Reševanje posadke B-24: tvegali so mučenje, smrt in požig vasi

"... Nihče si seveda ne želi, da bi ga na misiji sestrelili. A če se to že mora zgoditi, prav vsi iskreno upamo, da se bomo znašli v rokah partizanov," je julija 1944 dejal poveljnik anglo-ameriške vojaške misije v štabu poveljstva NOB kapitan James M. Goodwin.

Letalo B-24 z rimarskim in težko prevedljivim vzdevkom Slick Chick with a Hot Lick, ki se je 20. januarja 1945 odpravilo na misijo, je bilo najstarejše v celotni 761. eskadrilji ter precej dotrajano in potolčeno. Oprijel se ga je vzdevek "Izhod v sili". Polovica posadke se je dobro poznala - skupaj so leteli na 16 misijah - medtem ko so drugo polovico sestavili iz članov štirih različnih posadk, ki letala niso poznali.  

Za misijo bombardiranja ranžirnih postaj v avstrijskem Linzu so izvedeli šele večer pred tem. Po uspešnem bombardiranju v Avstriji se je letalo vračalo v oporišče v italijanskem mestu Spinazzola. Toda med približevanjem jadranski obali so motorji naenkrat začeli "pokašljevati", nenadoma pa so omagali tudi merilniki goriva. V napadu so bili, verjetno zaradi protiletalskega ognja, poškodovani rezervoarji goriva. Ker so bile temperature morja v tistem trenutku blizu ničli, je mladi pilot obrnil letalo in odletel nazaj proti Julijskim Alpam – na sovražnikovo ozemlje.

V Julijskih Alpah in v njihovi okolici sta večer prej zapadla skoraj dva metra snega. Med letom so se temperature na višini 7,6 kilometra spustile do 45 stopinj pod ničlo. Vremenske razmere so misijo še dodatno zapletle, saj so bila vetrobranska stekla prekrita z ivjem, merki za bombe in regulatorji kisika zamrznjeni, bombnih loput pa zaradi mraza ni bilo mogoče odpreti, so pojasnili na razstavi Reševanje v dolini Soče, ki je na ogled v Kobariškem muzeju.

Ker je bilo vsem jasno, da je letalo izgubljeno, so člani posadke, pod vodstvom Geralda S. Armstronga, sprejeli odločitev, da izskočijo nad dolino reke Soče na višini 3,9 kilometra, medtem ko je letalo strmoglavilo na goro Krn. Da je skok preživelo vseh deset članov posadke, je precej velik čudež, a zanje se je ob pristanku šele začel glavni del drame. Nanje so prežali Nemci in domobranci, reševalno akcijo pa so sprožili partizani.

19-letni poročnik Frank D'Ambra, bombarder in nadomestni član posadke, je izskočil še pred Armstrongovim signalom, ko je letalo letelo prek italijanskega mesta Videm. Tam so ga ujeli Nemci in preostanek vojne je preživel kot vojni ujetnik. 

Življenje krajanov na območju je pretrgal zvok rjovenja bombniškega letala nad goro Matajur. 13-letni Ciril Ručna je takrat na poti, ki vodi do domačega hleva, odmetaval sneg. Opazil je tri padala, ki so pristala na gori nad njegovo vasjo in dve, ki sta pristali v Kobaridu. Kmalu so se pri njem zglasili lokalni domobranci in ga zasliševali o tem, kje so pristali piloti. Mladenič je tvegal lastno življenje in se kolaborantom (delno) zlagal. Povedal jim je za pilota, ki sta pristala v Kobaridu, ni pa omenil tistih treh, ki so pristali na gori. S tem jim je "kupil" čas, da so se lahko razkropili in se skrili pred sovražnikom. Nemci so medtem ujeli Lea J. Lorda, inženirja in topničarja na letalu, ki je bil eden od pilotov, ki sta pristala v okupiranem Kobaridu. 

24-letni narednik Francis Lee Baumgardner, topničar v okrogli topovski kupoli in nadomestni član posadke, je po Armstrongovem ukazu verjetno izskočil kot prvi. Pristal je v globokem snegu na gori Matajur. Izkopal je luknjo, se zavil v padalo in se skril vanjo, dokler ga nista našla kurir in partizan Darko Ohojak. Skupaj s Frankom Trebusakom je prvo noč preživel v partizanskem štabu v Benečiji. Trebusakovi starši so bili Slovenci, zato je znal nekaj slovenščine in se lažje sporazumeval s partizani. Skupaj z Baumgardnerjem sta lahko zbežala hitreje od drugih in se vrnila v oporišče v Bariju v manj kot 30 dneh.

