Slovenija – neokrnjena narava? Podatki pravijo drugače, težave z izvajanjem zakonov

Pred stotimi leti je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo v Kraljevini SHS predložil program varstva narave, imenovan Spomenica. Dokument vsebuje konkretne predloge za ustanovitev zavarovanih območij, zavarovanje rastlinskih in živalskih vrst, varovanje podzemnih jam in jamske favne ter poziv za ozaveščanje o varstvu narave.

Danes varstvo narave zasleduje dva glavna varstvena cilja, ki sta: ohranjena visoka stopnja biotske raznovrstnosti in ohranjene naravne vrednote.

A kako zelena je danes Slovenija v resnici?

Ideja o lepi in zeleni Sloveniji je zakoreninjena v nas vseh in pojem narave Slovencem zagotovo ni tuj, pove Damjan Vinko, član s področja biotske raznovrstnosti pri Svetu ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, a kot opozarja, vendarle uradni podatki ne kažejo zgolj lepe slike o neokrnjeni naravi: ’’Biotska raznovrstnost se žal globalno in tudi v Sloveniji zmanjšuje. Tudi pri nas je stanje populacij skrb vzbujajoče. Iz razpoložljivih podatkov lahko hitro ugotovimo, da se je v Sloveniji stanje številnih vrst in habitatnih tipov v preteklih 16 letih izrazito poslabšalo. V slabem stanju so travišča, pod velikim pritiskom so tako rekoč vsa mokrišča. Vemo za kopico vrst, ki jih že leta nismo opazili. Pri tem so najbolj na udaru žuželke (metulji, kačji pastirji, hrošči …), dvoživke, mnoge travniške ptice. V Sloveniji se med žuželkami za zdaj izvaja spremljanje stanja le za izbrane vrste metuljev in hroščev. Barjanski okarček (Coenonympha oedippus) spada med 15 najbolj ogroženih vrst dnevnih metuljev v Evropi. Na Ljubljanskem barju, kjer živi zadnja slovenska močvirska populacija barjanskega okarčka, se je v zadnjih 18 letih velikost populacije zmanjšala za kar 75 %, bivališče vrste pa za 92 %. Takih primerov je še več in zato smo nevladne organizacije s področja ohranjanja narave zaskrbljene nad neučinkovitim in premalo spoštljivim ravnanjem odgovornih državnih organov in dejansko politike nasploh.’’

Ohranjanje biotske pestrosti nam omogoča preživetje

Poleg družbene, kulturne, umetniške in tudi estetske vrednosti se moramo zavedati, da nam biotska pestrost, torej številčnost vrst in tudi osebkov, omogoča preživetje: ''Dobrine, ki nam jih nudi narava, tako posredno kot neposredno, so tako samoumevne in vsakdanje, da se jih večinoma niti ne zavedamo. Rastline zagotavljajo kisik in čistijo zrak, gozdovi in mokrišča čistijo in zadržujejo vodo ter tako preprečujejo poplave in sušo ter so ključni naravni elementi za blaženje vplivov podnebnih sprememb. Biotska pestrost je tudi vir hrane, zdravilnih učinkovin. Obenem pa takšna pestrost povečuje tudi priljubljenost krajev za oddih in rekreacijo. Ohranjanje biotske raznovrstnosti je za ljudi izjemnega pomena, predvsem ker nam zagotavlja stabilno okolje, v katerem lahko ne samo živimo, temveč preživimo. Mar ni že to razlog, da bi nas tako izjemno hitra izguba biotske pestrosti, kot smo ji priča zadnja desetletja, morala nadvse skrbeti?'' izpostavlja Vinko.

Podnebne spremembe še krepijo pritisk

Tudi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da nas nadpovprečna biotska raznovrstnost Slovenije morda na prvo žogo zavede, a da na dolgi rok obeti niso dobri. Izpostavlja, da podnebne spremembe še povečujejo pritisk na biodiverziteto, a v Sloveniji, z izjemo nekaj malega na področju kmetijstva, nimamo učinkovite strategije za prilagajanje nanje. Prav tako izpostavlja, da so sicer pomembne ravno povezave s kmetijstvom, saj kmetijstvo izvaja velik pritisk na biodiverziteto. Manjko povezovanja globalnih problemov in zavedanje, da so podnebne spremembe ravno tako del zgodbe pri biotski raznovrstnosti, ocenjuje kot dve težavi v slovenskem upravljanju z naravno pestrostjo. Družno vsemu pa je področje prostorskega načrtovanja, poudarja: ’’Če bi tu vse funkcioniralo, bi imeli manj težav z biotsko raznovrstnostjo ali izpostavljenostjo naravnim nesrečam,’’ je prepričana.

