'Ko se naveže, te uboga, ker te ima rad, ne pa za hrenovko'

Pred svetovnim dnevom psov smo se o edini mednarodno priznani slovenski avtohtoni pasmi pogovarjali z Markom Marcem, vzrediteljem in podpredsednikom Kluba kraških ovčarjev, ter vzrediteljema Damjanom Vitezom in Marjanom Pahorjem. Pogovor pa se je hitro razvil v zgodbo, ki ni govorila le o psih, ampak tudi o slovenski zgodovini, kmetu gospodarju, majhnih kmetijah, Lipici, Trubarju, vztrajnosti kinologov in pasmi, ki je preživela zato, ker so jo ljudje razumeli kot nekaj svojega.

"Ko se naveže nate, te uboga, ker te ima rad, ne pa za hrenovko," nam je značaj kraškega ovčarja predstavil Marc. Prav v tem sogovorniki vidijo eno največjih posebnosti te pasme. Ne gre za psa, ki bi ga bilo mogoče voditi zgolj s priboljški ali ga prisiliti v poslušnost. Vitez je dodal, da se pri tej pasmi "na hrano ne da šolati". Če bi pri nekaterih drugih psih še šlo, pri kraškem ovčarju takšna bližnjica ne deluje. Ob tem pa vzreditelj izpostavi še eno lastnost "kraševca", kot ga ljubkovalno imenujejo: "To je pasma, ki ne prenese sile oziroma slabega ravnanja."

Kraški ovčar zahteva spoštljiv odnos. Ne zato, ker bi bil nevaren, ampak zato, ker ima izjemno močan značaj. "Če slabo ravnaš, ti zameri. Redkokdaj oprosti," je poudaril Vitez. Prav zato so po njegovih besedah metode prisile, kakršne so se nekoč uporabljale pri šolanju, pri tej pasmi povzročale več škode kot koristi. Sodobnejši pristopi, ki temeljijo na motivaciji, pohvali in zaupanju, pa lahko po njegovih besedah iz kraškega ovčarja naredijo zelo lepo vzgojenega, zanesljivega in čudovitega družinskega psa.

Čeprav ga ime uvršča med ovčarske pse, sogovorniki poudarjajo, da kraški ovčar ni bil nikoli povsem enak klasičnim pastirskim psom, ki so živeli daleč od vasi in civilizacije, sami s čredo in pastirjem. Slovenske kmetije so bile manjše, bolj povezane z vasjo, gospodarjem, družino in dvoriščem. Tudi slovenski kmet, je pojasnil Marc, ni bil le tlačan, temveč gospodar svoje kmetije, ki je moral znati skrbeti za imetje, živino, zemljo in družino.

Prav takšno okolje je po njegovih besedah oblikovalo tudi kraškega ovčarja. V ospredju niso bili le videz, moč ali uporabnost, temveč predvsem značaj, zdravje, konstitucija in navezanost na človeka. Pasma je zato, pravi Marc, rezultat slovenskega kulturnega in zgodovinskega prostora, v katerem je nastajala.

"Kraševec je bil pri nas vedno spremljevalec človeka," se je strinjal tudi Vitez. Vzgajali so ga namreč kmetje oziroma lastniki, ljudje doma. Tako to ni bil pes, ki bi bil prepuščen sam sebi pri čredi in bi se oblikoval zgolj v odnosu do drugih psov in nevarnosti v divjini. "Bil je pes gospodarja," so jasni vzreditelji.

Marc je to opisal kot eno ključnih razlik med kraškim ovčarjem in nekaterimi drugimi velikimi pastirskimi pasmami. Šarplaninec je bil po njegovih besedah klasičen pastirski pes, oblikovan v divjini, daleč od civilizacije, robusten in zastrašujoč za potrebe prostora, v katerem je nastajal. Kraški ovčar pa je bil "vedno v urbanem okolju, v vasi, na kmetiji, skupaj z gospodarjem".

Meni, da kraški ovčar ni bil nikoli zgolj pastirski pes, temveč predvsem "pes od človeka, pes od gospodarja". Zna namreč delati s človekom, se navezati, opazovati, presoditi in delovati.

Sogovorniki ga opisujejo tudi kot psa ravnovesij. "Je neustrašen, ni pa agresiven. Soseda ne sme raztrgati, medvedu se ne sme umakniti. Je močan, ampak ni grob, je eleganten in ima uravnovešen značaj," je orisal Marc.

To ravnovesje je po njihovem mnenju bistvo pasme. Kraški ovčar je zaščitniški, vendar naj ne bi brezglavo napadal. Marjan Pahor poudarja, da se v primerjavi s psi, ki gredo za plenilcem, kraški ovčar praviloma vrne k gospodarju ali živini. "Postavi mejo in nakaže, naj se mu žival ali oseba ne približuje," je opisal nastop psa ter ob tem dodal, da zato ne gre za psa, ki bi iskal konflikt, ampak za čuvaja, ki jasno postavi mejo.

Kraški ovčar ni pes, ki bi brez razloga napadel, so še poudarili vsi trije. Vitez je dejal, da se ne bo nikoli prvi podal v pretep ali pa ga izzval. Hkrati pa se ta pes tudi ne bo podredil. Če začuti, da ga želi nekdo zlomiti, podrediti ali ogroziti, se bo po njegovih besedah odzval obrambno.

