Rommlova taktika, 226-kilogramske bombe in specialci na ulicah Maribora

"Bi sodeloval na naslednji vaji?" Približno tako se je začel pogovor s predstavnikom iz vojske, ki nas je povabil na vajo Jadranski udar. Na vaji je sicer sodelovalo več kot 600 vojakov, načrti so delovali kompleksni, predstavitve delno enostavne, tokrat z rahlo drugačnim načinom poročanja … Embedanje ali vključevanje novinarjev v vojaško delo je značilnejše za tuje vojske, Slovenska je pred kratkim to tudi začela aktivneje izvajati. Ima svoje prednosti, ker dobimo veliko boljšo sliko, zgodbo in predstavitev tistega, kar predstave za javnost ne pokažejo – karakterje in razmišljanja vojakov, ki svoje življenje usmerijo v služenje domovini.

Tokrat so nas povabili, da ne bi bili zgolj senca vojakov, ampak del vaje – zaigrali smo namišljenega ambasadorja, ki ga morajo specialne enote varovati pri njegovih vsakdanjih dejanjih.

To varovanje je potekalo sredi noči v Mariboru, vaja pa je bila del 72-urnega usposabljanja kontrolorjev združenih ognjev, ki so za delovanje dobili podporo zračnega letalstva in specialnih enot. Slednji so tudi potegnili krajšo, saj je bilo to usposabljanje priložnost tudi za njih, poveljniki in načrtovalci pa so jim odredili izvajanje različnih nalog, pri tem pa so morali 72 ur ostati budni, venomer na vajah. 

S tako neprespanimi smo v sredo po polnoči prišli v štajersko prestolnico, na našo srečo je dež prenehal, a fantje iz Specializirane enote vojaške policije (PEST) so prišli v bojni opremi in pripravljeni. Vljudni in profesionalni so nam razložili, kako bo to potekalo, glavna stvar pa je bila naša varnost. Med vajo smo sicer morali imeti čelade in neprebojne jopiče, a smo glede na to, da je bilo v uporabi orožje airsoft, dobili navodila, kako in kaj, če bi se kaj zgodilo. Poleg očala smo dobili navodila, naj si pokrijemo usta. Kroglica sicer ne more narediti veliko škode – razen izbruha kletvic – a sklenina in hitro leteča kroglica iz umetne mase nista ravno najboljši prijateljici. 

"Vedno si ob meni, jaz bom pa ob tebi," je dejal PEST-ovec in razložil celotno proceduro, način varovanja in upoštevanje ukazov. Vseh podrobnosti in taktik seveda ne bomo razložili, je pa zadeva natančno določena, predvidena in namišljena. Moja vloga je bila vloga predstavnika ali ambasadorja, ki se je šel poklonit in si ogledat spominsko obeležje nekje v centru Maribora. Inštruktorji so jim pripravili različne ovire …

"Naši podatki kažejo, da so nasprotniki zajeli najmanj dve oklepni vozili, imajo lažje orožje … Aja, pa izgubili smo stik z ambasado …" V času te razlage so se ekipi pridružili še specialci drugih držav, ki so zagotavljali tudi zračno podporo in oči na nebu. Kontrolorji združenih ognjev (JTAC) so bili vsaj tako pomembni kot specialci, med izvajanjem vaje pa je enim in drugim uspelo premagati scenarij in nekaj sivih las povzročiti instruktorjem. 

Kot v vsaki vojaški ali policijski operaciji je izvidovanje najpomembnejši del naloge, kar pa so "naši" specialci opravili z odliko in se izognili bojevanju tam, kjer ni bilo potrebno. Zanje je bilo pomembno, da ambasador pride cel v ambasado – a poročila od izvidnikov so bila, da "je v ambasadi luč, ne vidimo gibanja". 

K celotnemu območju so pristopali zelo pazljivo in premišljeno. "Raje malo čakaš, kot pa da greš z glavo skozi zid," je dejal eden od njih. In igra hitrega prihoda na mesto in nato čakanje in usklajevanje so se obrestovali, saj smo do ambasade prišli brez enega strela – šele tam se je pojavil eden od "nasprotnikov". A eden proti nekaj deset specialcev – ne bi ravno stavil na tega edinega "Ramba", ki je priletel iz prostora. Ambasador je bil poslan v kot, območje zavarovano, nasprotnik je imel več lukenj kot cedilo za testenine, instruktorji pa so le priznali, da so bili fantje v črnem boljši. "Konec vaje." Po koncu pa se je ulilo kot iz škafa. In ni "boljšega" vonja, kot je vonj po mokrem neprebojnem jopiču in čeladi, ki jo je nosilo na desetine ljudi pred teboj, tako da je bil za konec prav zadovoljen. Specialci pa so odšli naprej – njihovih 72 ur še ni konec, tudi ob 3. uri zjutraj ne. 

Obramba je v zraku

Medtem ko je Štajersko zalival dež, pa so na Dolenjskem imeli lepše vreme in vojaško letališče Cerklje ob Krki je zoper predstavljalo osnovno vozlišče za upravljanje in izvajanje vaje Jadranski udar. Že na pripravah je bilo videno, kako se je bojevanje spremenilo – količina tehnike in digitalnih povezovalnih elementov je bila ogromna. 

