Mladi v duševnih stiskah ujeti v dolge čakalne vrste za pomoč strokovnjakov

Čakalne vrste za različne oblike psihološke pomoči se v zdravstvenih institucijah v Sloveniji močno razlikujejo, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Tako moramo na primer za prvi pregled pri kliničnem psihologu z napotnico zelo hitro v zdravstvenem domu v Škofji Loki čakati skoraj eno leto, v trboveljskem zdravstvenem domu 11 mesece oziroma 333 dni. Za redni pregled z napotnico v Zdravstvenem domu Velenje 425 dni, v Kranju pa največ, kar eno leto in štiri mesece oziroma 547 dni. Na drugi strani smo v bolnišnicah Murska Sobota in Novo mesto te v radovljiškem zdravstvenem domu za prvo klinično psihološko obravnavo z napotnico tako redno kot hitro in tudi zelo hitro na vrsti v petih do šestih dneh.

Slika je zaskrbljujoča, ko pogledamo, koliko časa morajo otroci čakati na prvi pregled z napotnico pri otroškem psihiatru. Zgolj na UKC Maribor ni čakalnih vrst, sicer pa mine malo manj kot 10 mesecev – 293 dni, preden lahko otroci, ki so dobili napotnico zelo hitro, prvič obiščejo pedopsihiatra  v Novi Gorici, v Murski Soboti pa 245 dni, kažejo podatki NIJZ.

Številke pa niso edini kazalnik, da so vrste do ustrezne pomoči pri psiholoških strokovnjakih v večini zdravstvenih institucij predolge. Na to opozarjajo tudi specialisti sami. Že pred obdobjem epidemije so morali otroci in mladostniki mnogo predolgo čakati na pomoč ustreznih specialistov, je pojasnila specialistka klinične psihologije iz Svetovalnega center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana Polonca Čas: "Od začetka letošnjega leta pa na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana opažamo porast klicev in posledično pospešeno daljšanje čakalne vrste za psihologe, klinične psihologe, in pedopsihiatre."

Podobno opaža tudi klinični psiholog Tristan Rigler . Po njegovem mnenju je najbolj problematičen prvi termin obravnave, na katerega morajo čakati otroci, ki imajo težave z duševnim zdravjem. "Takšni otroci potrebujejo obravnavo pri specialistu klinične psihologije ali specialistu pedopsihiatru in pri teh strokovnjakih so čakalne dobe predolge, saj gre za strokovne profile, pri katerih je prisotno veliko pomanjkanje kadra. Na to težavo pri Zbornici kliničnih psihologov opozarjamo že več let," je izpostavil.

Z njima se strinja tudi Maja Drobnič Radobuljac iz Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo. "Takojšnjo pomoč dobijo le, če so napoteni z napotnico nujno. A od tukaj naprej nastane problem – otroka nato nima kdo obravnavati. Premalo nas je," je poudarila.

Po pravilniku bi morali z napotnico zelo hitro čakati najdlje 14 dni

Številke nam povedo bolj malo, če nimamo predstave, koliko je pravzaprav dopustna čakalna doba. Koliko lahko ljudje v Sloveniji po ocenah odločevalcev najdlje čakamo, preden se našim stiskam in slabemu duševnemu počutju posvetijo zdravniki specialisti.

Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah, ki velja za izvajalce na primarni, sekundarni in terciarni ravni v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, pravi, da bolniki z napotnico zelo hitro ne bi smeli čakati na zdravniški pregled dlje kot 14 dni.

Ko se torej zazremo v NIJZ tabelo čakalnih vrst pri pedopsihiatrih, ugotovimo, da so v vseh navedenih zdravstvenih institucijah (sedmih), razen v UKC Maribor, čakalne dobe z napotnico zelo hitro občutno predolge. Namesto največ 14 dni morajo otroci na prvi pregled pri strokovnjaku čakati od 42 do 295 dni.

Podobno je stanje, če otroci dobijo napotnico hitro. Dopustna čakalna doba z njo je tri mesece oziroma 90 dni. Pedopsihiatri pa uspejo otroke prvič sprejeti v predpisanem času v zgolj dveh od osmih zdravstvenih ustanovah. V ostalih šestih čakajo od 102 do 597 dni.

Ob vsem tem morda ni odveč izpostaviti, da obravnavo otrok pri teh zdravnikih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje v celoti. "Dopolnilno zavarovanje ni potrebno," so pojasnili v Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). 

