Od Bohinja do Kobarida: Ko nastopi kriza, je dobro, da nisi sam

Že od nekdaj sem imela rada naravo. Je protiutež vsemu dnevnemu – mestu, službi, vsakdanjim obveznostim. Je zdravilo za vse. Skoraj vse. Zaljubljenost v naravo, čim bolj nedotaknjeno, če se le da, je eden od tistih pogojev, ki je nujno potreben, da se odločiš za avanturo, kot je bil prvi slovenski Highlander. Kako lepa je naša dežela. Neverjetno, kaj vse skriva in kaj ponuja. Isti dan, ko sem izvedela, da bo pri nas potekala ta dogodivščina, sem se nanjo tudi prijavila. Tako, spontano. Brez konkretnega razmisleka, ali takšen napor sploh zmorem. Ko sem videla, kje je načrtovana pot, in ker sem prebrala, da je bistvo Highlanderja v tem, da so poti speljane tam, kjer je manj obiskovalcev naših gora in v kraje, kamor pohodniki redkeje zaidejo, sem si rekla, da to pač hočem doživeti. Pa 100 kilometrov in skoraj 5000 višincev zmorem prehoditi v petih dneh?

No, to je tisti del, ki za večino navdušencev pride malce pozneje na vrsto, ko je prijava običajno že oddana. Takrat se začnejo kopičiti misli – imam toliko energije, kondicije, imam vse potrebno znanje, opremo? Ker sem si želela o Highlanderju napisati reportažo, je bilo jasno, da je to moč napisati zgolj tako, da pohodniško avanturo tudi doživiš in preživiš. Povsem nekaj drugega je, ko novinar spremlja dogajanje tako, da se pripelje na začetek, pa vmes na kakšnem od postankov naredi nekaj kratkih intervjujev, na koncu pa se celo za nekaj kilometrov priključi kateri od skupin in z njo prikoraka do cilja. Pri daljših pohodih, še posebej, če nimaš izkušenj, se pozna vsak kilogram teže nahrbtnika, naenkrat postaneš strokovnjak za pohodne nogavice in vrste žuljev, ki se razvijejo že drugi ali tretji dan. Da ne omenim spanja na tanki podlagi, ker seveda ne boš s seboj na dolgo pot nosil težke napihljive blazine, pač pa boš optimiziral prtljago in njeno težo do konca. V resnici ne gre za nizanje etap, pač pa seštevanje. In z vsako etapo je utrujenost nekoliko večja, pa tudi zadovoljstvo, da si vse to že doživel in se pri tem celo neverjetno zabaval.

Skratka, povsem realno lahko rečem, da so moje izkušnje prvega prehojenega Highlanderja naslednje: je izvrstna priložnost za spoznavanje slovenskih naravnih lepot, za spoznavanje novih in zelo sproščenih ljudi, za preverjanje svojih zmogljivosti (telesnih in psihičnih). To ni pustolovščina za nedeljske pohodnike, ti bodo na pohodu večinoma trpeli. Tudi ni za tiste, ki raje najamejo apartma, kot postavijo šotor nekje ob potočku ali pa sredi travnika pod milim nebom. Je preizkušnja za vztrajne in osebno priporočam, da na pohodu niste sami, pač pa greste v skupinici, ker vsaka pomoč prav pride – še najbolj tista v obliki spodbude, ko nastopi trenutek ali celo dan krize.

Jaz sem imela prvo krizo pred začetkom Highlanderja, kakšna dva tedna prej, ko sem se nanj pripravljala z občasnimi daljšimi in zahtevnejšimi vzponi. Spomnim se, da me je bilo neznosno strah prvega vzpona iz Bohinjske Bistrice proti Črni prsti. Po covidu v aprilu, ki me je zdelal z neznosnimi bolečinami in me kondicijsko spravil skoraj na nulo, sem se najbolj bala vzponov, ker mi je pulz vedno skokovito narasel. Toliko sem se ukvarjala s ‘prvim vzponom’, da o ostalem nisem kaj preveč razmišljala. Sem imela pa k sreči ob sebi dva izkušena pohodnika, ki sta mi svetovala z izbiro opreme in mi pomagala pri racionalizaciji teže nahrbtnika (ta naj priporočeno ne bi presegala 10 % tvoje telesne teže, kar je bila v mojem primeru zgolj pobožna želja, saj je bila – ne glede na vso racionalizacijo – teža nahrbtnika na koncu vedno 10+ kg). Kot se je izkazalo kasneje, sta bila še bolj nepogrešljiva v trenutkih krize, ki je pri meni nastopila konec tretjega dne, ko sta me izčrpala pot po vročih tolminskih cestah in vzpon z velikim bolečim žuljem na Kolovrat. Del četrtega, zadnjega dne sem tako večinoma molčala, ker sem vso energijo varčevala za zadnje vzpone in spuste.

