S cepini in derezami v ledeni steni: 'Tam, kjer trpiš, se največ naučiš'

Klemen Premrl je za plezalno vrv prvič prijel pri 12. letih. Slabih 40 let kasneje njegova ljubezen do plezanja ni nič manjša. Večinoma pleza v skali, a najbolje se počuti v objemu ledu. Privlačita ga estetika in njegova minljivost.

"Takrat ne obstaja popolnoma nič, samo fokus na tvoj naslednji gib," odgovori na vprašanje, o čem razmišlja, ko sredi neskončne beline, obdan z ledenimi svečami, posluša slap, ki besni. "Imaš dva cepina in dereze. Veš, kam moraš priti, in razmišljaš samo o tem, kateri bo najbolj varen korak, ki te bo pripeljal do cilja. Nekako tako kot pri šahu. In ravno ta fokus je čar plezanja, terapija za veliko športnikov."

Posledice napačne odločitve seveda niso primerljive s šahom, tudi čas tam zgoraj teče drugače. Led je izredno dinamičen medij, stalno se spreminja, poka, kruši ... Vsako naslednjo potezo zato narekuje kombinacija znanja in izkušenj. "Predvsem je pomembna postopnost – da začneš počasi in počasi napreduješ. Več, kot imaš izkušenj in znanja, lažje oceniš stvari in predvidiš, kaj se bo zgodilo. Seveda pa se vsak lahko zmoti. Padec v slapovih Helmcken je lahko praktično brez posledic, a če se ti to zgodi v prvih desetih metrih, se lahko resno poškoduješ. Poleg tega ne obstaja samo nevarnost padca, je dostop, sestop, alpsko okolje. Ne smeš biti brezbrižen, stalno moraš biti na preži," pripoveduje.

Nekaj posebnega je na teh slapovih, letos se je tja vrnil že šestič. "Vsak dober ledni plezalec ves čas potrebuje nove izzive. Ko enkrat prepleza mnogo navpičnih slapov, hoče narediti korak naprej. Plezati hoče tam, kjer se led tvori previsno in slapovi Helmcken so edini kraj na svetu, kjer lahko to počneš. So četrti najvišji slapovi v Kanadi. To pomeni 140 metrov prostega pada, čez teče cela Sava in ta vodni prš, ki nastane, zmrzuje. Po ledu plezaš 15-metrsko streho, vse je oblečeno v led. Meni osebno je to eden najboljših krajev na svetu za plezanje in tudi vsi plezalci, ki smo jih pripeljali tja, so bili navdušeni." 

Kako se tvori led, je odvisno od vremenskih razmer, vsako leto je drugače in nikoli ne veš točno, kaj te bo čakalo, doda Premrl. Letos so bile razmere slabše, kot so računali, zato s prijatelji niso uspeli preplezati tako težkih smeri, kot bi si želeli. "Kakšnih novih mejnikov nismo postavili, ampak človek mora sprejeti, da je vse odvisno od vremena in razmer. Vseeno smo preplezali tri relativno težke nove smeri, ki smo jih ocenili z WI 9 in WI 10, in se zabavali. Posneli smo tudi material za film, ki ga bomo zmontirali naslednje leto. Ni nam bilo hudega," se smeji. 

Na vsaki odpravi je najbolj pomembno to, da se imaš dobro, poudari. "Plezaš mogoče 10 odstotkov tega časa, vse ostalo je prijateljstvo. Ko se pomikaš na polje alpinizma, pa je pomembno, da svojemu soplezalcu zaupaš in veš, kakšne so njegove sposobnosti."  

Strah je prisoten vsakič, ko greš iz svoje cone udobja, prizna naš sogovornik. "Eden od aspektov plezanja je nevarnost. Če tega ne bi bilo, nam ne bi bilo tako zanimivo. In prav je tako – to pomeni, da se zavedaš stvari okoli sebe, ki gredo lahko narobe. Ko enkrat plezaš, ta strah izgine in je samo še užitek. Dokler se vse odvija po načrtih. Takoj, ko se kaj zakomplicira, pa se strah spet vrne." 