Razlogi za dolge čakalne vrste: pomanjkanje kadra, zakonska neurejenost specializacij kliničnih psihologov ... 

Eden od razlogov je pomanjkanje ustrezno izobraženega in usposobljenega kadra, kot sta že omenila naša sogovornika Tristan Rigler in Maja Drobnič Radobuljac. V naši državi imamo okrog 60 psihiatrov za otroke in mladostnike ter 40 specializantov na tem področju, je povedala Drobnič Radobuljčeva: "V naslednjih petih letih bi morali imeti dovolj specialistov za otroško in mladostniško psihiatrijo, seveda če nam ne bodo pobegnili v tujino. Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028 v resnici kar dobro predvideva odpiranje mest za zaposlovanje teh kadrov. Trenutno je na voljo več delovnih mest na področju otroške in mladostniške psihiatrije, kot imamo usposobljenih ljudi za ta poklic."

Podobno so problem dolgih čakalnih vrst razložili na NIJZ: "Razlog najdemo v nesorazmerju potreb in razpoložljivih storitev. V Sloveniji imamo trenutno manj strokovnjakov s področja duševnega zdravja, kot je EU povprečje." 

Številke Evropskega statističnega urada (EUROSTAT), ki so nam jih posredovali z NIJZ, namreč kažejo, da imamo v Sloveniji 14,7 psihiatra na 100.000 prebivalcev, evropsko povprečje pa je 18,7 na 100.000 prebivalcev. Najvišje se sicer uvršča Švica s 52,3 psihiatra na 100.000 prebivalcev. Podatki veljajo za leto 2018, saj zaradi zapletenega zbiranja informacij iz vseh evropskih držav EUROSTAT sodobnejših še nima na voljo, so pojasnili na NIJZ: "Posodobitve mednarodnih podatkovnih portalov so običajno v poletnih mesecih. Podatki 2019 bodo za mednarodne primerjave dostopni nekje sredi julija."

A specializanti oziroma novi otroški psihiatri, ki jih bomo dobili čez pet let, niso dovolj za rešitev problema, je poudarila Drobnič Radobuljčeva. "Psihiatri smo zdravniki, otroci pa potrebujejo pomoč veliko prej – preden postanejo problemi tako resni, da rabijo zdravnika za težave, povezane s stresom oziroma preden pride do hudega poslabšanja. Otroci zaradi nekaterih duševnih motenj zagotovo potrebujejo zdravniško pomoč, ampak marsikdo je ne bi rabil, če bi bil deležen obravnave prej. Vse skupaj se začne že na nivoju vrtca ali šolske svetovalne službe. Če bi bilo že tam dovolj dobro izobraženih strokovnjakov, bi manj otrok rabilo zdravnika psihiatra. Na šolah so včasih imeli psihologe in socialne delavce v svetovalnih službah. Za otroke so imeli čas tudi učitelji. Z njimi so se usedli, če so videli, da nekaj ni v redu. Danes tega ni več. Okrepiti bo torej treba: psihologe, socialne delavce, specialne pedagoge, logopede," je prepričana sogovornica, ki je ob tem zatrdila, da je vse to sicer že načrtovano v omenjeni resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja. "A vseh teh ljudi se ne da dobiti v enem dnevu, tudi če bi jih hoteli uvoziti iz tujine," je poudarila.

Problem, ki pa se ji zdi bistven, so klinični psihologi. Financiranje njihove specializacije je namreč zakonsko neurejeno. "Zdravniške specializacije so že od leta 2002 urejene tako, da jih financira država, za klinične psihologe pa velja, da mora njihovo izobraževanje plačati vsaka ustanova posebej. Če torej nek zdravstveni dom potrebuje kliničnega psihologa, ga bo pet let, kolikor traja specializacija, plačeval, da bo po tej dobi prišel delati k njim – ko bo opravil specialistični izpit," je razložila in ob tem poudarila, da stroka na ta problem že dolgo opozarja.

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028 sicer predvideva zakonsko ureditev financiranja teh specializacij, vendar se do danes še ni nič spremenilo. 

