Sloki mož s hribovitega Balkana, ki je premagal 'samuraja'

8. februarja 1904 je Japonska napovedala vojno Rusiji. Tri ure preden je vojna napoved sploh prišla do Moskve, je japonska cesarska mornarica udarila po Port Arthurju, kjer je bila stacionirana ruska pacifiška flota. Začela se je leto in pol trajajoča vojna za vpliv v Koreji in Mančuriji, ki je šokirala "ruskega medveda" in Japonsko postavila na zemljevid svetovnih imperialnih velesil.

In kaj ima s tem "nepokorjena" balkanska državica, ki si je po stoletnih bojih z Otomani na Berlinskem kongresu leta 1878 končno priborila mednarodno priznanje? Črnogorski boj proti tuji nadoblasti in rusko širjenje proti Črnemu morju sta imela pomembno stično točko. To je bil turški sovražnik. V začetku 18. stoletja je črnogorski vladika Danilo odpotoval v Rusijo in sklenil zavezništvo z ruskim carjem Petrom Velikim. Rusija je takrat začela intenzivneje podpirati črnogorske velikaše in Črnogorce oskrbovala z orožjem, hrano in denarjem. Skozi desetletja zavezništva se je v Črni gori izoblikovala znamenita krilatica: "Nas i Rusa - dvjesta miliona" (Nas in Rusov - dvesto milijonov).

In tako je februarja leta 1904 Črna gora pod knezom (in kasneje kraljem) Nikolo I. v znak hvaležnosti sklenila priskočiti na pomoč napadeni Rusiji. Črnogorska pomoč ruski vojski je bila precej simbolična. Na Daljni vzhod je odpotovalo nekaj prostovoljcev, ki so bili vključeni v rusko armado. Med njimi tudi mož po imenu Aleksandar Lekso Saičić.

Lekso se je rodil v vasi Vinicka, blizu mesta Berane na severovzhodu Črne gore. Vojaško šolo je zaključil na Cetinju, gimnazijo pa v Dubrovniku. Nadalje se je šolal v Beogradu, kjer je končal podoficirsko šolo.

Po šoli za podčastnike je tri leta preživel v Črni gori, kjer je bil imenovan za adjutanta Vasojeviške brigade. Kot vojak z željo po nadaljnjem usposabljanju se je odpravil v Istanbul, kjer se je kot poročnik cesarske garde pridružil turški vojski in tam služil tri leta.

Nato pa je izbruhnila rusko-japonska vojna in mladi poročnik je sklenil, da se pridruži črnogorskim prostovoljcem pod vodstvom Jovana Lipovca. Zapis o njegovem odhodu na Daljni vzhod je bil objavljen šest let po zaključku vojne, 16. aprila 1911, v časniku Glas Crnogorca.

"Po razvoju političnih razmer na Daljnem vzhodu v tistem času je mladi Aleksander kot živahen in preudaren vojak slutil, da bi tam zlahka izbruhnila vojna, zato je zapustil službo v Turčiji in se preselil v Mandžurijo, kjer se je s činom poročnika pridružil ruski vojski /.../ V tej kolosalni vojni je naš pogumni Aleksander cela tri leta ponosno jurišal v prvih vrstah z neustrašnimi borci, pogumno prelival svojo in sovražnikovo kri, ne da bi skrival svojih jeklenih prsi in junaškega čela pred pol milijona bajonetov, pred množico krogel in granat. Vedno se je prerival tja, kjer so moške prsi prebadali goli bajoneti, kjer so bojni streli lomili viteška čela, kjer je človeška kri vrela v potokih. Tako je naš viteški stotnik Saičić znal ohraniti črnogorski sijaj in ugled /.../ Stotnik Saičić ni podlegel ranam in ni iskal pomoči v bolnišnici, temveč se je še naprej boril in krvavel, kot to počne pravi junak – kot se spodobi za Črnogorca."

Saičić je bil trikrat ranjen. Drugo rano je prejel med boji v Koreji, ko ga je metek zadel v desno stran trupa, tretjo pa pri znamenitem Mukdenu v Mandžuriji. A bržkone se je Črnogorec proslavil s svojo prvo rano, ki mu je zaradi udarca s sabljo pustila brazgotino na glavi.

O dogodku, ki je sledil, obstaja več različnih zapisov, nekateri zgodovinarji pa opozarjajo, da je verodostojnost določenih virov vprašljiva. Izpostavljajo predvsem netočne omembe o samurajih, saj ti v času rusko-japonske vojne v letih 1904 in 1905 uradno niso več obstajali. Njihova doba se je namreč zaključila z ukinitvijo fevdalizma na Japonskem leta 1871. To pa seveda ne pomeni, da so izumrle njihove veščine, še najmanj pa samurajski kodeks, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja še kako prisoten v družbi in posebej v vojski. Z združitvijo različnih zapisov gre zgodba o legendarnem spopadu nekako takole ...

