ni važno, prenašali bomo samo sliko, ti pa govori, kaj se dogaja, dokler ne pripravimo prve informativne oddaje."

In tako smo tudi mi začeli v živo prenašati dogajanje, ki je vse bolj spominjalo na pravi vojaški napad. Informacij je bilo malo, toda grozljivi prizori so povedali vse. Po dvojčkih je zagorelo v Pentagonu, še eno letalo je strmoglavilo sredi nekega polja. Bo tarča tudi Bela hiša? V New Yorku so ljudje, ujeti v goreča dvojčka, v skrajnem obupu skakali v smrt. Potem sta se dvojčka sesula …

Ne vem, koliko časa je trajal prvi prenos, že kmalu pa smo pripravili prvo pravo informativno oddajo, z voditeljema, prispevki, prvimi analizami. In kasneje, v naslednjih dneh, mesecih in letih, je bilo oddaj o 11. septembru še ogromno. Toda čeprav je bilo takoj jasno, da bo ta napad spremenil svet – in res je do covida najbolj zaznamoval minuli dve desetletji – odgovor na vprašanje, kako ga je v resnici spremenil, še zdaleč ni enoznačen. 

Nenazadnje smo pravkar videli, kako s(m)o Amerika in njeni zavezniki odšli iz Afganistana, ker da je vojna proti terorizmu končana, v Kabulu pa vlado vodi človek, ki je na seznamu teroristov.

Nina Šašek: "Z grozo smo strmeli v stari televizor, ki smo ga imeli vedno nastavljenega na CNN."

Nina je bila septembra 2001 mlada novinarka uredništva 24ur.com, zdaj pa svoje izkušnje deli kot del vodstva uredništva. Na spletu je bila že od samega začetka in velja za eno najbolj izkušenih novinark, ki so delale kot "digitalni" novinarji še v devetdesetih let prejšnjega stoletja. 

Kot v filmu. Neverjetni prizor gostega dima, ki se je kadil iz ene od stolpnic World Trade Centra, je bil prvo, kar smo zagledali, ko smo po uredniškem sestanku naše – takrat še skromne – redakcije 24ur.com stopili v prostore deska. Prva misel – letalska nesreča. Spomnim se, da smo stekli za računalnike, v uredništvu je nenadoma završalo, vsi novinarji smo začeli brskati po spletu in iskati čim več informacij o tem, kaj se je zgodilo. 

Z grozo smo strmeli v stari televizor, ki smo ga imeli vedno nastavljenega na CNN, ko je drugo letalo trčilo v drugi stolp newyorških dvojčkov. Če smo še prej upali, da je šlo 'zgolj' za nesrečo, je bilo sedaj že vsem jasno, da so teroristi izpolnili svoje grožnje in Američanom pokazali, kako ranljivi so. To je bil dan, ki ga verjetno nihče od nas novinarjev, ki smo takrat delali, ne bo pozabil. Vem, da smo delali pozno v noč, zbirali informacije in odzive. 

Za novinarja ni počitka, ko se dogaja kaj tako strašnega, še posebej, ker so že pred 20 leti naši bralci računali na prve in zanesljive informacije. Pa tudi, če je bil kdo od nas utrujen proti jutru, ni bilo pomembno. Le kateri pravi novinar bi lahko to dogajanje spremljal z domačega kavča.

Moj prvi teroristični napad.

Nina Vobič Arlič: "Med pisanjem in montažo novic nisem imela veliko časa za razmišljanje, za čustva."

Na ta usodni dan je Nina delala kot novinarka na zunanjepolitični redakciji, kasneje pa je postala dnevna urednica oddaje 24UR. 

11. september 2001. Za televizijske razmere mirno sončno popoldne se je v trenutku spremenilo v enega najrazburljivejših dni moje novinarske kariere. Piskanje rdečih agencijskih novic, prekinitev programa celodnevnih informativnih televizijskih hiš in prvi posnetki goreče stolpnice v neposrednem prenosu. V redakciji sprva kup vprašanj, ki so begala tudi mene, takrat še študentko, novinarko zunanjepolitične redakcije 24UR. 

