Po Ljubljani z 'milico' in 'marico': policijski starodobniki so atrakcija

5. maja 1945 je bila v Ajdovščini oklicana slovenska vlada. Državne uslužbence je pozvala, naj se javijo na starih delovnih mestih. Po preverjanju njihovega medvojnega delovanja je bila znova sprejeta le tretjina mož. Iz narodne zaščite, ki je delovala med vojno, je nastala milica. Ta se je nato leta 1950 preimenovala v ljudsko milico.

Leta 1974, ko je bila sprejeta nova ustava SFRJ in ko je posledično slovenska milica na uniforme prvič dala svoj znak – simbol Triglava in morja, objet s stiliziranimi lovorovimi listi, je na cesto zapeljal IMV 1600, vozilo, narejeno v podjetju Industrija motornih vozil Novo mesto. 

46 let kasneje vozilo sestavlja rastoči vozni park Društva starodobnih policijskih vozil iz Ljubljane. Ustanovila sta ga zakonca Miran in Tatjana Pahor. IMV 'marica' je sicer drugo vozilo, ki sta ga uspela urediti po miličniških standardih in usposobiti za vožnjo. Začela sta z legendo – fiatom 750 oz. 'fičkom'. "Miran je vedno imel idejo, da bi imeli nek miličniški avto. Tako sva najprej dobila fička. Avtoličar, h kateremu sva pripeljala avto, ni bil navdušen nad idejo in je zagovarjal originalno barvo vozila. Druga zgodba je bila pri drugem, ki je bil navdušen nad idejo. Tako smo začeli urejati in usposabljati za vožnjo prvi avtomobil," pove Tatjana, sicer aktivna policistka. 

Fiat 750 je bil prej oranžne barve in ni bil policijsko vozilo. "Ko smo ga začel razstavljati, se je šele videlo, kakšen je bil. Avto je bil, čeprav je bil na prvi pogled videti drugače, v precej slabem stanju," pripoveduje Miran. Svetovni splet danes zbirateljem starodobnikov močno olajšuje dostop do rezervnih delov avtomobilov. Tako sta se odpravila v Beograd in našla veliko od tega, kar sta iskala. Obnovila sta sprednji del avtomobila – oba blatnika, odbijač, tudi nekatere notranje del avtomobila. "Ko daš čez prvo opremljanje avtomobila, spoznaš, kje se deli dobijo. V drugo bi bilo lažje," pravita.

Nato sta se podala v iskanje drugega vozila – IMV-jeve marice oz. IMV 1600. To vozilo je bilo zelo težko najti. Vmes sta pridobila in uredila tudi golfa II (letnik 1989), vozilo, ki se ga nekateri, ki danes še vedno delajo v policiji, dobro spomnijo. Nazaj k marici. Vozilo, ki je sicer zelo iskano, sta si dolgo prizadevala vključiti v vozni park društva. Na koncu se jima je nasmehnila sreča. Tatjana, ki po Miranovih besedah "pač najde vse", ga je izsledila na Štajerskem in IMV 1600, ki ga je dolga leta uporabljala ljudska milica, je postal njun tretji starodobnik. Ni pa šlo zlahka. Prenavljanje in urejanje avtomobila je bilo zelo zahtevno, saj je rezervne dele resnično težko dobiti, pojasnjuje Miran. Kmalu se bo trojici priključil še četrti avtomobil Zastava yugo 45 (letnik 1988), ki ga trenutno še opremljajo v skladu z miličniškimi standardi.

"če imaš macolo v roki, lahko tudi fička popraviš"

"Pogoj za te avtomobile je, da se jih vsake toliko časa vzame ven in greš z njimi par krogov, da se motor malo segreje in da avto ne stoji," na vprašanje o tem, ali je vzdrževanje starodobnikov zahtevno, odgovarja Tatjana. Avtomobili so bili sicer 'narejeni' pred kratkim, zato kakšnih posebnih preglavic z vzdrževanjem trenutno nimata, pojasnjujeta. "Avtomobile večinoma, kar se tiče osnovnih stvari, vzdržujeva sama, čeprav nihče od naju ni mehanik. Na primer za fička vemo, da se ga da relativno lahko servisirati," pravi Miran. Tatjana doda, da je včasih veljal rek, da "če imaš macolo v roki, lahko tudi fička popraviš".

