Umrl je med plavanjem v mirnih vodah plaže Bertioga v Sao Paulu v Braziliji, 7. februarja 1979. Kriva je bila možganska kap. A mrtev 67-letnik ni vzbudil veliko pozornosti, saj ga ni nihče prepoznal. Tisti, ki so ga, so molčali. Utopljenec, v resnici nacistični vojni zločinec, je v mrtvašnico prispel kot Wolfgang Gerhard.
Torej ne kot Josef Mengele, ki je torej umrl le malo pred tem, ko bi praznoval 68. rojstni dan, pri čemer pa je pomemben del življenja preživel tako, da je ubijal ljudi pod krinko medicine.
Mengele je bil angel smrti iz Auschwitza, vodja grozljivega "medicinskega oddelka" tega ogromnega uničevalnega taborišča, kjer so nacisti ubili več kot milijon ljudi, večinoma Judov.
Mengele je izvajal grozljive "medicinske" poskuse na otrocih in odraslih, obseden je bil z možnostjo ustvarjanja dvojčkov, da bi izpopolnil nacistični ideal arijske popolnosti, kar je bilo že samo po sebi zločinsko. Ljudem je v oči vbrizgaval kemikalije, da bi spreminjal barvo oči v modro. Amputiral je roke ali noge ali roke in noge, da bi jih poskušal presaditi, ujetnike je potapljal v velike kovinske sode z ledeno vodo in jih tam zadrževal ure in ure, da bi odkril terapijo, ki bi ublažila bolezni nemških pilotov, ki so padli v vode Severnega morja. Ujetnikom je zadal rane, potem pa jih posul z drobci stekla, umazanimi krpami, blatom, iztrebki in odplakami, da bi poustvaril razmere v jarkih ter preučeval razvoj in možnost zdravljenja teh ran.
Tisočim je v žile vbrizgal fenole, strupene kemikalije iz katrana ali kloroforma ali insekticidov ali nafte, samo da bi videl, kaj se bo zgodilo.
Mengele se je rodil v Gunzburgu na Bavarskem 16. marca 1911. Leta 1930, ob vrhuncu nacizma, je začel študirati medicino in filozofijo na univerzi v Münchnu. Pri 24 je bil doktor antropologije, leta 1937 je postal asistent na Inštitutu za dedno biologijo in rasno higieno v Frankfurtu pri mentorju in zaščitniku Otmarju von Verschuerju, ki je raziskoval genetiko dvojčkov. Istega leta se je pridružil nacistični stranki in naslednje leto SS. 28. julija 1939 se je poročil z Irene Schönbein, kasneje sta postala starša sinu Rolfu. Junija 1940, na vrhuncu vojne, se je prostovoljno prijavil v sanitetno službo SS. Ko ni več mogel služiti na fronti, se je vrnil v Berlin, da bi delal na Uradu za raso in preseljevanje, skupaj z Von Verschuerjem pa na inštitutu Kaiser Wilheim na oddelku za antropologijo, humano genetiko in evgeniko.
A po drugi strani je imel, kot piše argentinski Infobae, prijazen in ustrežljiv nasmeh, nekoliko otročji, nagajiv videz. In vse, kar je storil, naj bi storil v službi tretjega rajha.
Ob prebiranju grozodejstev, ki jih je počel, se seveda marsikdo vpraša: Je bil nor?
John Steinbeck je v Vzhodno od raja opisal človeka, kot je bil Mengele. Pravi, da tako kot obstajajo ljudje, ki se rodijo fizično pohabljeni, kar takoj opazimo, obstajajo tudi drugi ljudje – ljudje, ki se rodijo duševno pohabljeni. A je ta pohabljenost bolj skrita in nerazložljiva. In Mengele torej ni bil nor. Je pa bil duševni invalid.
Vedel je, da vojne vedno prinesejo nekaj znanstvenega, kirurškega in bolnišničnega napredka. Le da je to spoznanje v njem sprožilo kriminalno norost, ki pa je v tistih razmerah ni nihče ustavil. Če kaj, se je vzpostavilo ozračje, kjer so v izvajanju grozot kar tekmovali.
