Naša znanstvenica v New Yorku: Zdrava kmečka pamet ne bo dovolj

S Polono Šafarič Tepeš smo se nazadnje pogovarjali aprila lani ob začetku izbruha novega koronavirusa, ko nam je pripovedovala o razmerah v ZDA in svojem delu. Je namreč doktorska študentka interdisciplinarnega doktorskega programa biomedicine. Raziskovalno delo opravlja v newyorškem laboratoriju Cold Spring Harbor, ki je tudi dom osmih Nobelovih nagrajencev. 

Prejšnji teden se je zgodil pomemben trenutek za slovenske ženske v znanosti, saj je na povabilo stalne predstavnice Republike Slovenije pri ZN, veleposlanice Darje Bavdaž Kuret, sodelovala v razpravi na skupščini ZN na temo ženske v znanosti pod naslovom "Pogumno vodenje odgovora na covid-19". Gre za pomembno skupščino, katere glavni organizator je mednarodni sklad Royal Academy of Science. Slovenija je že lansko leto sodelovala kot sosponzor, toda letos, ko je vključitev žensk v znanosti kot del odziva na pandemijo ključnega pomena, je na pobudo veleposlanice Slovenija postala ena od glavnih soorganizatorjev. Velik uspeh je, da so organizatorji kljub zmanjšanemu obsegu letošnje konference Poloni zaupali govor na panelu. 

Zato smo to priložnost izkoristili, da jo še enkrat pokličemo in prosimo, da za nas strne vtise. Pogovor je tekel v smeri pomena znanosti v času covida-19, kam nas bo znanost popeljala v prihodnosti in tudi o vlogi žensk v znanosti. 

Laboratorij, v katerem dela, spada med peščico inštitutov na svetu, kjer so se bazične raziskave iz molekularne genetike začele. Njene raziskave temeljijo na translacijski medicini redkih in pediatričnih rakov, povzročenih s fuzijskimi onkoproteini, kot je mezenhimski hondrosarkom, kjer je identificirala tarčne molekularne poti in jih povezala z že obstoječimi zdravili. Poleg tega je razvila prvi ortopični model mišk te bolezni za predklinično in translacijsko študijo ciljanih terapij. Njeni rezultati so pripeljali do sodelovanja z ameriškim Sarcoma Alliance in voditeljem klinične študije prof. dr. Robertom Makijem, dr. med., kjer trenutno rekrutirajo paciente po ZDA.

V prvem delu pogovora se osredotočiva na trenutno situacijo glede covida-19, spregovorili sva o razvoju cepiva, cepljenju in vseh dvomih, povezanih s tem.

Kakšno vlogo ima znanost v današnjem času?

Znanost nam je omogočila napredek, kot je transport z avtomobili in letali, pametne telefone, umetno oploditev … Predvsem pa nam je omogočila podaljšanje življenjske dobe v povprečju za 40 let. Ob tem ni dvoma, da je rezultat podaljšanja življenjske dobe modernizacija in razvoj zahodne medicine, saj je vzhodna/alternativna medicina obstajala že več tisočletij pred zahodno, a je kljub temu povprečna življenjska doba v 1900 bila 30,9 leta, v primerjavi z 72 let v 2019. K temu so pripomogla tudi cepiva. Menim, da so mRNA cepiva prihodnost, saj se jih zgolj z zamenjavo sekvence da prilagoditi na različne vrste virusov ali mutacijo trenutnega virusa, kar je že samo po sebi velika prednost v primerjavi s klasičnimi cepivi. 

Če ostaneva pri cepivih, kar je trenutno izredno aktualna tema po vsem svetu. Kako vi kot znanstvenica gledate na razvoj cepiv?

Razvoj mRNA cepiv ni nekaj, kar se je zgodilo "čez noč" ali v letu 2020. Intenzivne raziskave za razvoj mRNA cepiv potekajo že zadnjih 10 let, s samim začetkom uporabe mRNA molekule v terapevtske namene v 90-ih, a ker ni bilo (inter)nacionalnega interesa za hitrejši razvoj, je ta posledično potekal enako počasi, kot poteka na mnogih ostalih znanstvenih področjih. 

