Valuk, manjši brat svaruna, ki je v vojski že 21 let

Slovenska vojska je nabavila 85 valukov, ki tako sestavljajo največjo skupino oklepnikov, kar jih imajo. Vojaki so bili v misijah, kjer so jih uporabljali, kot so Kosovo, Bosna, Latvija, z njimi zadovoljni, so pa, kot pravijo strokovnjaki, bili manj primerni za druge misije. Za Afganistan, kjer je bila večja nevarnost improviziranih eksplozivnih sredstev (obcestnih bomb), so ponujali premalo zaščite, zato so bili večinoma v bližini oporišč. "V misijah, npr. na Kosovu, je uporaba valukov zelo primerna – vozila se večinoma uporabljajo po urejenih komunikacijah, ob nizki stopnji ogroženosti zadoščata zaščita in ognjena moč vozila, uporaba in vzdrževanje sta razmeroma poceni in nezahtevna," pove obramboslovec Miha Šlebir.

Osemkolesni svarun (patria) ponuja neprimerno močnejšo zaščito za vojake in je s 26 tonami skoraj dvakrat težji od šestkolesnega valuka. Slednji tudi nima veliko dodatnih nosilnih sposobnosti, medtem ko jih večji svarun ima.Težave okrog nakupov svarunov so bile politične, tudi kriza je naredila svoje, in Slovenija kljub obljubam zaveznikov v Natu ni sestavila niti ene srednje bataljonske bojne skupine. Obljuba je bila, da bomo srednjo bataljonsko skupino oblikovali do leta 2014, a sta slabo financiranje vojske in prelaganje politične odgovornosti to zaustavila. Zdaj ima vojska v uporabi 30 svarunov, kar je za oblikovanje takšne skupine premalo.

Nove obljube trdijo, da naj bi vojska končno dobila zadostno opremo do konca desetletja, bela knjiga, ki je bila predstavljena, je pravzaprav ponovila obljube in zahteve, a po propadu nakupa osemkolesnih Boxerjev časovnica ni jasna, vse je odvisno od akcijskega načrta in obljubljenega financiranja. 

Vojska z oklepnikom zadovoljna, a ta ni dovolj

Podpolkovnik Gregor Vodeb  je bil v času pridobitve valukov v desetem pehotnem bataljonu (danes pehotni polk) in jih je uporabljal že od začetka, od terenskih vaj pa do misij. "Na prvi misiji sem z valuki bil v Bosni in nato na Kosovem. So pa vozila bila tudi v Afganistanu in zdaj so v Latviji." Kot še pove, je šestkolesnik za naloge, ki jih imajo, zelo dober, a se že počasi poznajo leta: "Vozila in tehnologija so seveda stara že desetletja, na trgu obstajajo vozila, ki so boljša, bolj zaščitena, imajo boljšo prehodnost ... A poglejte, mi v enotah delamo z opremo, ki jo imamo."

Vodeb pravi, da je pri delu z vsako opremo treba prilagoditi taktike, in na vprašanje, kako se ta pozna pri uporabi svaruna in valuka, pove, da "da je kar velika razlika, svarun je veliko bolj zaščiten. Lahko govorimo, da ga uporablja že "srednja pehota", medtem ko valuka lahka, in ne pozabimo, da se vojaki na bojišče nekako morajo pripeljati. S Svarunom, ki ponuja boljšo zaščito od valuka, se lahko pripelješ bližje bojišča, kar je za misijo, za moštvo, veliko bolje." Če pogledamo posplošeno, je svarun vozilo višje kategorije, bolj prilagojen na bojišče 21. stoletja, pozna se tudi 20-letna razlika v dizajnu in izdelavi.

Razlika med svarunom in valukom je predvsem očitna na taktični ravni, ne samo zaradi zaščite, ampak tudi zaradi drugih lastnosti, ki jih novejši oklepnik ponuja. Ena pomembnejših zadev je tudi dobra protiminska zaščita, svarun lahko "zdrži" eksplozijo desetih kilogramov TNT in ima tudi boljše elektro-optične senzorje. "Prednost, ki jo ima valuk, je teža, saj ga lažje prevažamo na druga območja. Res je odvisno od nalog, ki jih imamo v Slovenski vojski, in če imaš boljše orožje, lahko narediš več."

Na vprašanje, kako je z valuki v Latviji in njihovo prilagoditvijo za topničarje, ki s pomočjo njih upravljajo z minometi, pove, da je to bolj vprašanje za njih, doda pa,  da "vsi vemo, da ima svarun boljšo opremo, računalnike, in če ga imaš, si bolj učinkovit, če ga nimaš, pa se prilagodiš. Z valukom potrebuješ več časa, hitreje se moraš izmakniti z območja bojev, hitreje je treba postaviti in razstaviti minomet. Kljub temu pa je to veliko bolje, kot pa če si peš."

Tudi najboljši oklepnik se postara

Valuki prihajajo h koncu svojega "rednega" dela življenja, kar pomeni, da bo po 20 letih treba narediti skrben načrt njihovega vzdrževanja, da se bo podaljšala njihova življenska doba. "Seveda se pozna, če je vozilo novo, ali pa je staro 20 let. Po teh letih se začenjo kazati znaki 'starosti'," pove načelnik Inženiringa Logistične brigade Jožef Valentinčič. - Tako kot na avtomobilu? - "Ja, tako kot na avtomobilu, seveda pa oklepniki zdržijo veliko več. Po naših ocenah je sicer za starejše vozilo potrebno približno 30 odstotkov več posegov v kurativnem delu vzdrževanja, kot je pri novem."  Šlebir prav tako pove, da ima valuk seveda kljub ustreznem vzdrževanju svojo življensko dobo, in po dveh desetletjih postajajo iztrošeni.

