Stres lahko ustvari tanko črto med smrtjo in življenjem

Krvavenje ob poškodbah ali nesrečah je ena bolj življenjsko ogrožajočih zadev, s katero se lahko soočamo ljudje. Večina nas je to obdelala na tečaju prve pomoči za potrebe vozniškega izpita, a tisto je bilo v sterilnem in varnem okolju. Specialci in prostovoljci pa so pokazali, kako je to videti v realnem življenju.

Luka Zorenč, nekdanji vojaški specialec, je pred meseci tudi nam dejal, da bo dobiček od knjige Ris, ki govori o nastanku in razvoju pripadnika specialnih sil Slovenske vojske, delil z drugimi: "1500 izvodov knjige je bilo prodanih v 11 dneh in z dobičkom smo nato kupili 100 esmarchov, ki smo jih podelili 70 policistom in 30 gasilcem." Na tečaju v Grosuplju so nato za tečajnike pripravili poseben program, ki jih je postavil v realno situacijo, kjer vladajo zmeda, panika in stres – z namenom, da jim pokažejo, česa so zmožni, če le bolj zaupajo vase in uporabijo tudi glavo, ne samo mišic. 

Za razliko od tečajev prve pomoči, ki se bolj kot ne izvajajo v sterilnih okoljih, ta tečaj ni takšen. Ekipa, ki je pripravila celotno simulacijo, je želela tečajnikom pokazati, kaj se dogaja, ko je človek pod stresom. Tokratna situacija je bila logična – napadalec je streljal med ljudi v dvorani, nekaj jih je ranil, razmere pa niso varne, niti niso znane. Policisti in gasilci, ki so bili na tečaju in so predstavljali tiste, ki se prvi pojavijo na kraju dogodka, so morali nevtralizirati nevarnost in rešiti življenja. 

Kar lahko v mirnem okolju naredimo v tridesetih sekundah, je to v takšnih situacijah lahko zelo hitro tudi minuta, da pa bi to minuto približali tridesetim sekundam, se je treba mentalno pripraviti in zavedati, da ne bo šlo vse po načrtih. Nikoli. 

"Gre za realne situacije. Ranjenec ni na tleh, na hrbtu, kot je v 99 odstotkih prikazov," pove Zorenč in doda, da je interaktivnost ključnega pomena. Na simulaciji smo lahko videli že, kako lahko nekoga iz tira vrže oseba, ki tik pred vstopom v sobo steče ven. Kdo je to bil, je varen, sem jaz varen? Tečajniki pa niso imeli veliko časa, saj so na njih vpili, da moramo naprej, moramo zavarovati situacijo. 

Naslednji na vrsti so bili ranjeni. Bližje vrat je bil ranjen prostovoljec, ki je kričal na ves glas "pomagajte, pomagajte", malo naprej se je varnostnik boril z namišljenim napadalcem. Slednji je bil od varnostnika višji za dve glavi in širši za vsaj štiri. "Najprej je treba zavarovati prostor," se v trenutku neodločnosti sliši po sobi. A gredo vsi na enega? Tako je videti, da tistih 30 sekund ne bomo dosegli, a nalogo je treba končati. 

V normalnih situacijah je jasno, kako postopati in tudi kaj sledi po vrsti, tečaj pa je pokazal, da to ni vedno tako. Stres in zmedenost sta od tečajnikov zahtevala maksimalno koncentracijo in hkrati pogled nad celotnim prostorom. Ko je postajalo jasno, da se je namišljeni napadalec, ki so ga sprva obvladali, začel izmikati prijemu, je bilo treba najprej rešiti to, čeprav je bila na enem od ranjencev le za silo pripravljena kompresija. Varnost je prioriteta, kajti le tako lahko zavarujemo sebe, s tem pa tudi ranjence. Da so bili res pod stresom, je bilo videti, ko je eden od tečajnikov stopil na roko drugega, ki razen "na roki mi stojiš," ni pel arij, in takoj po "sprostitvi" nadaljeval s prevezami. 

"Vedno poskušamo narediti organiziran kaos, osebo postavimo v okolje, ki ga pozna, vendar ga ne more obvladovati," še razloži v analizi Zorenč. Že najbolj osnovne težave lahko v takšnih razmerah postanejo napor. Človeški um deluje tako, da težko veliko stvari zajame in razume naenkrat, ampak jih poskuša postaviti v okvirje razumevanja in narediti prioritete. 

Če je bil povoj pogosto v znanih torbicah in se zdaj naenkrat znajde v žepu, lahko predstavlja 10 sekund zamika, preden ga "odkrijemo". Ne zaradi tega, ker bi nanj pozabili, ampak ker v stresnih situacijah iščemo že poznano, tisto, kar smo se naučili. 

"Vsi smo vedeli, kaj nas čaka na usposabljanju, se nanj pripravljali, a nas realnost preseneti," še doda in poudarja, da je ravno to namen tega. Učenje ni zgolj stvar postopka, ampak v življenju tudi zunaj okvirnega razmišljanja, prilagajanja in stresne situacije to od nas vedno zahtevajo. Tega se je možno naučiti, stres preusmeriti v svojo korist, a kot vedno vaja dela mojstra. 

"Nimamo dobrega recepta, kdo bo dober ali pa ne bo dober. Tukaj so bile punce recimo najboljše v skupini," analizira, saj so vedele, kaj morajo narediti. Kot pove, moški radi gremo na silo, prvo žogo, medtem ko ženske bolj pogosto razmišljajo, preden gredo naprej. Milisekunda razmisleka, ki lahko pomeni veliko razliko pri dojemanju širše slike. Te priučene navade pa je možno osvojiti tudi kasneje – s postavljanjem v neugodne in neprijetne situacije, in jih reševati.

Ocenjevanje na teh tečajih pa ne temelji na napakah. Teh bo sicer veliko in številni bodo malo izgubili na egu, a uspeh je, če je cilj dosežen, napake pa sproti odpravljamo, pove Zorenč. V analizi po koncu se je veliko pogovarjalo o napakah, ampak ne na negativen način – tečajnikom so povedali, da so napake ključne za učenje in razumevanje naše psihološke reakcije. 

Ko se je eden od tečajnikov na začetku v kaosu umaknil iz prostora in je pričakoval negativne komentarje, je dobil odgovor, da se je odzval najbolj pravilno: "Odlično. Kaj pa naj bi naredili, z golimi rokami šli nad oborožene? Ne, korak nazaj in razmisli, ti bodo hvaležni vsi." 

Važno je, da je esmarch držal, da je kljub paniki bilo zavarovanje okolice in reševanje ranjencev uspešno. Naša panika, strah ali napake pa postanejo takrat le orodje za učenje – to misel pa so domov vzeli vsi tečajniki, tisti, ki bodo takšno razmišljanje uporabljali tudi v svojih karierah.