Mengele se je redno sprehajal po široki ploščadi Auschwitza, kjer so razporejali ujetnike, in prosil za dvojčke. Med drugim bi enega od dvojčkov cepil s tifusom, potem pa bi izvedel transfuzijo krvi od enega do drugega, da bi videl rezultate, možnost okužbe in razvoj bolezni. Če je eden od bratov umrl v poskusu, je Mengele ubil še drugega, da je lahko izvedel posmrtne primerjalne študije. Eden od pomočnikov v tej grozi, Miklós Nyiszli, madžarsko-judovski ujetnik, je pripovedoval, da je Mengele neke noči osebno ubil 14 dvojčkov, tako da jim je v srce vbrizgal kloroform.
Raziskava dvojčkov je bila deloma namenjena dokazovanju prevlade dednosti nad okoljem pri določanju fenotipov in s tem krepitvi nacistične predpostavke o genetski superiornosti arijske rase. Nyiszli in drugi so poročali, da so bile študije dvojčkov morda motivirane tudi z namenom, da bi odkrili načine, kako bi rasno zaželeni Nemci imeli več dvojčkov.
Izvajal je tudi množične poskuse sterilizacije in kastracije žensk in moških. Njegov biograf Gerald Astor je trdil, da je metal žive otroke v ogenj krematorijev, ki so bili ob plinskih komorah.
"Videl sem leseno mizo. Na njej so bili vzorci oči. Bile so bledo rumene do svetlo modre, zelene in vijolične. Oči so bile prebodene kot metulji. Mislil sem, da sem umrl in sem že v peklu." Tako je njegovo delo opisal judovski zdravnik, zaprt v Auschwitzu, Vexler Jancu.
Eli Rosembaum, direktor Urada za posebne preiskave Ministrstva za pravosodje ZDA, je priznal, da človeka spoznavanje z vsem, kar je storil Mengele, nikakor ne pusti ravnodušnega. "Bili smo osupli nad njegovo pošastnostjo. Um je deloval kot um znanstvenika, ki se osredotoča na svoje študije in eksperimentiranje, čustev pa ni bilo. Tudi žal mu ni bilo. S svojim znanstvenim umom je upravičil vse, kar je naredil." Tudi Mengelejev edini sin Rolf naj bi dejal, da njegov oče ni nikoli izrazil nikakršnega obžalovanja za svoje dejavnosti med vojno.
Treba je sicer poudariti nekaj. Ko gre za obujanje zgodovinskih grozot, ni nikoli pametno s prstom kazati samo na eno osebo. Tako, kot ni bil problem samo Adolf Hitler, čeprav je nato zgodovina narod, ki ga je podpiral, hitro oprala krivde, češ da so bili zavedeni, tudi Mengele v Auschwitzu ni bil edina zver. Delal je skupaj s 30 drugimi strokovnjaki. Mengele je bil torej samo najbolj znana pošast, morda tudi najbolj sadistična, a še zdaleč ne edina.
Obsojen ali kakor koli drugače kaznovan za svoje početje ni bil nikoli. Razvajale so ga države, kot so Argentina, Paragvaj, Urugvaj in Brazilija.
Sovjeti so osvobodili Auschwitz, Mengele in njegovi ljudje pa so zbežali. Američani so ga sicer ujeli in registrirali pod pravim imenom, ker pa ni bil na seznamu iskanih SS, so ga izpustili, on pa se je uspel dokopati do lažnih dokumentov. Postal je Fritz Ullman, kasneje Fritz Hollman, in poniknil.
V Nemčiji je preživel štiri leta, dokler ni postalo prevroče in je bil prepričan, da ga, če ga ujamejo, čakata sodišče in smrt.
Nemčijo je tako zapustil 17. aprila 1949 in se napotil v Argentino, ki je bila raj za naciste na begu. Bežal je brez soproge, ki se mu ni želela pridružiti, je pa bil, kot piše argentinski Infobae, njegov pobeg enak pobegu mnogih drugih znanih nacistov, Adolfa Eichmanna, Klausa Barbieja, Walterja Kutschmana, Eduarda Roschmanna in podobnih. Prebil se je v severno Italijo, s pomočjo škofa Aloisa Hudala, ki je bil blizu tajniku papeža Pija XII. Od tam pa naprej. Dobil je novo lažno identiteto kot Helmut Gregor.
