Iskali smo morilca, izdelali fotorobota in prestali poligrafsko testiranje

Slovenska policija je v luči bližajočega se zaključka roka za vpis v višješolske zavode, postopek izobraževanja policistov, na Policijski akademiji v Tacnu na zanimiv način predstavila svoje delo. Priložnost, da se preizkusimo v njihovih čevljih in od blizu spoznamo tehnike, ki jih sicer vidimo le v filmih, smo dobili tisti, ki o tem običajno poročamo.

Izdelava fotorobota: 'Iz očividca poskušamo izvleči nekaj, kar še sam ne ve, da ve'

Na tleh telovadnice zagledamo okrvavljeno truplo, okoli njega pa zavarovane dokaze – nož, tulce izstreljenih nabojev in sledi obuval. Potem ko izkušeni kriminalist pojasni, kako pomembno je, da kraja dogodka ne kontaminiramo s svojimi sledmi, in kako ob ogledu kaznivega dejanja poteka zavarovanje dokazov, se posvetimo ključnemu vprašanju: kdo je storilec?

Sumljiva je blondinka v rdeči obleki, ki se sprehodi mimo, zato jo poskušamo čim bolje opisati strokovnjaku za izdelavo fotorobota. Kakšen obraz je imela? Kakšne so bile njene oči, pa ustnice, ličnice, obrvi in brada? Koliko je bila stara? Je imela urejeno ali neurejeno frizuro?

"Pri izdelavi fotorobota ne gre za risanje, gre za sestavljanje slik obraza iz nekih predslik, ki nam jih ponudi računalniški program," pojasni Robert Praček iz Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL). Opozori nas, da očividec v realnosti nima priložnosti, da si osumljenca ogleda tako dobro, kot smo si ga lahko mi. "Je pa res, da je trenutek čustveno toliko bolj nabit, da si mogoče lahko bolje zapomni." Pomembno je tudi, da očividca čim prej ločijo od drugih, da lahko sam čim bolje poda svoj opis te osebe. "Če imamo pet ločenih očividcev, lahko izdelamo pet fotorobotov in bomo ven potegnili neko povprečje. Če pa imamo pet očividcev, ki izdelujejo enega fotorobota, pa dobimo neko mešanico alfa samca med njimi,"  pojasni in opozori, da način, na kakršnega delamo danes mi, torej ni pravilen.

Temu primeren je tudi rezultat. Na spodnji fotografiji lahko vidite, kaj je nastalo, ko je pet oseb hkrati Marjanu Zupančiču iz Uprave kriminalistične policije po spominu opisovalo osumljenko. Policija si z nami ne bi mogla kaj dosti pomagati, kajne?

"Zapomnite si, rezultat je vaš, on je samo svinčnik," pripomni Praček in pojasni, da gre pri izdelavi fotorobota pravzaprav za kognitivni intervju. "Od očividca hočemo izvedeti nekaj, kar mogoče še sam ne ve, da ve. To izkušeni strokovnjak za izdelavo fotorobota s svojimi znanji lahko doseže. Hitro vidi, ali je oseba sploh videla nekaj ali pa samo misli, da je. In še eno znanje mora imeti – vedeti mora, kaj gre skupaj. Če mi rečete, da na 50-letnem možakarju ni bilo gub, nekaj ne bo šlo skozi."

20 minut za izdelavo fotorobota, kolikor smo jih imeli na voljo, seveda ni dovolj, postopek lahko traja tudi več ur, odvisno od tega, kakšen način opisovanja ima oseba. "Nekateri si zapomnijo ogromno podrobnosti in jih tudi znajo dobro opisati. Najboljši rezultat za nas je, ko nam ob končanem izdelku očividec reče: V nulo ste ga zadeli!" še pojasnita strokovnjaka.

Poligraf – ko telo spregovori

Ali človek govori resnico ali ne, pa se kaj hitro pokaže na poligrafskem testiranju. Čeprav se rezultatov skoraj nikjer na svetu ne da uporabiti kot verodostojen dokaz na sodišču, v Sloveniji letno opravijo od 100 do 150 poligrafskih testiranj. Na "stol resnice" k poligrafistoma Goranu Saviču in Alešu Županu Galuniču se pogumno usedem tudi sama.