Kot pojasnjuje Vinko: ’’Odgovornost za spremembe v marsikaterih habitatih pripisujejo predvsem urbanizaciji in intenzivnemu kmetijstvu (izsuševanju, uporabi pesticidov, košnji ter uničevanju strukture tal), krčenju in fragmentaciji gozdov ter spremembe v vrstni sestavi in strukturi gozda. Poleg tega so tu še globalni vplivi: onesnaževanje preko zraka ali vode, vpliv invazivnih vrst ter tudi podnebne spremembe. Obstoječi naravovarstveni ukrepi, tako na državnih ravneh kot na ravni Evropske unije, morda ponekod upočasnjujejo upadanje vrst, le redko pa zares izboljšujejo stanje tarčnih vrst ali skupin organizmov. Vsekakor so potrebni razmisleki o nadgradnji smernic in ukrepov na mednarodni ravni. Če pa se omejimo zgolj na Slovenijo, ki ima resnici na ljubo dobro zakonodajo v marsikaterem pogledu, ugotovimo, da so pričakovanja nevladnih organizacij s področja ohranjanja narave zelo utemeljena, ko pričakujemo, da se že dogovorjeno in sprejeto spoštuje. Pri tem pa je treba poudariti, da za vztrajanje, da se nekaj v Sloveniji naredi legalno in legitimno, ni kriv tisti, ki na to opozarja.’’

Na Ministrstvu za okolje in prostor na očitke stroke glede trenutne pripravljenosti države na boj s podnebnimi spremembami odgovarjajo: ’’Strategija prilagajanja je bila sprejeta na Vladi RS decembra 2016 in se izvaja skladno s prioritetami in zmogljivostmi. Izvaja se veliko število posameznih ukrepov, tudi s področja biotske raznovrstnosti, s pomočjo sredstev podnebnega sklada. Ukrepi so razvidni iz vsakokratnega programa porabe, poleg tega pa se v okviru ukrepa Tehnična pomoč podnebnega sklada izvaja tudi vrsta analiz in strokovnih podlag, ki bodo v nadaljevanju omogočile strokovno utemeljeno izvajanje ukrepov za prilagajanje, tudi na področju ohranjanja narave. Ko bodo analize končane, bodo rezultati objavljeni na spletnih straneh. Trenutno, kot je zapisano v osnutku Programa porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe v obdobju 2020–2023, se pripravlja prijava Integralnega projekta LIFE, ki bi omogočil vključitev več deležnikov in izvedbo ukrepov s področja prilagajanja s strani več sektorjev, ter bo prispeval k pripravi Akcijskega načrta prilagajanja podnebnim spremembam, kot predvideno v strateških dokumentih države.’’

Evropska komisija sprožila več postopkov zoper Slovenijo, program varstva okolja vsebinsko šibek

In čeprav naj bi Slovenija po zatrjevanju MOP zgledno skrbela za varstvo narave, je mnenje računskega sodišča pokazalo drugačno sliko.

Računsko sodišče je namreč presodilo, da poslovanje ministrstva za okolje in prostor ni bilo učinkovito. Ministrstvo ni bilo v celoti učinkovito pri pripravi, izvajanju in spremljanju uresničevanja strateških in izvedbenih dokumentov, ker je strateški dokument temeljil na podatkih iz leta 2002 in prej, osnutek novega nacionalnega programa varstva okolja pa ni vseboval vse predpisane vsebine, niti ciljev in ukrepov upravljanja občinske gospodarske javne infrastrukture, so zapisali.

Kot so zapisali v revizijskem poročilu, tudi vsi operativni programi niso določali kazalcev spremljanja uresničevanja ciljev in ukrepov. Ministrstvo vseh ukrepov, ki jih določajo predpisi ter strateški in izvedbeni dokumenti, ni izvedlo. Minister ni ustanovil posebne skupine za spremljanje izvajanja nacionalnega programa varstva okolja in ni predpisal podrobnejše vsebine in načina vodenja registra okolja.

