'Slovenski zmaji letajo po indijskem nebu, kot da so tam doma'

Spuščanje zmajev v Sloveniji je še vedno v povojih, čeprav nas je najbrž veliko takih, ki smo kot otroci na travnikih skušali dvigniti pisane figure v nebo. Nad tem športom so precej bolj navdušeni v Italiji, Franciji, Nemčiji, Beneluksu, Veliki Britaniji, na Danskem in Poljskem. V Sloveniji imamo zgolj eno zmajsko društvo KAP Jasa, o katerem smo podrobno pisali že pred časom.

Predsednik društva Janez Vizjak, tajnik Saša Iskrić in blagajnik Gregor Mramor so imeli to srečo, da so na povabilo ministrstva za turizem že drugič udeležili največjega zmajskega festivala na svetu kot uradni predstavniki Slovenije. "Indija je nora na zmaje. Praznik sončevega obrata in s tem konca zime so Indijci nekdaj izkoristili za napovedovanje prihodnosti. Ker so vedeli, da skrivnosti obilja in pomanjkanja pozna le veter, so vanj spustili zmaje in po smeri, moči in mirnosti letenja sklepali o kakovosti in količini prihajajoče letine. Mednarodni zmajski festival IKF Gujarat je odmev teh starodavnih vedenj. Če se ukvarjaš z zmaji, enostavno moraš na ta festival," so pojasnili naši sogovorniki.

Odprtje zmajskega festivala traja kar dva dni

Odprtje je bilo v ponedeljek, 7. januarja, v Ahmedabadu, glavnem mestu Gujarata. Po besedah naših sogovornikov je to izjemen, nepozaben in povsem nor dogodek: "Tako je nor, da traja dva dni – od ponedeljka zvečer do torka dopoldne."

Zvečer so se srečali stari zmajski prijatelji z vsega sveta. Sledilo je svečano rezanje traku, ki ga je letos opravil poslanec gujaratske skupščine, komajda viden med nepopisno množico novinarjev, snemalcev, fotografov in osebnih stražarjev, so dogajanje opisali slovenski zmajarji: "Veliko odprtje naslednji dan zjutraj pa je onstran razuma. Tisoč otrok, odetih v barve indijske zastave, so kot eden izvajali jogo. Potem so imeli politiki govore, plesalke so plesale, pevci in pevke plesali. Končno se je začela parada, veliki mimohod zmajskih ekip z držav vsega sveta. Vpili smo, mahali, navijali in pozdravljali večtisočglave množice zmajskih navdušencev, ki so za to, da bi videli in pozdravili zmajarje sveta, pripravljeni potrpeti še tako dolgočasen govor in še tako okorno kulturno predstavo. Mimohod traja precej dolgo, saj je zmajarjev več kot dvesto, in gledalci bi vsakemu radi stisnili roko in naredili z njim 'selfi'. Nič se ne more primerjati s tem – morda odprtje olimpijskih iger," so še danes navdušen sogovorniki.

'Nič ni šlo po načrtu, in to je bil plan!'

Seveda nas je zanimalo, ali je šlo našim zmajskim specialistom vse po načrtu in ali so imeli dober veter. "Če bi uspeh merili po izogibanju porabi energije, je bil prvi dan festivalskega letenja v Ahmedabadu idealen, saj ni pihalo prav nič," so se pošalili sogovorniki. Zmajarji si seveda želijo, da bi zmaji leteli, zato je bil prvi dan za njih polom. "Zmaji so nemočno ležali po skrbno pometenih tleh orjaškega, skoraj tristo metrov dolgega in prek petdeset metrov dolgega letalnega polja kot žalostni kupi tkanine. Še bolj slabe volje smo bili zmajarji, saj smo namesto vrvic zmajev vlekli dolgčas v svojih hišicah. Na letalnem polju festivala ima namreč vsaka nastopajoča država svojo hišico, opremljeno z imenom države in zastavo, s stoli, mizami, elektriko, vodo, ventilatorjem in varnostnikom. Vsake toliko časa je nekdo poskusil na silo priklicati veter – tekal je in vlekel, a hitro obupal. Če ne gre, ne gre," so slab začetek zmajske avanture opisali slovenski zmajarji.