Njuna navodila in pojasnila so jasna. Okoli trebuha in prsnega koša mi namestijo senzorje dihanja, na levo nadlaket dobim napravo za merjenje krvnega tlaka, na prste desne roke pa senzorje, ki zaznajo spremembe na koži. Senzorji gibanja so tudi na stolu. "Na ekranu vidite krivulje pnevmosenzorja torakalnega in abdonimalnega dihanja, kompletno srčno akcijo (nihanje krvnega tlaka, frekvenco, amplitudo in t. i. dikrotsko zarezo)," pojasnita in opozorita, da ljudje zmotno mislijo, da poligraf beleži tudi znojenje kože. "Gre za psihološki fenomen, ki se izraža skozi spremembo elektrodermalne upornosti ali prevodnosti kože. S pletizmografom na sredincu, skozi katerega preseva led dioda, pa ugotavljamo prisotnost oz. odsotnost krvi v kapilarah."

Čeprav gre le za igro sredi telovadnice, ki jo spremljajo šaljive pripombe, je občutek malo nelagoden. Prvo vprašanje je klasično in pričakovano: "Ali vam je ime Urša?" Odgovorim z "da" in opazujem, ali se bo kje na ekranu pokazala kakšna sprememba. Po vprašanju sledi 20- do 25-sekundni predah, ki je namenjen umiritvi telesa. "Ali vas je strah, da vam bom zastavil neprijetno vprašanje?" se glasi drugo vprašanje in v smehu tudi na tega odgovorim pritrdilno. "Se bojite koronavirusa?" se nadaljujejo vprašanja in na koncu: "Ste se mi na katero od vprašanj zlagali?" Analiza odgovorov pokaže, da so aparature dodobra zaznale moje nelagodje pri drugem vprašanju in premik na stolu, saj so krivulje podivjale. "Hrupna telovadnica seveda ni primerna za kakršnakoli vrednotenja, je pa pri tem vprašanju, če ga primerjava z drugimi, prišlo do bistveno večjega odklona od povprečja," pojasni Galunič. Nič ni nikoli tako črno-belo, pravi, analizo je treba vedno narediti podrobno, mnenje pa napisati "s tresočo roko". "Tako lepih reakcij, kot je bila vaša, je v realnem življenju zelo malo!" še pove.

In kje se pri vseh teh meritvah najprej pokaže, ali oseba laže, vprašam. "To je povsem različno in odvisno od posameznika. Vsak test se ponavlja najmanj trikrat, osebo z vprašanji tudi vnaprej seznanimo. V eni ponovitvi lahko reagira na enem kanalu, pozneje pa na povsem drugem. Ko človekova energija upade, lahko nekateri kanali celo ugasnejo, kar pri dolgih testiranjih, ko naredimo pet ali šest testov po trikrat, predstavlja težavo."

Seveda obstajajo tudi načini, kako prelisičiti poligraf, pravi Galunič. "Šest jih je, o tem vas učijo na internetu, lahko tudi kupite CD z nasveti. A dejstvo je, da je vse to neuporabno, saj doma nimate poligrafa in tega ne morete vaditi. Nas so za varanje poligrafa usposabljali, pa ne zato, da bomo to znali in nam bo kdaj prišlo prav, pač pa zato, da znamo prepoznati znake."

Preizkus fizičnih sposobnosti

Če osumljenka ali osumljenec kaznivega dejanja zbeži, morajo biti policisti fizično pripravljeni, da ga lahko ujamejo. Zato v Tacnu dobimo tudi priložnost, da preverimo, ali bi sploh opravili preizkus v najbolj osnovnih elementih, s katerimi se ocenjuje fizično vzdržljivost.

Profesor športne vzgoje in višji policijski inšpektor Zlatko Pincolič pojasni, da morajo kandidati na sprejemnih izpitih opraviti pet nalog – tek na 60 metrov, skok v daljino z mesta, premagovanje ovir nazaj po vseh štirih, Cooperja in zgibe. Prav te jim predstavljajo največ težav. "Dekleta se morajo dvigniti vsaj enkrat, fantje pa vsaj trikrat. Fantom še kar gre, dekleta pa imajo težave, tudi enkrat jim ne uspe."