Največja past teh pohodov so misli, da nečesa ne zmoreš. To je tako kot pri jedi. Če nečesa ne maraš, potem boš to jed pojedel z muko. Že vnaprej jo boš označil za neugodno. Pri pohodu je enako. Zato je dobro, da te takrat, ko obupavaš, nekdo spet dvigne in tvoje misli preusmeri v pozitivo. Hvala Žigi in Ernestu. Če se vrnem na svoj prvi vzpon iz Bohinjske Bistrice, ki me je neugodno zaposloval zadnje dni pred startom Highlanderja, naj povem, da je minil presenetljivo hitro in seveda brez večjih težav. Strah se je izkazal za neupravičenega, pomagal je pogled na ostale pohodnike in veliko zabavnih pogovorov. Pa tudi zgodbe drugih udeležencev. Tako smo nekje pri Nemškem Rovtu srečali Uroša, prijatelja od Žige, ki je počival v senci. Moje jamranje, da ne vem, če bom zmogla prvih 600+ višincev, je ob njegovi zgodbi izpuhtelo v zrak. Uroš se je na tokratno dogodivščino podal po hudi poškodbi noge in dolgotrajnem okrevanju. Lansko dogodivščino na Hrvaškem mu je preprečila prometna nesreča z motorjem, ko je izvedel, da bo tokrat Highlander tudi v Sloveniji, se je z veseljem prijavil nanj. Izkušnje in vztrajnost so očitno močnejše od bolečin v nogi, saj je Uroš v sredo zjutraj prispel do Kobarida in zaključil pohod. Ko sem videla vse tiste brazgotine na njegovi nogi po operacijah, sem nehala stokati. Vsakič, ko je prišel do konca etape, mi je dal nov val energije in s tem zagona, da je marsikaj v življenju precej lažje, kot si mislimo.

Zdaj, ko je nekaj dni že za nami in se pogovarjamo, kateri bo naslednji Highlander, se mi naš dosežek ne zdi več nekaj posebnega. Prav nasprotno. Zdaj imam občutek, da smo končali nekje na točki, ko imaš v resnici še precej energije in volje, da bi prehodil še kak skriti kotiček naše domovine. Številni s(m)o ob prihodu v cilj ugotovili, da smo žalostni, ker se je dogodivščina zaključila. Nekako se povežeš z ostalimi pohodniki, za vsakega od njih si vesel, ker mu je uspelo, ene po poti spodbujaš, spet drugi ti dajo ‘brco v rit’, ko med dolgim spustom kot gazele pritečejo mimo, ti pa si že povsem brez energije. Ena od boljših strani Highlanderja je pestrost prijavljenih – od mladih do starejših, od trail tekačev do vikend pohodnikov – vsi pa iz skupine tistih, ki imajo radi naravo in jo spoštujejo. Ker dogodek ni tekmovalne narave, je vzdušje veliko bolj sproščeno. Mi trije, ki smo hodili skupaj, smo imeli le en cilj – zaključiti četrti dan, če se le da, saj so nas čakale službene obveznosti. Kar nekaj nas je bilo takšnih. In seveda se da zaključiti v štirih dneh. Nekaj jih je celo dokazalo, da se da končati v treh.

Jaz sem raje uživala v poti. Velik del poti je speljan tako, da ponuja neverjetne razglede, eno najlepših geoloških doživetij, pa spoznavanje zgodovine Baške grape in Posočja. Uživanje v izdelkih na kar nekaj planinah, ki jih preči pot. Nekateri so si pot popestrili celo tako, da so prehodili greben od Črne prsti do Razorja. Srečali smo trojico udeležencev nekje nad Kneškimi Ravnami, pa sem jim svetovala en razgledni vrh, ki ponuja čudovit razgled na vso prehojeno pot, in so se samo smejali, češ da je njihova pot čisto drugje. Ko so povedali, kaj vse so že prehodili, sem jim kar malo zavidala. Tudi takšne dodatke omogoča Highlander za tiste, ki imajo viška energije.