Darko Ohojak je s svojim partnerjem kurirjem zapuščal gorski hlev na Sužiški planini in se vračal v bazo, ko sta opazila poškodovani bombnik B-24, ki jima je letel nad glavo, po poti pa so iz njega padali padalci. Ohojak je z daljnogledom določil približno lokacijo pilotov in ju hitro tudi našel. Po kratkem počitku so se odpravili na sedemurno pot čez goro do štaba. Ohojak je povedal, da je pot od pilotov terjala skorajda nadčloveške napore. "Še dobro nisva prispela, ko je planil proti nama in me s solzami v očeh objel," je dejal Ohojak o trenutku, ko je našel Trebusaka.

Ko je zazvenel ukaz, da je treba zapustiti letalo, si je narednik Bill Petty, 26-letni topničar v nosu letala, pomočnik inženirja in član stalne posadke, v žep stlačil čutaro zamrznjene vode in poskušal letalo zapustiti skozi vrata v nosu, ki pa so bila preveč zamrznjena, da bi jih lahko odprl. Hitro je splezal pod pilotsko kabino in se z glavo naprej pognal skozi odprto bombno loputo. 

21. januarja ob 6.00 zjutraj se je Petty prebudil ob zvoku cerkvenih zvonov, ki so odzvanjali daleč iz doline Kobarida. "Še nikoli v življenju nisem slišal bolj osamljenega zvoka od tistega, ki so ga oddajali ti cerkveni zvonovi," je dejal kasneje. Skupaj z Elmom J. Justilianom in Tedom Witkowskim so noč poprej preživeli v improviziranem zatočišču pri temperaturah pod ničlo. Zvonovi so ga ganili. "V tistem trenutku sem se zavedel, da obstaja višja sila, na katero se lahko zanesem. Le prositi sem moral. Začel sem moliti k Bogu. Gledal sem sneg, ki je bil ponekod debel od metra do dveh. Bil sem lačen. Ker smo jedli sneg, me je tudi bolelo grlo, vendar sem vseeno molil: Prosim, Bog, večno te bom slavil, če nam nekako pomagaš, da pobegnemo s tega ozemlja, ki ga okupira sovražnik, in se vrnemo v naše letalsko oporišče."

Kmalu po pristanku so se Petty, Justilian in Witkowski spet našli in se odločili, da se bodo povzpeli na goro in tam poiskali pomoč, namesto da bi se spustili v Kobarid, ki so ga že zasedli Nemci. Witkowski je med pohodom utrpel precej hude ozebline, saj ni bil vajen razgibanega alpskega terena. Da bi lažje splezal po strmem in zaledenelem gorskem pobočju, medtem ko so mu bili Nemci za petami, si je snel škornje. Po uspešnem pobegu so ga partizani na skrivni lokaciji zdravili kar tri tedne. 

Štajs Kranjc in njegov partizanski tovariš Bogomil Hvala sta v svoji kurirski postojanki na Svinski planini opazovala pilote, ki so izskočili iz letala. Ko so se isti piloti čez dva dni približali postojanki, sta Kranjc in Hvala vanje uperila pištoli, dokler Petty ni zakričal: "Amerikanski!" Olajšanje, ki so ga ob tem občutili prav vsi vpleteni, je spodbudilo veselo pozdravljanje z objemi in smehom. Hvala je s tremi piloti podelil njuno edino hrano – nekaj krompirjev in čaj. Na dolgi poti do Barze se je Witkowski zgrudil, zato je Hvala iz poklopca šotora izdelal nekakšne sanke in več ur vlekel izčrpanega pilota čez Matajur. Ekipi je na pomoč priskočila partizanska patrulja z 20-letnim Jožetom Faletičem, ki je pomagal pri evakuaciji pilotov. Pilote je za nekaj dni pod streho sprejela Amalija Faletič in jih en teden hranila večinoma s sirom in mlekom, edino hrano, ki jo je imela. 