Kandidati lahko dosežejo največ sto točk. Kljub temu da dobijo priporočila, kako naj se pripravljajo na posamezne teste, pa jih na preizkus veliko pride povsem nepripravljenih. "Malo potečejo in potrenirajo, preden pridejo, ne zavedajo se, da moraš za en zgib delati tudi pol leta. Lani jih tako od 400 prijavljenih polovica že pri meni ni naredila. Potem padejo še na psiholoških testih ali pa zdravniških in jih na koncu ostane komaj sto," še doda.

Nekateri posamezniki so zelo dobri, generalno gledano pa so rezultati slabši, kot so bili nekoč, še pove Pincolič. Razlog so računalniki, ki jih ima današnja mladina rajši kot gibanje na svežem zraku.

Kako na terenu postopajo najboljši, imamo priložnost opazovati med prikazom interventnega postopka policistov, ki se odzovejo na klic natakarice na 113. Ta sporoči, da se je v gostilni, kjer dela, razvnel prepir. Ob prihodu policistov eden od razgretežev napade moža v modrem, a ta ga hitro obvlada, vklene, preveri njegovo identiteto in ga odpelje "na hladno".

Sledi bučen aplavz, fantom za uspešno delo čestita tudi generalna direktorica policije Tatjana Bobnar.

Poziv mladim, naj se pridružijo policijskim vrstam

Ob koncu dogodka nekaj besed zbranim namenijo še Bobnarjeva, pomočnik ravnatelja Višje policijske šole Damijan Hvasti in pisatelj Tadej Golob. Hvasti spregovori o samem šolanju in prednostih zaposlitve v policiji: "Kandidati, ki so sprejeti in se vpišejo na Višjo policijsko šolo, ob vpisu podpišejo tudi pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o izobraževanju, po uspešno zaključenem študiju pa jih čaka pogodba o delu za nedoločen čas. To je seveda izjemna prednost, saj ima študent že v času študija zagotovljeno službo." Bobnarjeva pa mlade povabi, naj se pridružijo policijskim vrstam. "Nobena skrivnost ni, da se slovenska policija sooča s kadrovskim mankom in da je naš interes kadrovsko izpopolniti in predvsem pomladiti slovensko policijo, da bi bila ta še naprej tako učinkovita, kot je bila sedaj pri zagotavljanju varnosti."

Na vprašanje, zakaj bi se nekdo odločil za poklic policista, odgovori, da zagotovo ne zato, da bi obogatel. "Za poklic policista se odloči človek, ki v sebi čuti klic po tem, da stopi iz cone udobja in naredi nekaj več za sočloveka, ker s tem v bistvu naredi nekaj več tudi zase!" Pogoji dela in plačilo policistov so se po njenih besedah zelo izboljšali, saj povprečna neto plača policista danes znaša 1.532 evrov. "V policiji veliko vlagamo tako v zaposlene, v ustvarjanje stimulativnega delovnega okolja, kot tudi v posodobitev opreme vse od prenove voznega parka do prenove uniform," še pojasni.

Avtor uspešnice Jezero Tadej Golob, ki je med pisanjem knjige veliko sodeloval s policisti, pa se pošali, da so mu ti pokvarili veselje ob gledanju filmov in kriminalističnih nadaljevank, saj je od njih pridobil veliko znanja, zaradi česar na ta žanr zdaj gleda s popolnoma drugačnimi očmi. Hitro namreč najde "napake v scenariju", ki se mu po vsem, kar danes ve, zdijo smešne. Pri stikih s policisti in kriminalisti sem bil prijetno presenečen, saj sem pri njih opazil podobno veselje do dela, kot sem ga kot pisatelj, novinar in alpinist doživljal tudi sam, še pove. "Gre za nek entuziazem pri delu, v nasprotju z nekakšnim polovičarskim, rutinskim opravljanjem svoje službe. Ljudje so z močnim občutkom dolžnosti in odgovornosti poskušali rešiti zločine."