Nizko, hitro, bojno – zračna podpora za vojaški napad

Brigada EU mora pred uradno potrditvijo opraviti še določene vaje in dokazati, da je zmožna tega, kar obljublja. Tokratna vaja je bila pravzaprav povezana tudi z zračno podporo in to je zagotavljala 151. helikopterska eskadrilja s helikopterjem bell 412. Gre sicer za stare delovne konje slovenske helikopterske flote, ki jih najpogosteje videvamo pri izvajanju helikopterske nujne medicinske pomoči in pri reševalnih akcijah v gorah. 

A v osnovi so piloti, ki delujejo v Slovenski vojski, predvsem vrhunski letalci, ki se urijo v bojnem letenju in zagotavljanju ognjene podpore. Na tokratni misiji sta se pilota že v jutranjih urah pripravljala in čakala na tisto, kar letalstvu po navadi najbolj zagode – vreme. Ko sva se z Mirom vozila na Brnik, kjer je čakala posadka, je bilo videti znamenito brniško meglo – Ljubljana in Lesce so bile na sončni strani, piste pa se megla drži kot klop. 

Največji sovražnik megle sta veter in sonce, in ker prvega ni bilo, smo morali čakati, da je sonce postalo dovolj močno, da je pregnalo meglo. Bell 412 je čakal na ploščadi, s piloti smo gledali predse in negodovali zaradi megle, letala pa so vzletala brez težav. Bell namreč ne omogoča instrumentalnega letenja – vsaj ne v vidljivosti, kakršno smo imeli takrat – zato smo čakali, vojaki v gozdovih kočevskega gozda so za zdaj bili sami. 

Talci in teren

Medtem ko so na brniškem letališču čakali na lepše vreme, je svoje delo morala opraviti motorizirana četa 10. pehotnega polka 1. brigade. Ta četa predstavlja nosilno enoto zmogljivosti Slovenske vojske (SV) za delovanje v bojni skupini Evropske unije (EUBG). Skupine EUBG predstavljajo temeljno vojaško orodje EU za hitro odzivnost v okviru skupne varnosti, zato so naši fantje in dekleta morali dokazati, da so med najboljšimi. 

In ni boljše lokacije, kot je osrčje kočevskih gozdov v okolici Glažute, kjer klopi, kamenje in komarji predstavljajo še dodatno oviro. Naloga vojakov je bila zavzeti objekt s talcem, delovali pa so pod poveljstvom večnacionalnega bataljona – vadbenega, seveda. Četa je tako morala najprej opraviti premik in se pripraviti na bojevanje, predvsem pa vaditi potrpežljivost, ki jo takšni premiki prinesejo. Seveda ni pomagalo, da je helikopter še vedno čakal na dvig megle … 

"Mislim, da je na koncu steze čisto"

Sonce je že začelo razbijati meglo povsod v bližnji okolici letališča, zato je kazalo, da bomo lahko poleteli in opravili nalogo. "Gremo v helikopter, do takrat bo megla že mimo," je optimistično dejal pilot in upal, da Murphy ne bo z nami. No, bil je – delno. Megla se je sicer začela dvigovati, a je nato predstavljala sloj nizke oblačnosti, kar sicer ni težava, a predstavlja manjšo spremembo. Helikopter v takih pogojih ne sme zapeljati v oblak, zato je z rotorjem drsel po spodnji plasti oblakov, pogosto nič višje od 500 metrov. A jasno je bilo, da je nalogo treba opraviti. 

Vsi v helikopterju smo bili piloti, zato smo vedeli, da pilota iščeta luknjo – točko, kjer se vidi modro nebo, da lahko poletimo nad meglo in nadaljujemo proti jugu, kjer je bilo sonca v izobilju in kjer nas je potrpežljivo čakala četa. 

Prst enega od pilotov je pokazal proti koncu doline. Helikopter se je premikal nizko in počasneje ter se počasi začel dvigovati. Še malo, še malo – in končno nas je zajelo sonce. Nadaljevali smo proti jugu in začeli pripravljati kamere, fotoaparate, mitraljeze in papirje, na katerih je bilo natisnjeno območje delovanja. Tako je bilo leta 1960 in bo tudi leta 2060 – digitalne stvari se lahko pokvarijo, papir pa vedno ostane.