Predstavniki z ministrstva obljubljajo rešitev, a ne kdaj

Da področje psihoterapevtske dejavnosti ni posebej urejeno na zakonski ravni, se zavedajo tudi na ministrstvu za zdravje (MZ), a menijo, da kljub temu ne moremo govoriti o pravni praznini na tem področju. Psihoterapija je namreč v Sloveniji opredeljena kot metoda zdravljenja, ki jo izvajata specialist klinične psihologije in zdravnik specialist psihiatrije in je financirana iz ZZZS. "Vendar sedanja ureditev ne zadošča za potrebe prebivalstva, zato si bo ministrstvo za zdravje prizadevalo za implementacijo Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, ki načrtuje tudi ureditev področja psihoterapije," so zagotovili z ministrstva. A kdaj bo nastopil dan, ko se bo vendarle kaj premaknilo, niso napovedali.

Da je ureditev zakona nujna, je opozorila tudi podpredsednica za trajnostni razvoj Nina Rogelj Peloza iz Mladinskega sveta Slovenije (MSS), kjer so konec marca sprejeli mnenjski dokument o duševnem zdravju mladih. V njem so člani MSS med drugim zapisali, da posledice slabo obravnavanega in nereguliranega področja duševnega zdravja v Sloveniji občutijo vse skupine prebivalcev. "Zlasti prizadenejo mlade, ki se ob svojem vstopu v samostojno življenje srečujejo še z mnogimi drugimi izzivi, kot so iskanje primerne zaposlitve in stanovanja, nezmožnost osamosvojitve, revščina, težke družinske razmere in stigma zaradi pripadnosti različnim manjšinam oziroma deprivilegiranim skupinam v družbi," so pojasnili nedavno nazaj, o čemer smo že pisali.

Nina Rogelj Peloza je izpostavila, da medtem ko samoplačniške psihoterapevtske dejavnosti lahko v Sloveniji ponuja praktično kdorkoli – ki morda niti ni primerno usposobljen – na drugi strani mladi zaradi pomanjkanja kadrov, bolnišničnih postelj in financ pogosto ne dobijo celostne obravnave, kakršna je potrebna za pristop k duševnim stiskam. "Na žalost v MMS menimo, da duševno zdravje politično enostavno že dolgo časa ne predstavlja prioritete. Ko smo poslali naš mnenjski dokument ministru za zdravje Janezu Poklukarju, nismo dobili nobenega odgovora. Razumemo, da je trenutno covid-19 pereča tema, ampak tako kot ta virus povzroča veliko število smrti, povzroča tudi več duševnih stisk, ki jih je treba nujno obravnavati," je poudarila.

Zakaj so odločevalci zapostavljali to področje?

Na vprašanje, zakaj pristojni oziroma odločevalci dolgo časa niso vlagali v izobraževanje in financiranje področja duševnega zdravja, zakaj so ga postavljali na stanski tir, so nam z MZ odgovorili skopo: "To področje je bilo dolga leta zanemarjeno zaradi spleta različnih dejavnikov."

A so v isti sapi poudarili, da je naša država na tem področju naredila pomemben napredek, potem ko je leta 2018 sprejela že omenjeno resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja. "Gre za prvi strateški  dokument na nacionalni ravni za ureditev tega področja. Načrtuje celostne ukrepe od promocije duševnega zdravja, zgodnje obravnave in zdravljenja duševnih motenj do psihosocialne rehabilitacije, spremljanja, evalvacije ter nadzora kakovosti izvajanja zastavljenih aktivnosti in programov za duševno zdravje. V skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije prenaša težišče obravnav duševnih motenj s sekundarne ravni na primarno raven zdravstvene dejavnosti, to je v domače okolje, kjer živi oseba, ki potrebuje storitve," so zagotovili.

Na MZ priznavajo, da so bile storitve za duševno zdravje v Sloveniji slabo organizirane, posamezne regije so ostale celo brez strokovnih služb za pomoč otrokom in mladostnikom. "Zato smo že v letu 2019 pristopili k vzpostavitvi prvih desetih centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov na primarni ravni zdravstvene dejavnosti ter treh centrov za diagnostiko in urgentno obravnavo otrok in mladostnikov v treh bolnišnicah: Pediatrični kliniki UKC Ljubljana, Službi za otroško psihiatrijo UKC Maribor in Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. V okviru slednje je bil v začetku leta 2019 odprt tudi varovani psihiatrični oddelek za otroke in mladostnike za potrebe celotne Slovenije," so pojasnili na ministrstvu, kako so konkretno pristopili k reševanju problematike.