Ena od lastnosti, ki so jo sogovorniki posebej poudarili, je njegov odnos do družine. "Nikoli in nikdar se ne postavi gospodarju ali svoji družini po robu," je dejal Vitez. Namesto tega se bo kraški ovčar umaknil, se skril, se izognil konfliktu, ne bo pa ogrožal svojih ljudi. Prav zato ga opisujejo kot psa, ki je lahko izjemen družinski spremljevalec, če ga človek razume in pravilno vzgoji.

Pahor je dodal, da je tudi danes večina kraških ovčarjev prodanih v tipično slovensko družinsko okolje: hiša, vrt, družina. "Zato je ta pes idealen. Ob tem pa tudi ne zahteva toliko aktivnosti kot nekatere bolj energične pasme," je dejal. Odrasel kraški ovčar bo tako po njegovih besedah zadovoljen z daljšim sprehodom oz. več sprehodi, sicer pa zna biti doma miren, zbran in močno navezan na družino.

A to nikakor ne pomeni, da gre za pasivno pasmo. Nasprotno – je čuvaj. "Če je gospodar zraven, sprejme obiskovalca. Če gospodarja ni, pa ne bo spustil niti medveda mimo," je slikovito ponazoril Pahor. Čeprav je pes izjemno samostojen, pa to ne pomeni, da je tudi trmast. Zna le presoditi položaj in se odločiti smiselno, brez nenehnega ukazovanja, so povedali vzreditelji.

Ni pa to pes za vsakogar. Ni namreč pasma, pri kateri bi si bilo mogoče spoštovanje zagotoviti s silo. Kraški ovčar po besedah sogovornikov potrebuje človeka, ki ga razume, ki zna biti dosleden, miren in pravičen. Takrat pokaže tisto, zaradi česar ga njegovi poznavalci opisujejo s posebno toplino. Kot je poudaril Marc: "Ko se kraški ovčar naveže nate, te ne uboga zato, ker bi nekaj hotel dobiti. Uboga te, ker te ima rad."

A kraški ovčar ni le pes z značajem. Zgodba kraškega ovčarja je tudi zgodba slovenskega prostora. Pahor poudarja, da gre za eno najstarejših pasem, o kateri obstajajo podatki že iz časa začetkov Lipice v 16. stoletju. Po besedah sogovornikov so kraški ovčarji spremljali prve lipicance, o njih pa da je pisal celo Janez Vajkard Valvasor.

Sodobna kinološka zgodovina pasme se je začela v času, ko je bil velik del njenega naravnega območja po prvi svetovni vojni pod Italijo. Prav zato je bil kraški ovčar sprva poimenovan ilirski ovčar – slovenski kinologi so se namreč bali, da bi pasmo prevzeli Italijani, so nam ob obisku pojasnili vzreditelji. Prvi vzrejni pregled je bil po Pahorjevih besedah opravljen leta 1926, istega leta se je začela tudi rodovna knjiga, ki se vodi še danes.

Ena največjih težav pasme skozi zgodovino pa je bila njena majhna populacija. Na voljo je bilo malo samic, malo samcev, zato je bila po njegovih besedah "velika borba, da bi se pasma ohranila".

Po drugi svetovni vojni je bil torej kraški ovčar že prijavljen v mednarodno kinološko zvezo kot samostojna pasma, šarplaninec pa ne. V Jugoslaviji so nato pasmi združili pod imenom jugoslovanski ovčarski pes, s tipom kraški in tipom šarplaninec. Slovenski kinologi so se temu pozneje uprli in leta 1968 dosegli ponovno priznanje kraškega ovčarja kot samostojne pasme. Danes je pri Mednarodni kinološki zvezi vpisan pod številko 256.

Od takrat se pasma razvija z vzponi in padci. Po Pahorjevih besedah so nekoč imeli le nekaj legel na leto, danes pa jih je več kot 25, z več kot 100 novimi kraškimi ovčarji letno. V Sloveniji jih je po ocenah sogovornikov že več kot tisoč.

Za pasmo danes skrbijo klub, društvo in vzrejna komisija, nad njimi pa bdi Kinološka zveza Slovenije. Posebej pomembno vlogo ima Klub kraških ovčarjev, ki povezuje poznavalce, vzreditelje in lastnike ter pomaga usmerjati razvoj pasme. V pasmi, ki je bila dolgo številčno majhna, je to še posebej pomembno. Ne gre le za razstave in rodovnike, ampak za dolgoročno skrb za zdravje, značaj, genetsko pestrost in ohranjanje tipičnih lastnosti.

Sogovorniki poudarjajo, da je majhna genetska baza lahko izziv. Če se v populaciji pojavi napaka, jo je težko odpraviti, če so vse linije preveč povezane. Zato je pomembno načrtno delo, ohranjanje različnih linij in premišljena vzreja. "Če imaš različne linije, potem lahko napako popraviš," je pojasnil Vitez.

Kraški ovčarji danes ne ostajajo več samo v Sloveniji; mladiči odhajajo tudi v Italijo, na Madžarsko, Slovaško, Češko, v Belgijo, Nemčijo, Kanado in drugam. Sogovorniki na to gledajo kot na širitev genetske baze in dodatno varnost za prihodnost. Potomce psov iz tujine je mogoče pozneje znova vključiti v slovensko vzrejo.

Kraški ovčar je bil ob tem sprejet tudi v nesnovno kulturno dediščino Slovenije, vključitev v gensko banko pa bi pomenila še dodatno varovalko, da se pasma tudi v primeru večjih kriz ne bi izgubila.