V Argentini je najprej dobil zatočišče pri argentinski nacistični skupnosti, ki je vzpostavila pomembno vohunsko mrežo, ki jo je varovala vlada Juana Peróna. Kasneje je živel v hiši Gerharda Malbranca, upravitelja banke Banco Alemán Transatlántico, ki je mešetaril tudi z nacističnim denarjem, ki je bil v državo poslan med vojno.
Posvetil se je trgovini, kasneje ustanovil podjetje Laboratorios Wander in bil večinski družbenik podjetja Fadrofarm. Bil je tudi zastopnik očetovega podjetja za kmetijske stroje. Kot komercialni agent je večkrat odpotoval v Paragvaj in Brazilijo, ob tem pa izkoristil priložnost še za navezovanje varnih stikov, če bo potreben še kakšen pobeg.
Datoteke, ki jih je objavila argentinska vlada leta 1992, tudi kažejo, da je Mengele med bivanjem v Buenos Airesu delal tudi kot zdravnik brez licence, izvajal naj bi tudi splave, zaradu česar se je skoraj znašel težavah, saj je po splavu umrla neka najstnica.
Potem ko je leta 1956 prek veleposlaništva Zahodne Nemčije dobil kopijo svojega rojstnega lista, je dobil dovoljenje za bivanje v Argentini pod svojim pravim imenom. Ta dokument je uporabil za pridobitev zahodnonemškega potnega lista s svojim pravim imenom in se podal na potovanje po Evropi. V Švici se je srečal s sinom Rolfom in ovdovelo svakinjo Marto.
Josef in Marta sta se poročila leta 1958 med počitnicami v Urugvaju in kupila hišo v Buenos Airesu.
Mengelejevo ime je bilo večkrat omenjeno med nürnberškimi procesi, vendar so zavezniške sile menile, da je verjetno že mrtev. Tudi Irene Mengele in družina v Günzburgu je zatrjevala, da je umrl. A lovca na naciste, Simon Wiesenthal in Hermann Langbein, sta odkrila Mengelejeve ločitvene dokumente, na katerih je bil naveden naslov v Buenos Airesu.
Na zahodnonemške oblasti sta pritiskala, naj začnejo postopek izročitve. Leta 1959 je tako Nemčija zaprosila Argentino za izročitev nacističnega vojnega zločinca. A že prej je Mengele prodal premoženje, se razšel z ženo in pobegnil v Paragvaj.
Dve leti je živel v Paragvaju z novo identiteto: Peter Hochbicheler. Kasneje se je naselil v Braziliji. Tam je prevzel identiteto Wolfganga Gerharda, nacističnega simpatizerja, ki je odpotoval v Nemčijo na zdravljenje in bil tam pretepen do smrti. Gerhardovi dokumenti so iz Mengeleja naredili 14 let mlajšega Avstrijca, vdovca in strojnega tehnika.
Njegova družina je vedela, kje je. Leta 1977 ga je v Braziliji obiskal sin Rolf. Vprašal ga je o taboriščih smrti in Mengele mu je rekel, da si ni on izmislil Auschwitza. "Ni priznal, da je storil kaj narobe. Ni pokazal obžalovanja. Rekel je, da je sledil ukazom."
Mengeleju je vse bolj pešalo zdravje. Imel je hipertenzijo, kronične bolezni ušesa so mu povzročale vrtoglavico, trpel je za revmo in tudi slabo spal. Sicer s pištolo pod blazino, ker se je bal, da bi ga izsledil Mosad.
7. februarja 1979 popoldne je na plaži v Bertiogi obiskal prijatelja Wolframa in Liselotte Bossert. Šel je plavat in se ni vrnil živ.