Ob pristanku jo je fizično najhuje odnesel narednik James W. Brock, ki si je zlomil nogo. Izkušenega letalca, ki je imel pred tem za seboj 30 uspešnih misij, so sprva rešili člani partizanske družine Skočir iz vasi Sužid, ki so mu hitro priskočili na pomoč, vendar so jih domobranci odkrili in Brocka odpeljali v ječo v Kobaridu, kamor so ga zaprli skupaj z Lordom in Armstrongom ter ga pozneje premestili v taborišče za vojne ujetnike Stalag IX.

Poročnik Leroy J. Cooke je izskočil tik pred pilotom in pristal na skalni polici vzhodno od Kobarida, kjer se je skrival več kot 24 ur, dokler Nemci niso zapustili tabora in odšli. Nižje je opazil pot in na njej naletel na mladega fanta, ki mu je nakazal, naj mu sledi. Ker ni vedel, kakšne so bile fantove namere, je v sneg narisal svastiko in opazoval njegovo reakcijo. Ko je fant odločno odkimal, mu je Cook sledil domov, kjer ga je nato več dni skrivala fantova mati. Partizanski kurir je Cooka čez nekaj časa odpeljal v dom Zore Jelina v Livških Ravneh. Kmalu zatem so se mu pridružili partizani s Pettyjem, Justilianom in Witkowskim ter jih odpeljali na partizansko vzletišče Krasinec.

"Začel sem se pripravljati na izskok, pa se je letalo vsakič, ko sem se dvignil s sedeža, nagnilo v desno in me ponovno prikovalo nanj," je o trenutkih, ko je kot zadnji zapustil letalo, dejal pilot Armstrong. Star je bil komaj 20 let, a se je odlično znašel v zapleteni situaciji. Letalo je več kilometrov usmerjal le z delno močjo, počakal, da so iz njega izskočili preostali člani posadke, nato pa je moral iz letala rešiti še sebe. "Pri tretjem poskusu sem letalo obrnil do konca v levo in hitro izskočil skozi odprto bombno loputo." Pristal je tik nad vasjo Drežniške Ravne. Na pomoč mu je hitro priskočilo nekaj lokalnih mladeničev, ki so ga tudi skrili, vendar ga je po eni sami uri zajela nemška patrulja. Tako so Nemci in njihovi domači sodelavci prijeli štiri od skupno desetih članov posadke.

Ljudje, ki so jih v okupirani Jugoslaviji zalotili, da skrivajo strmoglavljene pilote ali da jim pomagajo, so tvegali mučenje, smrt ali požiganje celotne vasi. Vendar so partizani in domačini kljub temu rešili vseh šest preostalih članov posadke. Nudili so jim zavetje, jih nahranili in jih pospremili na dolgo pot domov. 25 let po vojni so piloti znova našli svoje rešitelje. Med njimi so se spletle močne vezi. Te izkušnje ni pozabil nihče, in ko so se spet povezali med seboj in so na dan privrele skrite vojne zgodbe, so se stkala vseživljenjska prijateljstva. Petty in Armstrong sta Slovenijo obiskala trikrat, s svojimi slovenskimi rešitelji in prijatelji pa sta si vse življenje tudi dopisovala.

Dokončna evakuacija pilotov z ozemlja Jugoslavije ni bila enostavna. Partizanske poti so bile običajno dolge in ovinkaste. Ko so piloti zapustili dolino Soče, se niso smeli niti za trenutek ustaviti. Partizani in lokalni vodniki so se pogosto zamenjali. Njihovih imen in obrazov si niso smeli zapisati in si jih tudi niso zapomnili.

S partizanskih vzletišč v Beli krajini je proti domu odšlo na stotine zavezniških pilotov in poškodovanih partizanov. Februarja sta se Trebusak in Baumgardner po skoraj 30-dnevnem pohodu vkrcala na letalo v italijansko mesto Bari. 2. aprila so se na letalo C-47 vkrcali tudi Petty, Justilian, Witkowski in Cooke. Do vzletišča Krasinec so hodili 72 dni, na svobodo pa so prileteli v približno dveh urah. Štiri člane posadke, ki so bili zaprti v taboriščih za vojne ujetnike, je ob koncu aprila, tik pred formalno kapitulacijo Nemcev, osvobodila vojska generala Pattona.

Ko so se javili nazaj na dolžnost, so vsem šestim članom posadke, ki se jim je uspelo izogniti ujetništvu, ponudili možnost častnega odpusta ali drugo delovno mesto po lastni izbiri. Vseh šest se je odločilo, da bodo častno zaključili z vojaško kariero in se vrnili k družinam.