'Spopad' velesil z eno žrtvijo – prašičem

Otok San Juan – drugi največji od otokov San Juan v severozahodni zvezni državi Washington – je prepreden s pašnimi polji in posejan z lepimi lesenimi hlevi. V okoliške vode se prebijajo orke, južna obala kanadskega otoka Vancouver pa se lesketa okrog 10 kilometrov zahodno od njega, območje opisuje BBC. In prav v tem osamljenem kotičku ZDA so leta 1859 Britanci in Američani skoraj odkorakali v vojno zaradi mrtvega prašiča.

Težave so nastale zaradi mejnega spora. Leta 1846 je Oregonska pogodba določila 49. vzporednik kot uradno mejo med britanskimi in ameriškimi ozemlji na pacifiškem severozahodu, vendar je naredila izjemo za otok Vancouver, ki je kljub temu, da leži pod 49. vzporednikom, lahko ostal britanski. Ta zahodni pregib na meji naj bi bil po besedilu pogodbe razmejen s "sredino kanala, ki ločuje celino od otoka Vancouver". Ker pa so vode Salish Sea vsebovale številne majhne otoke in več različnih kanalov, se nihče ni mogel strinjati, kateri označuje pravo mejo.

Otok San Juan, ki je zasedal območje, ki sta si ga po svojih interpretacijah lastili obe državi, se je nenadoma znašel v epicentru resne diplomatske krize.

Najbolj donosna stvar na otoku je bilo seveda kmetijstvo. Britansko podjetje Hudson's Bay Company je tam ustanovilo ovčjo farmo Belle Vue. Ko je posel postal donosen, so se Američani odločili, da tudi oni želijo del pogače. V petih letih je s celine priplulo več ameriških naseljencev, ki so zahtevali pravico do paše. Britanci so zahteve zavrnili in jih označili za nezakonite.

Napetosti so tlele pod površjem vse do 15. junija 1859, ko je ameriški naseljenec Lyman Cutlar jezno ustrelil prašiča, ki ga je našel, kako se pase na njegovem vrtu in je krompir. Žival je bila v lasti Irca Charlesa Griffina, ki ga je zaposlila družba Hudson's Bay Company za vodenje ovčjega ranča na otoku. Griffin je imel v lasti več prašičev, ki jim je dovolil prosto sprehajanje po otoku.

Cutlar je Griffinu ponudil 10 dolarjev (kar ustreza današnjim 360 dolarjem oz. 316 evrom) kot odškodnino za prašiča, vendar Griffin ni bil zadovoljen s to ponudbo in je zahteval 100 dolarjev (kar ustreza današnjim 3600 dolarjem oz. 3160 evrom). Po tem odgovoru je Cutlar menil, da mu ne bi smelo biti treba plačati za prašiča, ker je prašič vstopil na njegovo zemljo.

Po pripovedovanjih naj bi Cutlar Griffinu dejal, da mu je prašič jedel krompir, ta pa je odgovoril: "Od tebe je odvisno, ali boš svoj krompir obvaroval pred mojim prašičem." Britanci so bili zaradi incidenta tako ogorčeni, da so grozili z množično deportacijo ameriških naseljencev.

Američani pa so zaprosili za vojaško zaščito. ZDA so na območje poslale kapetana Georgea Picketta, ki je s 64 vojaki pristal na otoku 27. julija 1859. Sledil je odziv Britancev, ki so takrat kot največja imperialna sila na svetu na območje poslali močno ladjevje – tri bojne ladje. Pickett se ni ustrašil in je pripeljal okrepitve. Število njegovih vojakov se je povečalo na 450. Britanci so se začeli pripravljati na spopad in izvajati vojaške manevre.

Britanski vojaki so dobili ukaz, da lahko odprejo ogenj na vnovičen poskus okrepitve ameriških sil na območju. Ameriške sile so skupno štele 461 mož in 14 topov. Britanci so imeli premoč: 2140 mož in 5 bojnih ladij s 70 topovi.

Spopad se je zdel neizogiben. Toda ko je novica o vojaških napetostih dosegla Washington, se je ameriški predsednik James Buchanan odločil za diplomatsko posredovanje. Na dolgo pot proti zahodu je poslal visoke odposlance, da bi poskušali doseči dogovor.

Prihod diplomatov je hitro pomagal ublažiti napetosti. Za preprečitev vojne sta najbolj zaslužna dva moža: admiral Lambert Baynes, poveljnik sil kraljeve mornarice v Pacifiku, ki je kljub močnemu pritisku guvernerja Douglasa in parlamenta Britanske Kolumbije zavrnil vpletanje v kakršne koli sovražnosti, in ameriški general Winfield Scott. Dosegla sta dogovor, ki je obema stranema omogočil, da sta 12 let izvajali družno okupacijo otoka, medtem ko so se odvijali diplomatski procesi.

Rešitev ni prišla kmalu. Američani in Britanci so dolgo časa iskali zadovoljivo rešitev. Ker je niso mogli najti, so sklenili, da je rešitev arbitraža. Za neodvisnega arbitra so določili nemškega cesarja Viljema I. Ta je izbiral med dvema različnima morskima kanaloma kot potencialno mejo: ožino Haro, kar so predlagali Američani, ali ožino Rosario, ki so jo predlagali Britanci. Na koncu se je odločil za ožino Haro in septembra 1872 so britanski marinci spakirali kovčke, otok San Juan in sosednji otoki pa so bili mirno predani Združenim državam.

BBC pa izpostavlja drugo, precej manj znano plat zgodbe. Na območju so še pred prihodom Evropejcev stoletja živela domorodna severnopacifiška ljudstva. Arbitrarna meja, ki je bila med krizo potegnjena čez njihovo ozemlje, je razselila domorodna plemena in imela velik vpliv na njihovo kulturo in preživetje.