Šest let kasneje, 31. maja 1985, je policija po zaslugi anonimnega namiga preiskala dom Hansa Sedlmeierja, Mengelejevega prijatelja. Policija je našla adresar s šifriranimi naslovi, kopije Mengelejevih pisem in še eno pismo, v katerem sta zakonca Bossert Sedlmeierja obvestila o smrti iz Auschwitza. Zakonca sta tudi razkrila, kje je Mengele pokopan.
Posmrtne ostanke so izkopali 6. junija. Štiri dni kasneje, 10. junija, je Rolf Mengele potrdil, da gre za truplo njegovega očeta in da je bila novica o njegovi smrti tajna, da ne bi ogrozili tistih, ki so mu desetletja pomagali pri skrivanju.
Leta 1992 je še testiranje DNK potrdilo Mengelejevo identiteto, vendar so družinski člani zavrnili zahteve brazilskih uradnikov, da posmrtne ostanke vrnejo v Nemčijo. Okostje je tako shranjeno na Inštitutu za sodno medicino v Sao Paulu, kjer se uporablja kot izobraževalni pripomoček med urami sodne medicine na medicinski fakulteti.
Kaj pa je z Mengelejevo zapuščino? Nekateri pravijo, da so eksperimenti dr. Mengeleja mala umazana skrivnost medicine: Sodobna medicinska znanost naj bi ogromno pridobila iz njegovih grozodejstev, vendar tega dejstva ni bilo mogoče objaviti. Spet drugi pravijo, da njegovi poskusi nimajo medicinske vrednosti.
Do neke mere imajo prav oboji. Če so danes medicinske študije jasno opredeljene, so jih nekoč pogosto izvajali brez privoljenja na zapornikih, pacientih psihiatričnih bolnišnic ...
V taboriščih so pri tem šli "le" veliko korakov dlje in prestopili mejo čistega sadizma. Med drugim so jetnicam povedali datum, ko jih bodo usmrtili, da so lahko raziskovalci preučili učinek psihološke travme na ženske menstrualne cikle.
Tako strokovnjaki menijo, da je bila taboriščna znanost precej neznanstvena in ozko uporabna, a četudi je bila uporabna, danes v literaturi ne bo citirana.
Dva primera, ko so imeli poskusi jasno javnozdravstveno uporabo, vključujejo plin fosgen in hipotermijo. Sigmund Rascher je dal v Dachauu ujetnike na mrazu privezati gole ali jih potopiti v ledeno vodo, pri tem pa so redno jemali vzorce krvi, urina in sluzi, medtem ko se je njihova telesna temperatura znižala. Po eni strani je Rascher pridobil podatke, ki jih noben odgovoren raziskovalec nikoli ni mogel, in je razvil rešilno tehniko zdravljenja hipotermije, imenovano hitro aktivno ponovno segrevanje. Po drugi strani pa je za to ubil kar 90 ljudi.
Washington City Paper tudi navaja, da so nacistični zdravniki ujetnike izpostavili fosgenu, ki se je nekoč uporabljal tudi kot kemično orožje, in merili, čez koliko časa so umrli. Te informacije so bile pomembne za urejanje uporabe fosgena v tovarnah plastike in pesticidov v ZDA.
Delo Josefa Mengeleja samo po sebi naj ne bi prineslo prebojnih idej, je pa prineslo dotok možganov in drugih organov, trupel ter vzorcev krvi in tkiv tisočih žrtev v glavne raziskovalne ustanove. Številni ugledni nemški nevroznanstveniki so delali s temi možgani, večina teh zdravnikov je umrla z nedotaknjenim ugledom.
Toda to je bilo legitimno laboratorijsko delo, čeprav je mogoče razpravljati o izvoru materiala. Nasprotno taboriščni poskusi torej niso imeli veliko skupnega s pravo znanostjo, bili so medicinski kriminal, pretirano so se ukvarjali z učinkovitimi metodami ubijanja ljudi, okuženi so bili z rasno pristranskostjo.
Še najbolj uporaben rezultat je bil Nürnberški kodeks – prvi večji seznam mednarodne raziskovalne etike, zapisan v sodbi na sojenju nacističnim zdravnikom leta 1947.