Enota, v kateri je služil Saičić, se je leta 1905 nahajala na vzhodu Mandžurije. Čez bojno polje je prijezdil japonski konjenik z belo zastavo. Ruskim častnikom je prinesel ponudbo iz daljne preteklosti - za dvoboj "ena na ena", naj izberejo najboljšega izmed svojih junakov. Rusi so v svojih vrstah iskali prostovoljca za spopad z neustrašnim japonskim mečevalcem. Naprej je stopil slok moški s činom poročnika. To je bil Aleksandar Saičić, 32-letni pripadnik plemena Vasojevići.

Saičić je zapustil ruske položaje in se na konju odpravil proti nikogaršnji zemlji, kjer ga je čakal "samuraj", oblečen v črno krzno. Lekso naj bi kasneje dejal, da ga je spominjal na nekega zloveščega črnega orla.

"Junaka sta se približala drug drugemu in se ostro spogledala. Sablji sta vihtela z bliskovito hitrostjo. Udarci so se srečevali in sablji sta se odbijali druga od druge," piše Glas Crnogorca. V eni od črnogorskih ljudskih pesmi o Saičićevem junaštvu je zapisano: "Letela sta drug proti drugemu, udarila sta se kakor orla. In njune sablje so se zamahnile proti soncu."

Naenkrat pa je Japoncu s katano uspelo oplaziti Črnogorca po glavi in po čelu mu je stekla kri. Toda ranjeni poročnik v ruski uniformi se ni vdal in je z naslednjimi nekaj zamahi s sabljo pokončal japonskega nasprotnika, ki je padel na tla, nasprotnikov konj pa je oddirjal nazaj proti japonskim vrstam. Črnogorski poročnik se je priklonil padlemu 'samuraju' ob zmagoslavnih krikih iz ruskih vrst.

Nekateri sicer trdijo, da se Lekso ni boril pošteno. Obstajajo zgodbe, da je Črnogorec izkoristil trenutek, ko se je japonski bojevnik priklonil, kot je to v navadi pred vsakim bojem, in ga ubil prav v tistem trenutku.

Kakorkoli, Saičić je bil po zmagi v duelu odlikovan z najvišjim odlikovanjem - redom svete Ane, od Rusije pa naj bi do konca življenja prejemal pokojnino. Njegovo zmagovito sabljo še danes hranijo v moskovskem centralnem vojaškem muzeju.

Saičić je v Mandžuriji bil povišan v čin stotnika in je do konca vojne poveljeval konjeniškemu eskadronu. Po ruskem porazu se je vrnil v domovino.

Spomladi 1911 je v črnogorski palači na Cetinju izbruhnil požar, Lekso pa je v poskusu reševanja knjig skočil z drugega nadstropja in se hudo poškodoval, nato pa zbolel. Člani vladajoče dinastije, kralj Nikola, kraljica Milena, prestolonaslednik Danilo, knez Mirko, njegova žena Natalija, ter knez Petar in princesa Vjera so ga redno obiskovali med zdravljenjem. Pri njem naj bi bil večkrat tudi avstro-ogrski ambasador baron Wladimir Giesel von Gieslingen z ženo.

Saičić je umrl 19. aprila 1911 na Cetinju. Saičića so pokopali v petek zjutraj, prisotna pa je bila velika množica meščanov. Pogreba so se med drugim udeležili najmlajši sin kralja Nikole, princ Petar, ministri vlade Lazarja Tomanovića, baron Gieslingen, ruski polkovniki Potapov, Egorjev in Kolosov, celoten častniški zbor in četa kadetov častniške šole. Zanimivo je, da je bil prav baron Gieslingen tisti, ki je tri leta kasneje Srbiji vročil ultimat, katerega zavrnitev je sprožila prvo svetovno vojno.

Precej nepomembno, a zanimivo zgodovinsko dejstvo je, da Črna gora ni sodelovala in ni bila omenjena v mirovnih pogovorih med Rusijo in Japonsko, ki so potekali v ZDA, zato z zmagovalko nikoli ni sklenila sporazuma o prenehanju sovražnosti. Črna gora je ob koncu prve svetovne vojne izgubila državnost in postala del Kraljevine SHS in kasneje Jugoslavije.

Po razpadu skupne srbsko-črnogorske države leta 2006 je končno obnovila diplomatske odnose z Japonsko, potem ko je Tokio priznal njeno neodvisnost 16. junija, s tem pa se je tudi tehnično zaključila 102 leti trajajoča vojna, za katero ni vedel skoraj nihče.