Poleg tega ministrstvo ni pripravljalo vseh predpisanih poročil in vodilo centralne informacijske zbirke podatkov za opravljanje nalog na področju varstva okolja.

Kot pojasnjuje Vinko: ’’Nevladne organizacije s področja ohranjanja narave smo na tej ravni do države zelo kritične, saj mnogo od dogovorjenega in sprejetega ne spoštujemo in je to eno od načel, ki bi jih najprej morali urediti. Zagotovo Republika Slovenija ne izvaja vsega dogovorjenega in predpisanega, tako z nacionalno kot tudi evropsko zakonodajo, zaradi česar je npr. Evropska komisija tudi že sprožila več postopkov zoper Slovenijo. Decembra je Vlada RS sprejela Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030, katerega del je tudi Nacionalni program varstva narave. O slednjem bo v naslednjih tednih odločal Državni zbor, ki smo ga morale zaradi nespoštovanja dogovorjenega z Ministrstvom za okolje in prostor nevladne organizacije ravno v teh dneh obvestiti, da pripravljen program ni v skladu z Zakonom o ohranjanju narave, je vsebinsko šibek, s slabo definiranimi cilji in ukrepi ter daleč od državne strategije na področju varstva narave, če želimo resnično ublažiti napovedan še večji upad biotske pestrosti. Pri tem si želimo, da bo tudi Državni zbor pokazal, da je ohranjanje narave državotvorno in potrebno vseh pozornosti.’’

Na MOP so na prošnjo za komentar ugotovitev računskega sodišča odgovorili: ’’Računsko sodišče je v reviziji ravnanja z območji Natura 2000 v letih 2015–16 zaključilo, da je to delno učinkovito in bi ga bilo mogoče izboljšati v nekaterih delih, predvsem na področju vključevanja ciljev in ukrepov v izbrane sektorje ter na področju njihovega spremljanja. Od takrat ministrstvo in ZRSVN še bolj intenzivno delata na vključevanju ciljev v druge ključne sektorje, tudi s pomočjo projekta LIFE-IP NATURA.SI. Prav tako je vzpostavilo sistematično spremljanje izvajanja ukrepov.’’

Kaj pa denar? Koliko namenimo za ohranjanje narave?

Slovenija ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot letno sicer nameni približno 30 milijonov evrov, od tega 14,5 milijona evrov proračunskih sredstev. Sredstva se v zadnjih letih zvišujejo, vsekakor pa jih bomo v prihodnje morali še okrepiti. Kot so na vprašanje, kako bodo poskrbeli za dvig finančnih sredstev za varovanje narave, odgovorili z Ministrstva za okolje in prostor: ’’Na Ministrstvu za okolje in prostor si ves čas prizadevamo za povečanje sredstev za ohranjanje narave iz različnih virov. Tako ukrepe ohranjanja narave že zdaj, poleg iz proračuna RS, financiramo tudi iz projektnih virov, pri tem naj posebej izpostavimo pridobitev sredstev za projekte izboljšanja stanja ciljnih vrst in habitatnih tipov Natura 2000, financirane iz Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike 2014–2020. Gre za prednostno naložbo, iz katere je za prej omenjene naravovarstvene projekte namenjenih 40,5 milijona evrov sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Izvedba številnih projektov je v teku, nekateri so še v potrjevanju. Pomemben del financiranja ukrepov ohranjanja narave iz proračuna predstavljajo tudi sredstva Podnebnega sklada in Gozdnega sklada. Pri projektih pa bi posebej izpostavili še uspešno pridobitev sredstev za izvedbo integriranega LIFE projekt Natura.SI za okrepljeno upravljanje Natura 2000 v Sloveniji. Skupna vrednost projekta je 17 milijonov evrov, projekt bo potekal osem let, vanj je poleg Ministrstva za okolje in prostor kot vodilnega partnerja vključenih še 14 organizacij s področja kmetijstva, gozdarstva, upravljanja z vodami in s področja biologije.’’

V katere ekosisteme smo v zadnjih letih najbolj posegli?

’’Človek kot del ekosistemov s svojimi dejavnostmi spreminja naravo in tudi pri tem nismo Slovenci prav nobena izjema. S svojimi posegi smo spremenili večino vodotokov, pod velikimi pritiski so zagotovo še tudi biološko pestra travišča, vsa preostala mokrišča. A obenem je treba tudi povedati, da imamo v Sloveniji mnogo predelov, ki so biotsko pestri postali prav zaradi človekovega vpliva preoblikovanja narave v kulturno krajino – eno takšnih je npr. Ljubljansko barje,’’ pojasnjuje Vinko.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da imamo težave predvsem pri drastičnem spreminjanju morskega ekosistema in da na tem področju potrebujemo temeljito analizo stanja.