Sicer pa so bili stroški za opremljanje in urejanje avtomobila precej visoki. Vsi avtomobili društva, zagotavljata zakonca, so v voznem stanju, tehnično brezhibni, registrirani in zavarovani. Tudi to seveda predstavlja nemajhen letni strošek za štiri avtomobile. Društvo, ki obstaja slabi dve leti, seveda ni profitno, zato vse prihodke od obiskov, članarin ter prodaje majic in obeskov nameni nakupu nove opreme in popravilom. Povesta tudi, da ima društvo veliko podpornih članov. Nekateri ljudje so društvu namreč priskočili na pomoč z določenimi deli za avtomobile, spet drugi so podarili miličniške uniforme in ostale predmete milice. Ob tem Miran in Tatjana poudarjata, da sicer nista zbiratelja uniform in predmetov, pač pa striktno društvo, ki se ukvarja s starodobnimi policijskimi vozili.

Rdeča nit je sodelovanje s policijo in človekoljubne dejavnosti

Društvo se je že v samem začetku delovanja povezalo s starimi miličniki, ki so pomagali ugotoviti podrobnosti preteklega časa, predvsem pri opremljanju vozil. Začeli so sodelovati s policijo, kar se jim, ob človekoljubnih dejavnostih, zdi najpomembnejše. Hodijo na predstavitve policijskega poklica v vrtcih, šolah in na sejmih, sodelujejo pri preventivnih akcijah, udeležujejo se predstavitev starodobnikov, aktivni pa so tudi mednarodno. Največji del njihovega delovanja obsegajo dobrodelne akcije. "Peljali smo otroke na morje, zbirali sredstva za nakup šolskih potrebščin, pomagali pri zbiranju sredstev za rehabilitacijo fanta, ki se je hudo poškodoval ob skoku v vodo ..."

Eden najbolj odmevnih dogodkov, ki so se ga udeležili, je bil projekt SOS, ko so se s starodobniki odpravili na pot okoli Slovenije. Skupno so miličniški štirikolesniki premagali kar 1310 kilometrov vožnje. Ni pa šlo zlahka. "Pot je bila kar zahtevna, saj smo se peljali po hribih in dolinah. IMV 1600 ima starejši sistem zavor, zato se je na trenutke pošteno pregreval. Čez Vršič je bilo najtežje, zato smo ga dali na vleko. Na dan smo naredili povprečno 300 kilometrov. Spali smo tudi v avtomobilu," pripovedujeta o podvigu, ki čaka na potrditev vpisa v Guinnessovo knjigo rekordov.

S starodobniki sicer sodelujejo tudi pri rojstnih dnevih, ko presenetijo bivše miličnike ali aktivne policiste. Se pa izogibajo "afnanju" in sodelujejo zgolj pri resnih stvareh, poudarjata zakonca Pahor.

"Veliko ljudi tudi pokliče na društvo, saj jih zanima, kje lahko dobijo kakšne stvari. Mi jim pri tem seveda pomagamo, pri restavratorstvu in drugih zadevah, tudi če ne gre za miličniške avtomobile," pravi Tatjana. Največja želja društva je sklenitev generalnega sporazuma s policijo, saj sedaj sodelujejo po dogovoru s posameznimi policijskimi postajami. 

"Če bi se zbrali vsi zbiratelji, bi lahko naredili pravi muzej"

V Sloveniji tovrstnih muzejev primanjkuje, so prepričani v društvu. "Gre za to, da predstavljamo zgodovino, da se vidi, kako se je delalo in kaj se je delalo. Želim si sodelovanja zbirateljev iz različnih regij. Če bi se vsi skupaj povezali, bi lahko naredili pravi muzej, ki lahko konkurira drugim državam," je prepričana Tatjana, ki ob tem poudarja, da je Društvo starodobnih policijskih vozil striktno nepolitično in zgolj zgodovinsko. To, kot pravi, razume tudi velika večina ljudi.

Pozitivna energija, ki jo širijo starodobna vozila

Odnos ljudi, ki danes na cesti srečujejo vozila nekdanje ljudske milice, je zelo pozitiven, pravita. "Ko se usedeš v avto in se pelješ po cesti, vidiš nasmehe. Tudi otroci so zelo dovzetni. Dobiš zelo dober občutek, ker ljudem daš pozitivno energijo, ko vidijo stare avtomobile." Začudeni so tudi nekateri tujci, ki jim ni jasno, kako so lahko obstajala tako majhna policijska vozila. Največji odziv ljudi sicer pričakovano uživata "carja na cesti", kot pravi Tatjana, 'milica' in 'marica' – fičko in IMV 1600. 

In to brez dvoma drži. Na vožnji s fičkom in IMV-jem skozi ljubljanske ulice, ki je trajala dobre pol ure, smo srečali pešce, kolesarje in voznike različnih generacij, ki so strmeli, se nasmihali in kazali s prstom na vozila. Prej kot strahospoštovanje se okrog vozil milice danes širi dobra volja. Vseeno pa nekateri začno zavirati in občutno zmanjševati hitrost vožnje, ko na daleč zagledajo prepoznavno kombinacijo belo-modre barve, v smehu prizna Miran.