Že Slovenija ima tehnologijo, ki omogoča varovane digitalne prenose med letali in vojaki na tleh, omogoča prenos slike v živo, ki jo letalnik pošilja vojaku, ki jo potrebuje. Ameriška vojska, ki je prav tako sodelovala, je te povezave še nadgradila s številnimi satelitskimi povezavami, radaristi naše in ameriške strani pa so imeli oči uprte nekaj 100 kilometrov okoli vaje. In kar je najboljše – teh istih podatkov niso dobivali zgolj generali, ampak jih je lahko videl tudi vojak, ki je imel v rokah tablico. 

Same priprave so tako potekale nekaj časa, Pilatusi PC-9 so morali biti pripravljeni in primerni za vzlet, orožje, ki je bilo uporabljeno, pa pregledano. Ena največjih zmot, ki jo ljudje opazijo ob pilatusih, je domneva, da je gre za koncept, ki je že davno potekel – propelerska letala? Resno? A ni tako enostavno – oprema, ki jo ima pilatus, je precej podobna modernejših reaktivnim letalom, razlika je le v količini orožja, ki jo lahko nosi, in višini ter hitrosti, ki jo doseže. 

A slovenski piloti našo državo tako dobro poznajo, da jim to ne prestavlja večjih težav, našim enotam pa lahko pomagajo z opazovanji ali pa ognjeno podporo. In kot pove vsak vojak, ki je kdaj bil na bojišču – nič ne pomaga tako dobro kot 500-tka (500 funtov - 226 kilogramska bomba). In pilatus lahko "dostavi" dve takšni bombi. Te, mimogrede, predstavljajo največjo ognjeno moč Slovenske vojske. 

To niso bila edina letala in letalniki v Cerkljah ob Krki. Na celotni vaji so sicer delovala letala AMX, Albatros L 39, Pilatusi PC-9 in PC-7, F-16, BN-2 in helikopterji Bell 206, Bell 412, Bell OH-58 Kiowa, Cougar AS AL 532, Eurocopter Tiger, IAR 330 Puma, Black Hawk UH-60B, Black Hawk HH-60. 

V T'min, da pokažemo, kaj zmoremo

24. oktobra 1917 je nadporočnik Erwin Rommel na območju Kolovrata izvedel drzen napad z novo taktiko, ki je Italijane spravil z grebena in odpiral območje proti italijanskemu zaledju. Rommel, ki kasneje postane eden najboljših nemških generalov, je zaslovel tudi zaradi taktike, ki jo je uporabil pri Kolovratu. Za razliko od večine poveljujočih je verjel, da je statično bojevanje preveč nevarno, način poveljevanja, kjer je vse moral nadzorovati general, pa preveč rigiden. Sam je močno verjel v načelo, da so podčastniki in nižji častniki tisti, ki morajo spraviti nasprotnika na kolena – "iniciativa in ne sledenje" – je bil eden od njegovih prilagojenih rekov. 

Njegov poveljnik je bil podobnega razmišljanja in Rommlove enote niso napadle direktno na italijanske linije, niso napadli hriba 1114, ampak so šli direktno proti Kuku. Nasprotnikom niso dali možnosti organiziranja celovite obrambe, postavljali so se v njihovo zaledje in iskali načine, da so bili nepredvidljivi. Uspelo jim je in zajeli so na stotine vojakov. Kontrolorji združenih ognjev, ki so se pripravljali na to bitko leta 2021, so tako imeli podobne težave – višina, teren in tajnost. 

Tajnost ali prikritost napada je reševala Rommla, saj so bili Italijani praktično brez opazovalnic in izvidnikov, saj so jih gibljive nemške enote ali zajele ali pa ubile. Nato so hitro napredovali in kljub manjšemu številu vojakov od Italijanov jim je uspelo zajeti nove in nove enote. Taktično presenečenje, ker nasprotniki niso vedeli, kje so, in niso uporabljali enakih metod napadov kot do zdaj. 

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi enote dosegle enako mero presenečenja, kot so jo napadalci leta 1917, zato so kontrolorji še bolj ključni za uspešen napad. Naj bo to F-16, ki je letel nad terenom, pri tem pa to letalo lahko nosi tudi enotonsko bombo, artilerija, minometi, pilatusi z raketami ali pa helikopterji – to vse je nadomeščalo element popolnega presenečenja. 

Piloti so nam govorili, da je bojevanje v takšnih razmerah težko, ker enostavno ni dovolj časa, da pilot izvede prilet in odlet. Kontrolorji združenih ognjev pa ima še to težavo, da mora predvideti možne smeri napadov, razumeti omejitve, s katerimi se soočajo piloti, in vse to upoštevati. A kot je leta 1917 bil uspešen Rommel, so bile uspešne tudi zavezniške enote, ki so morale osvojiti vrh. In to v blatu in dežju. Bili so uspešni, vaja pa se je, z izjemo španskega Tigra, ki je imel bližnje srečanje z daljnovodom, končala brez posebnosti in z dodatnim znanjem, ki ga vojska potrebuje.