Razlog za intenzivne raziskave na področju mRNA cepiv je bila želja po izboljšavi klasičnih cepiv, saj so načini pridobivanja le-teh v času inovacij, kot so genske terapije in CRISPR tehnologije, precej zastareli. Torej je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo klasična cepiva zamenjana za mRNA in ostala napredna cepiva. Poleg tega je mRNA cepivo šlo čez enake postopke presoje učinkovitosti in varnosti kot ostala nova cepiva.   

Na tej točki ne moreva mimo vprašanja o številnih očitkih in pomislekih, ki se pojavljajo glede varnosti cepiv? 

Glede javnih pomislekov o varnosti menim, da mediji igrajo pomembno vlogo pri širjenju verodostojnih informacij, namesto ustvarjanja "praznega šok efekta". Recimo nedavno objavljena informacija o številu zabeleženih stranskih učinkov cepiva v Sloveniji ne bo dosti koristila, če pa to damo v kontekst in povemo še odstotek, potem imamo drugačno sliko. 

Poglejmo torej številke. 1312 stranskih učinkov od 112.822 cepljenih predstavlja 1,16 %. Od tega je 13 resnih neželenih stranskih učinkov, kar predstavlja 0,01 %. Pet smrtnih žrtev pri starejših osebah s številnimi kroničnimi obolenji pa 0.0008 %. 

Če pristopimo k temu znanstveno, je edino pravilno, da pogledamo tudi stranske učinke okužbe s SARS-Cov-2. Univerza Yale je razvila model za ocenitev tveganja smrti ob okužbi z virusom SARS-Cov-2. Za ocenitev smrtnosti zaradi covida-19 pri starejših osebah s številnimi kroničnimi obolenji vzemimo primer ženske, stare 70 let, s tremi kroničnimi obolenji, pri kateri model izračuna verjetnost smrti 14,7 %. Torej ob pomislekih o varnosti cepiva je treba upoštevati oboje; verjetnost za smrt omenjene ženske zaradi prejetja mRNA cepiva je 0,0008 %, verjetnost za njeno smrt zaradi okužbe s koronavirusom pa je 14,7 %. 

Govorimo celo o teorijah zarote …

Teorije zarote so bile od nekdaj prisotne in paradoksalno tudi za njihov nastanek obstaja znanstvena razlaga. Nekatere, kot je na primer, da Zemlja ni okrogla, je z današnjim splošnim znanjem lažje ovreči kot z znanjem izpred nekaj sto let, kjer bi se takšni teoriji verjetno pridružili. Za druge, bolj kompleksne, pa je treba imeti več znanja s tega področja. 

Za debato o teoriji zarote, da je virus bil narejen v laboratoriju, je najprej treba natančno razumeti, kakšna je struktura virusnih vektorjev, ki jih dnevno uporabljamo v laboratorijih, selekcijske markerje, promoterje, bicistonske in multicistonske sisteme, sekvenciranje vektorske DNK, skratka gre za ogromno količino znanja s področja kloniranja virusnih vektorjev. Po nekajkratnem sekvenciranju genoma različnih variant Sars-Cov-2 in njihovi natančni analizi je postalo jasno, da virus odgovarja sekvenci koronavirusov, ki so v preteklosti bili izolirani iz netopirjev. 

Kot mnogokatera panoga tudi znanost ni vedno homogenega mnenja. Obstajajo eminentni znanstveniki, ki verjamejo, da virus izhaja iz laboratorija. Nobelov nagrajenec Luc Montagnier je trdil, da so v Vuhanu znanstveniki zmanipulirali virus in mu dodali HIV sekvenco. Eksperimenti z uporabo sekvenciranja virusnega genoma in bioinformacijskih orodij so zavrgli njegovo teorijo zarote, saj so pokazali ne le prekrivanje zgolj 0,1 % genoma s sekvenco HIV-a, ampak da so te sekvence prisotne tudi pri vseh ostalih koronavirusih, izoliranih iz netopirjev od leta 2004 naprej. Še več, ista HIV sekvenca je prisotna tudi v ostalih virusih, izoliranih iz narave, zunaj skupine koronavirusov (virus bronhitisa, piščančji in puranski virusi nalezljivega bronhitisa in virusi stekline). Avtorji so zaključili, da je HIV homologna sekvenca produkt evolucije. 