Enota na tleh je verjetno že v daljavi slišala helikopter, ki pa je pripravljal teren za taktičen prelet in napad, ko bo to potrebno. Pilota sta teren dobro poznala in tam tudi že trenirala, kadar koli so opravljali nizke bojne lete – pot je bila preizkušena in preverjena. Ko sta opazila območje delovanja, sta si pilota ogledovala teren okoli lokacije, kjer je bil talec, in se dogovorila o smeri napada in umika – po potrebi se bosta pri umiku skrila za hrib in nato s polno močjo letela nazaj nad tarčo. 

Kot si lahko predstavljate, se helikopter in orožje težjega kalibra, mitraljezi ali pa – bog ne daj – protiletalske rakete, ne razumejo preveč dobro, zato je potrebno precej manevriranja. Komunikacija s tlemi in usmerjevalci združenih ognjev je nakazovala, kdaj in kako naj pridemo čez greben. Prav tako je zračno podporo zagotavljala pilatus PC-9, ki je izvidoval, preden so šli vojaki v hišo. 

Motorizirana četa, ki je čakala v gozdu na napad in bila potrpežljivo v izvidnici, se je zdaj začela pripravljati na napad. Preverila je opremo, zategnila pasove, opravila varnostne ukrepe in častniki so dali ukaz za napad. Vojaki so napadli z dveh strani, tretjo stran, na kateri se je odpiral pogled na delovanje, pa je pokrival helikopter. 

Vojak z mitraljezom pri vratih je začel v stavbo zaradi kritja streljati na stotine nabojev. "Zataknjen naboj!" Ni šlo hitro in helikopter je odletel stran, vojaki pa so napad uspešno izvedli in zavarovali območje. Nasprotnik, ki je bil v bližini, je izvedel tudi proti napad, zato so spet potrebovali helikopter, ki je zagotavljal potrebno podporo – in že smo v ostrem in hitrem zavoju leteli nazaj, da bi pomagali enoti.

Mitraljez je zaradi slepih nabojev in povezav, ki držijo naboje, postal prava nočna mora za strelca. Če pravi naboji odletijo stran od izmeta, se vadbeni naboji zatikajo. Kletvice so se kopičile, a važno je bilo, da smo misijo opravili. 

Enota na tleh je zdaj morala zavarovati okolico in se pripravljati na grajo in pohvalo – kdaj je bila koordinacija dobra, kdaj slaba, kaj morajo popraviti in kaj naj še izboljšajo. Ta ocenjevanja niso zelo stroga, saj enota že precej dobro opravlja svoje delo, cilj teh vajah pa je vedno le izboljšava. Ja, seveda je kdo, ki z glavo ni bil pri stvari, dobil grajo in poveljnik je kdaj pa kdaj povzdignil glas, a na koncu je pomembno, da ekipa opravi nalogo. 

"Preverjanje je le zrcalo tega, kar ste počeli zadnje tri dni"

Poveljnik 1. brigade polkovnik Boštjan Močnik je nagovoril v novomeški Vojašnici Franca Uršiča postrojene pripadnice in pripadnike kontingenta Slovenske vojske za delovanje v EUBG. S postrojem so se namreč zaključile aktivnosti preverjanja končnih operativnih zmogljivosti za delovanje v EUBG 2021/22.

Skupaj so opravili 25 sklec za 25. obletnico 10. pehotnega polka, katerega četa je nosilna enota zmogljivosti v EUBG, polkovnik Močnik pa je najboljšim posameznikom iz logističnega voda (LOGV), podpornega elementa (NPE) in motorizirane čete (MOTČ) podelil kovance – za viden prispevek k uspehu preverjanja in za njihovo brezpogojno prizadevnost.

"Obdobje namenskega usposabljanja je v Slovenski vojski v zadnjih letih začelo bledeti. Za to je verjetno kriva kadrovska podhranjenost. Na brigadni ravni pa se bomo kljub temu trudili vzdrževati doseženo stopnjo zmogljivosti," je srečanje s preverjenimi pripadnicami in pripadniki sklenil Močnik.