Kaj se je zgodilo? Kako je to mogoče? Se je potniško letalo po nesreči zaletelo v stolpnico? Že to bi bila novica brez primere. No, odgovor smo dobili natanko tri minute čez tretjo popoldan. V živem prenosu smo videli, kako se je drugo letalo zaletelo v južni stolp. Teroristični napad! Že čez eno uro so bile tudi na POP TV prve iz niza izrednih novic, ki so si nato sledile vsako uro.

Vmes pa nepozabne podobe: goreča dvojčka, ljudje, ki z belimi kosi blaga mahajo na pomoč, tretje letalo v stavbi Pentagona, zrušenje prve in nato še druge stolpnice, strmoglavljenje ugrabljenega letala v Pensilvaniji, pa spet ogromen oblak dima po zrušenju v New Yorku, leteči koščki raztrganih dokumentov in s prahom prekriti ljudje, ki so za las ušli smrti. Med pisanjem in montažo novic nisem imela veliko časa za razmišljanje, za čustva. 

A med vsemi podobami so najbolj zarezali posnetki ljudi, ujetih v stolpnici nad gorečim letalom, ki so skočili ali padli v smrt. Videla sem jih samo v živem prenosu, pozneje so posnetke iz pietete umaknili. Ostala je kultna fotografija padajočega človeka kot opomnik na tragedijo, v kateri je tisti dan samo v New Yorku umrlo 2606 ljudi, in kot opomin na teroristični napad, ki je za vedno spremenil svet. Njegove posledice – tudi v obliki zadnjega dogajanja v Afganistanu – zato čutimo še danes. 

Alenka Arko: "... potem pa je treščilo še eno letalo ... in začel se je pekel ..."

Leta 2001 je bilo njeno zadnje leto kot novinarka oddaje 24UR, po terorističnih napadih se je v celoti posvetila oddaji Preverjeno. 

Bilo je ravno nekaj dni zatem, ko je bila na sporedu prva oddaja Preverjeno. Do takrat sem bila urednica 24UR in hkrati novinarka zunanjepolitične redakcije. Ker so mi še zelo delovali instinkti dnevnoinformativnega pogona, sem takoj, ko smo videli prve posnetke iz New Yorka, začela spremljati dogajanje. Prve minute je kazalo, kot da gre samo za nenavadno letalsko nesrečo, potem pa je treščilo še eno letalo ... in začel se je pekel ...

Hitro smo se zmenili, da bom dogajanje komentirala v 24UR, to je bil tudi moj zadnji komentar kot novinarke 24UR, potem sem se v celoti posvetila oddaji Preverjeno.

Matjaž Erznožnik: "vse, kar smo načrtovali dopoldne, je bilo v trenutku brez pomena."

Leta 2001 je delal na notranjepolitični redakciji kot novinar oddaje 24UR, kasneje je postal še urednik.

Dan je bil s soncem obsijan, temperatura je bila prijetna, bil je lep jesenski torek, ki se je ravno začel prevešati v toplo popoldne in vabil ven. In takrat smo obsedeli, strmeli v televizijske zaslone. Zgolj v televizijske zaslone. Nič Twitterja, nič Facebooka, nič Instagrama ... Kratek sestanek v službi, nove zadolžitve, novi sogovorniki, vse, kar smo načrtovali dopoldne, je bilo v trenutku brez pomena.

Denis Oštir: "Delali smo do poznega večera, ko sem prišel domov, nisem mogel spati."

Delal je na notranjepolitični redakciji, a je opravljal različna dela. Kasneje je presedlal v digitalne vode in bil nekaj časa tudi odgovorni urednik 24ur.com.

Bil je povsem običajen septembrski dan. V resnici skoraj malo počasen. Nobene drame. Pripravljal sem rutinski prispevek, ne vem niti točno, o čem. V starem desku smo imeli za voditeljsko mizo 10 televizorjev na katodno cev, vsak je bil prižgan na svojo televizijsko postajo, a so bili utišani. Zgolj slika, brez zvoka. Ena od postaj je začela kazati stolpnico WTC v New Yorku, ki gori. Na CNN smo nastavili še nekaj drugih televizij, novinarji zunanjepolitične redakcije so brskali po agencijah in portalih, mi pa smo stali in gledali. Potem je zadelo drugo letalo in jasno nam je bilo, da gre nekaj hudo, hudo narobe. 