Valentinčič doda, da pripravljajo načrt, ki bi reševal določene tehnične zadeve, kot so iztrošeni material in tudi zamenjava ali posodobitev določenih komponent, ki bi valuka obdržale v skladu s časom. "Mi ocenjujemo, da je to vozilo precej 'hvaležno', kar se tiče posodobitev in popravil, in se nam redko zgodijo nepredvidljive zadeve. Znamo vnaprej oceniti, kaj se bo pokvarilo, oziroma kaj bo treba zamenjati, da se ne bi pokvarilo."

V 157. logističnem polku, ki je odgovoren za popravilo in vzdrževanje valukov imajo dve delavnici. Glavno v Ljubljani in še eno manjšo v Celju. Naenkrat imajo v Ljubljani lahko po pet vozil, v Celju malo manj, a kot pove Valentinčič, "niso samo pogojeni s kanali, delavniškimi kapacitetami, ampak tudi z osebjem. Kljub temu ocenjujemo, da relativno dobro izpolnimo vse zahteve in potrebe, ki jih ima vojska, in to brez večjih težav."  Vozila v polku pred vsako misijo skrbno pregledajo in popravijo, prav tako jih prilagodijo, upoštevajo pa tudi terenske in vremenske razmere.

Slovenska vojska je ena redkih v Evropi, ki ima toliko lastnega inženirskega znanja

Sistem vzdrževanja je razdeljen na štiri ravni. Nična stopnja je podobna tisti, ki jo izvajamo civilisti; menjava in dopolnitev tekočin, čiščenje ... Prva stopnja je bataljonski nivo, kjer se izvajajo bolj natančni pregledi, odkrivajo se morebitne poškodbe in okvare. "Naslednja stopnja, kjer pride na vrsto 157. logistični polk, se opravljajo vzdrževalna dela. Tukaj se opravljajo servisi (ti se opravljajo že na prvi, odvisno od kapacitet), saniranje poškodb, barvanje ... Potem pa pride na vrsto še tehnična služba – inženirig, ki poskrbi, da to vse 'funkcionira'," doda Valentinčič.

Kot povedo v delavnici, oni valuka ne jemljejo samo kot vozilo, ampak kot sistem. To pomeni, da imajo v mislih tudi vse, kar je v vozilo vgrajeno, od radijskih sistemov do oborožitve. "Če se dopolnjevanje in nadgrajevanje ne more narediti 'enostavno', se vključi inženiring ali pa proizvajalec vozil, če tudi na prejšnji stopnji ne uspemo razvozlati izziva. Ampak treba je poudariti, da smo v Slovenski vojski zelo samozadostni in precej neodvisni od zunanjih dobaviteljev in izvajalcev. Rezervne dele imamo urejene preko pogodb, ampak znanje (know-how), načrte, dokumentacijo in vse kar to pomeni, pa opravljamo sami," ponosno pove še Valentinčič. Tudi večino nadgradenj, tudi improviziranih, so uspeli narediti sami, večjih težav pravijo, da niso imeli. "Mi računamo, da bodo Valuki v operativni uporabi, ob načrtu nadgradnje in vzdrževanja, še vsaj deset let, če ne celo več."

Kaj bosta odločila ministrstvo in vlada?

Vprašanje je torej, kaj bo pokazal dolgoročni akcijski načrt ministrstva in kako bo predvidel nakup večjega števila novih vozil, ki bi v desetih letih nadomestil večino oklepnih vozil v Slovenski vojski. "Če se malo pošalim, gre za vprašanje za milijon evrov. Oziroma, če smo realni, za vsaj 200–300 milijonov evrov, kolikor bi stal zgolj nakup nujno potrebnih novih vozil za izgradnjo ene srednje bataljonske bojne skupine,"  pove Šlebir. Ta znesek je pravzaprav višji kot vse investicije, ki jih je v minulem desetletju porabila vojska. Ta se je v zadnjih 12 letih soočala, oziroma se še vedno, s številnimi kadrovskimi in finančnimi težavami, ki predvsem ovirajo večje investicije v nakup opreme, ki bi bolje zaščitila pripadnice in pripadnike.

Kaj vojska potrebuje, je vedno v razkoraku z odobrenim, in Šlebirjeva ocena je, da si vojska ne more privoščiti široke palete različnih bojnih vozil, a moderno, modularno, osemkolesno vozilo, bi bilo možno uporabiti v različnih misijah. Kljub temu misli "da bi poleg različnih osnovnih konfiguracij, za osnovno in intenzivno bojevanje, morali kupiti še vozila v poveljniški, sanitetni, artilerijski, inženirski, morda tudi protioklepni in zračnoobrambni konfiguraciji. Tu pa smo že pri približno 150 vozilih." Ne gre za majhen znesek, v nekajletenem nabavnem ciklu bi se lahko gibal v nekaj sto milijonih, a bo prej ali slej potreben, saj je dolgoletno zanemarjanje varnostnega sistema treba končati in poravnati račune za to zanemarjanje.