Kot pojasnjuje Vinko, ’’imamo danes 56,9 % morja in kopnega Republike Slovenije opredeljenega z ukrepi varstva narave, v Evropski uniji se uvrščamo na prvo mesto po deležu Nature 2000 v državi (dobrih 37 %). Tudi v splošnem v Sloveniji ne zaznavamo prida večjih pritiskov in groženj v biotski pestrosti morja v primerjavi z drugimi tipi habitatov. Globalno je slika resda drugačna, čeprav je tudi Evropska komisija izpostavila Sloveniji, da še vedno obstajajo nekatere pomanjkljivosti pri določitvi območij Natura 2000 za morske dele omrežja. Sicer pa v Sloveniji potrebujemo temeljito analizo stanja za celotno biotsko pestrost, saj smo zadnja leta, tudi ker narava politike ni kaj prida interesirala, to področje zanemarjali.’’

Včasih se odpovejmo nenujnemu lagodju

Za konec se vrnimo k našim prednikom, ki so že stoletje nazaj, ko še niso poznali pametnih telefonov, plastičnih lončkov za kavo in dostave hrane v embalaži za enkratno uporabo do vrat v vsakem trenutku, ko si to zaželimo, prepoznali pomen varovanja narave. Kot namreč opozarja Vinko, smo v splošnem na naravo imeli zelo velik vpliv, zato je še toliko pomembnejše, da pri vseh nadaljnjih posegih v prostor skrbno načrtujemo čim manjši vpliv na naravo in se zavoljo tega kdaj odpovemo tudi nenujnemu lagodju: ’’Že pred 100 leti so avtorji Spomenice vedeli, da je narava v Sloveniji izjemna in da to pomeni veliko odgovornost takratne generacije. Varstvo narave je danes zapisano med temeljne vrednote prebivalcev Slovenije, kar izkazuje tudi anketa javnega mnenja o Naturi 2000 – več kot 80 % anketirancev se je za varstvo narave pripravljeno izogniti obisku določenega območja, prilagoditi gnojenje, odstraniti invazivno tujerodno vrsto ali ne sekati v delu gozda ali določenih dreves. Tudi v splošnem je okoljska ozaveščenost Slovencev čedalje večja, na področju ohranjanja narave pa smo sicer zelo dobri na načelni ravni, manj sicer v izvedbeni.

Največji izziv: izvajanje dogovorjenega in predpisanega

Kot dodaja, je ’’Spomenica, ki je nastala kot plod razmišljanja več posameznikov, združenih v takratno obliko nevladne organizacije, vsekakor brezčasna in je še vedno tudi danes aktualna: ’’Želim si, da bi bili vsi sedanji naravovarstveni dokumenti tako strnjeni in s tako jasnimi cilji, ki bi bili povrh vsega še zelo hitro in v veliki meri tudi uspešno izvedeni. Spomenica nas spominja in pripominja, da je naravovarstvo državotvorno in da so pri tem ključno državotvorne tudi nevladne organizacije. Cilj Spomenice je bil, da politika prepozna pomen varovanja narave in k temu aktivno tudi pristopi. Ta cilj zasledujemo še danes in bi lahko rekli, da še ni bil v celoti izpolnjen. Najbolj uspešni smo bili zagotovo na zakonodajnem področju in ustanavljanju zavarovanih območij, najbolj pa pešamo pri učinkovitem nadzoru. Ključna v bodoče ostajajo predvsem tri področja: prepoznavanje pomena ohranjanja narave s strani širše politike, vzpostavitev učinkovitega nadzora in zainteresirati najširšo javnost za varstvo narave. Vemo, da smo v obdobju velikega upadanja biotske pestrosti, vzroki zanjo pa so zasidrani tudi v načinu življenja in osebnih odločitvah posameznika ter prepoznavanju potreb družbe kot celote. Vsekakor pa bi si morali večkrat na glas povedati in ne zgolj zapisati, da je eden največjih izzivov, ki jih imamo, prav zagotovo izvajanje dogovorjenega in predpisanega.’’