Ne spomnim se, da bi kdaj pred tem povsem ad hoc prekinili televizijski program in v živo oddajali novice iz studia. Oddajo je tisti dan urejala Zdenka Jagarinec, pomagal ji je takratni direktor informativnega programa Tomaž Perovič. Prav on me je poklical v pisarno in mi dejal samo, da naj grem v masko in se pripravim, da greva z Edijem za mizo. On da bo govoril o dogajanju in zadnjih informacijah, jaz naj se osredotočam na letala, podrobnosti o letih, podatke o potnikih. To je bilo to. Greš, sediš poleg voditeljev in pripoveduješ. 

Že pred tem sem občasno pripravljal vklope v živo, a ne na tak način. Vklopi so – čeprav v živo – vedno vsaj malo predvidljivi. To ni bilo. Kolegi so na papirjih nosili podatke, jaz sem govoril in pojasnjeval. Bil sem povsem zelen, saj sem v uredništvu delal šele dve leti. Delali smo do poznega večera, ko sem prišel domov, nisem mogel spati.

Napad 11. septembra je izjemno močno vplival na novinarstvo. Do takrat je bil terorizem omejen na avtomobile bombe na Severnem Irskem ali ugrabitve letal na Bližnjem vzhodu. Terorizem je postal industrija in poročanje o terorizmu in terorističnih grožnjah je postalo novinarski žanr. Iz zgodb, s katerimi se je ukvarjala peščica specialistov, je postal mainstream.

Moja osebna lekcija? Spoznal in razumel sem delo v živo in ugotovil, da mi je blizu in da v njem neizmerno uživam. Predvsem pa sem začel izgubljati strah pred nastopanjem v živo in pripovedovanjem namesto branja, ki se mi je dotlej zdelo znanstvena fantastika. Tudi pozneje sem v kar največji meri v nastopih pred kamero skušal pripovedovati in ne govoriti. In verjamem, da je bila šok terapija 11. septembra za novinarskega zelenca eden od ključnih dejavnikov pri tem. Bilo je prvič, da mi je Matjaž Tanko dal res velik kompliment za opravljeno delo. Njega sem totalno cenil in imel pred njim skoraj strahospoštovanje. Po tem pa sva postala res prava sodelavca.

Jure Tepina: "V moji pisarni visijo slike naslovnic časopisov ob napadu 11. septembra ob naslovnici slovenske osamosvojitve."

11. septembra je bil še novinar v športni redakciji TVS, kasneje se je pridružil oddajama Svet na Kanalu A in 24UR, danes pa je odgovorni urednik spletne strani 24ur.com.

Telefon mi je zazvonil ravno, ko sem vstopil v svojo tedanjo službo na RTV Slovenija, vedel sem za "nesrečo manjšega letala, ki se je zaletelo v enega od dvojčkov". Bil je moj dober prijatelj: "Jure, poslavljam se, fajn smo se imeli." Ob mojem smejanju in vprašanju, kakšna je spet to šala, je dodal: "Prižgi televizijo, konec sveta je."

Ob zavedanju, da ni le manjša, bizarna nesreča se nam je svitalo, da se lahko svet spremeni. Nikomur pa ni bilo jasno, kako močno se bo spremenil in kako hitro. Ni se mi sanjalo, da se bom le nekaj let kasneje vkrcal v vojaški C130 in potem še večkrat z različnimi prevozi začel poseben odnos z Afganistanom, tam doživel spremembe in na lastne oči spremljal brazgotine pisanja zgodovine. 

V moji pisarni visijo slike naslovnic časopisov ob napadu 11. septembra ob naslovnici slovenske osamosvojitve, v spominu pa bom vedno imel slike nesrečnih ljudi Afganistana in Iraka. Nenazadnje tudi izkušnje begunskega vala leta 2015 od blizu pa terorističnih napadov, krvavega parkirnega avtomata pred Bataclanom ... Vse to so posredne ali neposredne posledice tistega dne pred dvajsetimi leti, ki je spremenil in zaznamoval moje delo in življenje.