A ta neugodni prvi dan festivala še ni napovedal slabe letine. Že naslednje jutro, v drugem največjem mestu Gujarata, Vadodari, se je veter očitno želel odkupiti in pihal tako, da je letelo prav vse. "Od našega velepsa in povsem nove žabe do ukrajinskega trilobita, od novozelandskega morskega psa do španskega pirata, do indijskega bola do singapurskih bobnov, belgijskih edov, vietnamskih pojočih zmajev. Tako pisanega neba si ne morete predstavljati. Naša človeška ribica žal ni mogla poleteti, saj potrebuje še več vetrne moči, ki pa jih večina zmajev ne prenese," so pojasnili sogovorniki.

Tretji dan festivala je potekal na posebnem kraju: na heliportu ob najvišjem kipu na svetu, 182 metrov visokem simbolu indijske enotnosti, orjaški sohi Sardarja Patela. "Spuščanje zmajev tam je privilegij, a tudi prekletstvo, saj globoka dolina reke in čudno nametani griči zmedejo še veter, ki piha zdaj z vzhoda, zdaj z zahoda, povsem poneha in se nato divje okrepi. Takih ostrih menjav smeri – praktično za več kot 180 stopinj v trenutku – in tako hitrih sprememb v jakosti vetra še nihče od prisotnih ni doživel, čeprav na IKF Gujarat hodijo že desetletja," so dogajanje opisali Vizjak, Iskrić in Mramor ter poudaril, "skratka, nič ni šlo po načrtu – in to je bil plan!"

Zmajarji so na festival vzeli vse svoje zmaje

Nekaj dni pred odhodom na festival se je predsednik odločil, da gredo z njimi vsi zmaji, in tako je v Indijo romalo kar trideset kilogramov zmajev, kar je bil precejšen zalogaj tako za letalske družbe, proračun društva, kot za tistega, ki je zadolžen, da torbo z zmaji tovori po letalnih poljih. A na drugi strani je to tudi prednost, saj imajo različni zmaji radi različne vetrove, so pojasnili sogovorniki: "Eni so za mirno sapico, drugi za turbulentno burjo, eni se odlično znajdejo v brezvetrju, drugi ne letijo, če ne piha vsaj 20 kilometrov na uro."

Ker so imeli vse zmaje, so lahko prvi dan v brezvetrju vozili gliderje, ki so narejeni ravno za take razmere. Letijo lahko celo v dvoranah, so zatrdili. "S seboj smo imeli po vsaj dva zmaja za vsako vetrovno konfiguracijo! Zavidal nam jih je prav vsak, ki je moral ždeti nekje in čakati na še eno spremembo vetra, medtem ko so naši zmaji letali po nebu nad Kevadiyo, kot da so tam doma," so navdušeni Vizjak, Iskrić in Mramor.

In kje so trenutno slovenski krotilci vetra?

"Trenutno ležimo na smrt utrujeni v mestu Surat, kjer nas ob osmih zjutraj čaka nova vožnja z avtobusom, novi pozdravni nagovori, nova plesno-glasbena ceremonija in novo spuščanje zmajev. Komaj čakamo," so zadovoljni sogovorniki, ki se v domov vračajo v sredo, 15. januarja.

Za konec so nam še povedali, da jih potovanje v Indijo ni navdušilo zgolj z avanturističnega, kulturnega in zmajskega vidika, temveč tudi zaradi ljudi: "Ljudje v Gujaratu so prijatelji z velikim P. So empatični, srčni in dobri – razen v prometu, ko se za volanom spremenijo v sebične, ignorantske, smrti željne zombije. Ponosni so na svojo deželo, zgodovino in svoje zmaje. Da, tudi naši zmaji so v času potovanja po Gujaratu njihovi. In prav je tako."