Z leti se je naučil, da ne rine z glavo skozi zid, kadar oceni, da je nekaj prenevarno. "Mediji objavijo zgodbe, ki se uspešno končajo. A na vsako uspešno zgodbo je nekaj neuspešnih, o katerih se ne govori. Največ se naučiš ravno takrat, ko moraš odnehati – tam, kjer trpiš ali ne prideš do konca. Če gre vse gladko, pomeni, da si se lotil preveč enostavne smeri." 

To, ali odnehaš ali nadaljuješ, je povezano z izkušnjami in modrostjo. Včasih se zgodi, da se plezalna avantura konča, še preden se sploh začne. "To se nama je s prijateljem zgodilo ravno včeraj v Dolomitih. Nisva kaj dosti razmišljala in bila sva prepozna. Vstal sem ob 3. uri zjutraj, štiri ure sva se vozila, uro in pol hodila do stene, potem pa sva videla, da so v lednem slapu že tri naveze – šest ljudi. Ko plezaš, se led lomi in pada na plezalce, ki so nižje. Če si neumen, greš še vedno lahko. Če hočeš preživeti, pa bolje, da ne greš. Tako da sva se obrnila, šla na pivo in domov. Vreme je bilo super, Dolomiti so vedno lepi. Imela sva prijeten izlet, ampak plezala pa nisva."  

Da bo izziv sprejel, se je hitro odločil, ko je dobil mamljivo ponudbo podjetja GoPro, da bi zanje posnel kratek promocijski film na Grenlandiji. Preplezati ledeno goro so bile njegove sanje, ki jih je leta 2014 uresničil. "Ledene gore so vizualno privlačne, kontrastne in za lednega plezalca je logičen izziv plezati po njih. A za to je treba iti na Grenlandijo, kar pa je izredno drago. Ko se je pojavila priložnost, da s kolegom Aljažem Anderletom to storiva, sva jo seveda oba zagrabila. Tega ni počelo veliko ljudi, nimamo veliko znanja o ledenih gorah, vemo le, da so nepredvidljive, da razpadajo, se obrnejo ... Samo plezanje tehnično ni bilo zahtevo, bolj je šlo za obvladovanje nevarnosti, nepoznavanje in s tem povezana tveganja."

Njegova vizualno najlepša plezalna izkušnja so bile kristalne ledene jame v ledenikih na Islandiji. "Tam smo bili 14 dni in naš namen je bil posneti film, raziskati ledenik ter poskušati preplezati ledene strukture – kristalne jame, ledene gore in muline (požiralnike). Ledene jame so plezalno atraktivne, a jih je treba prej malo pripraviti in opremiti. Če so ledene gore nepredvidljive, so jame za razliko od njih bolj stabilne, a je plezanje precej težje, saj greš čisto po stropu. Zelo malo stvari je zelo nevarnih in zelo težkih hkrati. Zato na Mount Everestu ni najtežjih športnih smeri, pač pa so na francoski rivieri." 

To, kar počnemo, je malo bolj nevarno kot sprehod po parku, se zaveda Premrl. "Ne slepim se, da se mi ne more nič zgoditi, naredim pa vse, da bi bilo čim bolj varno. Vem tudi, da je to igra verjetnosti – večkrat kot greš, več imaš možnosti, da gre kaj narobe."

Zdaj, po vrnitvi iz Kanade, je cepine pospravil v klet in bo do naslednje zime verjetno plezal le še v skali. In če je uresničil svoje sanje, ko je preplezal ledeno goro, o čem sanja zdaj? "V glavi nimam nobenega novega projekta. Pogovarjali smo se o tem, da se v isti zasedbi vrnemo v Kanado, ko bodo razmere boljše. Zaenkrat si želim samo to, da bom lahko še dolgo plezal in se pri tem dobro imel. Rek pravi, da se težkih nahrbtnikov, mraza in zgodnjih juter nikoli ne boš navadil, ampak ta doživetja ... skupek vsega – potovanj, prijateljstev, plezanja ... Ko se s kombijem parkiraš, razpreš mizico, si odpreš pivo, opazuješ sončni zahod in podoživljaš trenutke ... nič ni lepšega od tega!" zaključi.