Je pa mnenje Nobelovega nagrajenca sprožilo nezaupanje v znanost in občutek,  da si znanstveniki nismo enotni, kar ne drži. V znanosti vedno gledamo povprečje in nikoli osamelcev, ki štrlijo iz povprečja. Če se osredotočite na splošno mnenje znanstvenikov in ne na osamelce, boste dobili pravo sliko, ki temelji na verodostojnih eksperimentih, študijah in statističnih analizah. V nasprotju pa teorije zarote temeljijo na prepričanju in anekdotah. 

Ampak zakaj menite, da je ravno v povezavi z epidemijo novega koronavirusa toliko dvomov v znanost? Dvomi v sam obstoj virusa, testiranje, cepljenje …?

Dvom nastane predvsem zaradi pomanjkanja znanja in splošne znanstvene razgledanosti. Težko je debatirati o cepivih, ko ne govorimo "istega jezika". Znanstveniki za pojasnila uporabljamo strokovne članke, statistične analize in klinične študije na kredibilnih spletnih straneh, kot je na primer PubMed. Anticepilci po drugi strani uporabljajo nekredibilne spletne strani, osamljene primere anekdot ter lastno prepričanje in občutke, ki pa so imuni na znanstvene fakte in statistiko. Poleg tega je znanost v zadnjih letih tako napredovala, da že znanstveniki težko dohajamo vse novosti, kljub vsakodnevnemu prebiranju strokovnih člankov, zato zdrava kmečka pamet oziroma intuicija pri razumevanju delovanja cepiv, stranskih učinkov in njihove varnosti ne bo zadostovala. 

Strokovni članki, ki podpirajo moje izjave v tem intervjuju:

https://www.nejm.org/doi/full/10.1056/NEJMra2035343

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5906799/

https://www.nejm.org/doi/full/10.1056/NEJMoa2034577

https://covid-19.cochrane.org/studies/crs-13478000

https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0241825

https://www.mdcalc.com/veterans-health-administration-covid-19-vaco-index-covid-19-mortality

https://www.pnas.org/content/109/41/16474

https://www.nature.com/articles/d41586-020-02288-3

https://www.nature.com/articles/d41586-020-01294-9

https://www.nature.com/articles/d41586-020-02183-x

V drugem delu najinega pogovora sva se dotaknili njenega sodelovanja na skupščini ZN, ki je izrednega pomena za ženske v znanosti, o spolni (ne)enakopravnosti v tej panogi in njenem dojemanju tega pomembnega vprašanja. 

Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je pred šesto skupščino ZN o ženskah in dekletih v znanosti, ki je letos potekala na temo znanstvenic v prvih bojnih vrstah proti pandemiji covida-19, dejal, da je napredovanje spolne enakopravnosti v znanosti in tehnologiji bistvenega pomena za boljšo prihodnost človeštva. Kako vi gledate na to in kakšne so vaše izkušnje?

Pandemija je pokazala, kako krhek je bil do sedaj naš napredek pri zmanjšanju spolne neenakopravnosti v znanosti. V pandemiji je več žensk kot moških izgubilo stalno zaposlitev, zmanjšale so se jim plačane ure dela in financiranje projektov. Glavni razlog za to je manjša zastopanost žensk na vodilnih pozicijah, predvsem v akademiji, kljub enaki izobrazbi in izkušnjam. Te pozicije so tudi mnogo manj stabilne. 