Pohoda so se udeležili tudi trije štirinožci – dve psički in en pes. Ko sem opazovala, kako so na trenutke tudi oni izčrpani, ne samo njihovi lastniki, so se mi psi kar malo zasmilili. Tretji dan je bilo grozljivo vroče, še posebej, ko smo se začeli spuščati v dolino. Vročina je bila za pse še posebej naporna. Ero – aljaški malamut, ki je bil ena velikih motivacij na tem pohodu, saj obožujem te severne pasme, je nekje na poti na Kolovrat obležal in terjal svoj daljši počitek. Ko smo mi trije sopihali mimo njega in ga zagledali, kako je stisnjen ob tla v senci, smo pozabili na svojo izmučenost. K sreči je že čez slabo uro prihitel mimo našega zasilnega bivaka in nas veselo pozdravil. Kot prerojen. Nekje med prečenjem grap s pomočjo zajle in klinov na poti iz Ruta v Kneške Ravne smo srečali lepo ovčarko, ki je delala družbo skupini štirih udeležencev. Na enem odseku so morali psički pomagati prečiti grapo. Kako me je skrbelo zanjo, ampak povsem zaman. Na koncu je tudi ona postala highlanderka.

Ekipno delo, sodelovanje, spodbujanje, vztrajanje, spoznavanje in druženje. Vse to so veliki plusi takšnega dogodka in povsem jasno mi je, zakaj se pohodniki vračajo na Highlanderja. Super je, ker je na voljo že toliko prireditev na leto še v drugih (letos že v 15) državah. Komaj čakam na prihodnjega slovenskega. Glede na vtise lahko rečem, da so bili hrvaški udeleženci nad slovensko izvedbo Highlanderja navdušeni. Povsem jih je očarala pokrajina. Navdušen je bil tudi Kanadčan hrvaškega rodu, ki je v Slovenijo prišel le nekaj dni za tem, ko je opravil pohodniško avanturo v Črni gori. Ker se zaradi koronavirusa že dobro leto dni ne more vrniti v Kanado, se je odločil za delo na daljavo, ki si ga popestri s pohodi v naravo. Kot je namignil, s Highlanderji za letos še ni zaključil.

Covid-19 in z njim povezane omejitve so za slovensko dogodivščino prikrajšale skupino Nizozemcev, ki so do zadnjega trenutka čakali, da bi lahko vstopili v Slovenijo brez karantene, a so žal ostali oranžni na evropskem zemljevidu. Upam, da se bodo razmere res kmalu uredile in epidemija ne bo več tako zelo usodno krojila naših življenj. Morda se z njimi srečam prihodnje leto.

Če odmislim nekoliko preveč enolično hrano, ki je za vsejedce bazirala na tunini, še slabšo izbiro so imeli vegetarijanci in vegani, lahko organizatorjem domačega Highlanderja namenim vse pohvale. Tudi, ko je večino drugi dan premočilo do spodnjega perila, so poskrbeli za taborni ogenj, ob katerem so si mnogi vsaj približno osušili gojzarje in nogavice, nekateri pa si pogreli premočena telesa. Z zanimivimi predavanji in sproščanji so poskrbeli za prijetna večerna druženja, nekaterim, ki so včasih prepovršno pogledali na zemljevid in se pustili zmesti oznakam ob poti, zaradi česar so zatavali, pa so z veseljem priskočili na pomoč. Predzadnji, četrti dan, ko so Posočje dosegle nevihte, so organizatorji celo nekaterim predlagali, da jo namesto zadnje etape prek obronkov Matajurja in Planine Svino v Kobarid mahnejo kar po cesti, s čimer so si prepolovili pot in se ognili vzponu ter zahtevnemu spustu po blatni stezi. Mi trije za takšno rešitev, pa čeprav mikavno, nismo želeli slišati. In ni mi žal. Na planini so nam razkazali sirarno in pridelavo skute, za nas ljubitelje sira pa so bile polne police hladilnice z dišečimi koluti opojne. Tako smo si še otežili nahrbtnike, da lahko sedaj, tudi nekaj dni po koncu avanture, uživamo v posoških dobrotah.

Bilanca pohodniške avanture leta je bila zelo uspešna. Od 143 pohodnikov, ki so se podali na pot, jih zgolj šest ni zaključilo. Večjih poškodb, razen enega zvina gležnja, ni bilo. Ostali so odstopili zaradi utrujenosti. Cilj le nekaj metrov stran od Napoleonovega mosta v Kobaridu je tako doseglo 137 pohodnikov, večina utrujenih, a ponosnih. Ampak, kot so ugotovili že organizatorji, o tem je res težko pisati, to je treba doživeti.