Poleg vsega naštetega je MZ v predlog interventne zakonodaje uvrstilo financiranje 10 specializacij klinične psihologije z začetkom v letu 2021. "V covidnem času so se povečale potrebe po psihološki pomoči in novembra 2020 je bila na NIJZ vzpostavljena operativna skupina za izvajanje psihološke pomoči med epidemijo," so še pojasnili z ministrstva. 

Vse več duševnih stisk med mladimi

Trend naraščanja duševnih stisk med mladimi so že pred covidno epidemijo potrdili strokovnjaki in ugotovitve zbrali v publikaciji NIJZ iz leta 2018 Duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer navajajo, da se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 število obravnav otrok in mladostnikov na primarni zdravstveni ravni zaradi duševnih in vedenjskih motenj povečalo za 25,7 odstotka, na sekundarni pa kar za 71 odstotkov. Zgovoren je tudi podatek iz omenjene publikacije, da se je poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj v starostni skupini od 15 do 19 let med letoma 2008 in 2015 povečala za 73 odstotkov.

Urša Leban iz Društva študentov psihologije, ki je tudi predstavnica MSS v interdisciplinarni delovni skupini za duševno zdravje otrok in mladostnikov, je podobno kot Rogelj Pelozova in Drobnič Radobuljčeva prepričana, da trenutne čakalne dobe odražajo dolgoletno sistemsko zanemarjanje tega področja: "Zakonsko urejanje področja duševnega zdravja ni bila prioritete vodilnih, zaradi tega niso vlagali v izobraževanje in financiranje, danes pa nam manjka kakovostno usposobljenih in izobraženih kadrov. Posledica tega je veliko več zahtev po strokovni pomoči, kot jo je zmožen nuditi trenutni javno-zdravstveni sistem." Ker ustrezno izobraženih in usposobljenih kadrov primanjkuje, na drugi strani raste ponudba različnih terapevtov na zasebnem trgu, ki pa niso nujno primerno usposobljeni za delo s tako ranljivo populacijo, je začaran krog sklenila Lebanova.

Zakaj vse več mladih doživlja različne psihološke stiske?

Razlag, zakaj je toliko več mladih, ki se soočajo z duševnimi težavami in potrebujejo strokovno obravnavo, je več, meni Lebanova. "Živimo v družbi, ki se nenehno spreminja, pritisk in zahteve do posameznika se stopnjujejo. Zagotovo ne pomaga dejstvo, da živimo v individualistični družbi, v kateri je tako uspeh kot tudi neuspeh odvisen zgolj od posameznika, zmanjšuje se družbena odgovornost, vse to pa vpliva tudi na duševno zdravje ljudi ter na njihovo psihološko (ne)prožnost. Na drugi strani pa lahko večjo pojavnost oziroma odkritost duševnih težav razlagamo tudi s počasno destigmatizacijo družbe na področju duševnega zdravja, ki je pripeljala do večje osveščenosti in edukacije. Posameznik lahko tako hitreje prepozna in poimenuje določene simptome ter pravočasno začne iskati pomoč," je izpostavila sogovornica.

Težave se pojavijo, ko posameznik ne prejme strokovne obravnave pravočasno. Podobno kot pri drugih fizičnih boleznih je enako pri duševnih, razmišlja Lebanova: "Pravočasno odkrivanje rezultira v hitrejšem okrevanju in ima za posameznika manj negativnih dolgoročnih posledic. Kar je pri mladih posameznikih, ki se šele pripravljajo na vstop v bolj zahtevna obdobja v življenju, ključnega pomena."

V ZZZS menijo podobno: "Po naši oceni bi bilo potrebno ukrepati predvsem v smeri pravočasnega preprečevanja in odkrivanja duševnih bolezni in stisk ter v ustreznem načrtovanju kadrov na tem področju."

In kam vodijo vse te ugotovitve? Kaj prinaša ujetost v sistem predolgih čakalnih vrst oziroma kako vplivajo nerešene otroške ali mladostniške težave z duševnim zdravjem na odraslo življenje? O tej problematiki bomo govorili v jutrišnji temi. Pogovarjali smo se s strokovnjaki, ki so konkretno razložili, kaj se lahko zgodi, če stisk ali drugih psiholoških težav ne zatremo v kali, torej v otroštvu, mladostništvu.