Ženska zaposlitvena kvota je eden izmed najbolj popularnih ukrepov v akademiji, vendar je prinesla tudi neželene posledice, saj ta mesta ne veljajo za zaslužena. Delodajalcem očitajo, da bi morali težiti k zaposlovanju najbolj usposobljenega kandidata. Žal je to utopija, saj podzavestno izbiramo moške, ne glede na enako usposobljenost. Dvojno slepe študije so namreč pokazale, da kljub ocenjevanju identičnega življenjepisa (edina razlika je bila v moškem ali ženskem imenu kandidata) bodo profesorji zaposlili moškega, mu dali višjo začetno plačo in ponudili več mentorstva na karierni poti. Ženske profesorice so pokazale enako preferenco za moške kandidate. 

Torej, kako lahko zaposlimo najbolj usposobljene kandidate, če se podzavestno vedno odločamo za moške? Kot eno od rešitev sem predlagala prerazporeditev financiranja raziskovalnih projektov, kjer bo delež financiranja rezerviran zgolj za ženske znanstvenice, predvsem mlade znanstvenice po doktoratu, saj je to čas, ko največ žensk zapusti akademijo in znanost. 

Kako vi vidite vlogo žensk v znanosti?

V času pandemije smo ugotovili, kako pomemben je znanstveni napredek za splošno javnost. Za hitro doseganje teh napredkov ni časa za neenakopravnost v znanosti. Eksperimenti v laboratoriju se ne ozirajo na to, ali jih dela moški ali ženska, belec ali temnopolt, rezultat bo za vse znanstvenike enako pozitiven ali negativen. Ideje so tiste, ki štejejo. Dobre ideje tudi niso vezane na spol. Lahko bi na primer počakali, da CRISPR tehniko za urejanje genoma odkrije moški, ampak zakaj bi? V 2020 sta za to odkritje Nobelovo nagrado prejeli Jennifer Doudna in Emmanuelle Charpentier, ženski. Uporaba CRISPR-a pa je v današnjih eksperimentih molekularne genetike in molekularne biologije nenadomestljiva.   

Kako pa se počutite kot ženska znanstvenica?

V ZDA sem občutila dosti več neenakopravnosti med spoloma v znanosti kot v Sloveniji, a to še zdaleč ne pomeni, da je v Sloveniji ni. Definitivno pa sem zaskrbljena glede prihodnosti, saj kot znanstvenica gledam le na rezultate študij, ti pa kažejo, da bo od zagovora mojega doktorata moja karierna pot v primerjavi z moškimi kolegi mnogo težja, ne glede na to, koliko več koncev tedna bom žrtvovala za delo ali se celo odpovedala otrokom. 

Po prebiranju študij sem hitro razumela, kako počasen je naš napredek, zato sem se odločila, da bom – poleg strokovnemu delu – svoj prosti čas tudi namenila izboljšanju položaja žensk v znanosti. Želela pa bi si, da to ne bi bilo potrebno.

Če se osredotočiva še na vaše sodelovanje na panelu na skupščini ZN. Slovenija je bila prvič med največjimi soorganizatorji. Lahko poveste kaj več o tem?

Veleposlanica Darja Bavdaž Kuret je bila od nekdaj zavezana k spodbujanju enakosti med spoloma, predvsem v znanosti. Slovenija je namreč že lansko leto sodelovala kot sosponzor konference žensk v znanosti. Letos, ko je vključitev žensk v znanosti kot del odziva na pandemijo ključnega pomena, pa je Slovenija postala ena izmed glavnih soorganizatorjev konference.

Kje vidite vlogo znanosti v prihodnosti?

Razsežnost znanosti je nepojmljiva. Danes skoraj ni več vprašanje, ali je kaj mogoče, ampak le, če je financiranje za to. V pandemiji smo bili priča, kako hitro se lahko začetne študije spremenijo v uporaben produkt, odobren od regulatornih agencij, ki je na voljo za masovno uporabo. Iz tega lahko potegnemo pomembne zaključke, znanstveni napredek določenega področja je direktno povezan s financiranjem tega področja. To je absolutno treba imeti v mislih ob sprejemanju Raziskovalne in Inovacijske Strategije Slovenije 2021–2030.